»Psa sem dobil v kompletu z ženo Špelo,« se nasmeje sogovornik. »Ko sva se z Ozzyjem spoznala, je bil star približno dva meseca. Takoj sva postala prijatelja, zato sem ga rad razvajal in ga vozil s sabo na treninge. Z mano je vsak dan pretekel približno deset kilometrov, čeprav mnogi pravijo, da za to pasmo odsvetujejo takšne napore.« Mopsi imajo namreč potlačen gobček in zaradi tega teže prenašajo vročino. Večina jih med spanjem tudi smrči, vendar se skrbniki tega hitro navadijo in celo trdijo, da jim ni tak hrup niti najmanj nadležen. »Moram priznati, da je Ozzy zelo zaspana sorta psa. To ima po Špeli,« z nasmehom pripomni športnik in nadaljuje: »Zjutraj ga je treba kar malo podrezati, da vstane. Potem potrebuje nekaj minut, da pride k sebi, in šele nato greva na prvi sprehod.« Psiček ne mara vročine, zato gre skrbnik v polet­nih mesecih z njim ven le zgodaj zjutraj in pozno zvečer. Ozzy prav tako ni navdušen nad snegom, ob dežju pa ne stopi niti čez prag.

Učenje doma

Psiček je lepo vzgojen, čeprav ga Robert ni vozil v pasjo šolo, ampak ga je dosledno učil doma. Vsak dan, ko je šla Špela v službo, sta trenirala razne trike, kot so sedi, poleg, tačka, preval, »give me five«, naučil ga je celo peti. »Je pameten kuža, zato je hit­ro dojel, kaj od njega pričakujem. Skupne šolske urice v domačem okolju so nama bile obema v veselje. Ker mu zaupam, da v stanovanju ne bo preveč navihan, oziroma vem, da ne bo naredil nobene škode, se lahko po vseh prostorih prosto giblje. Sprejemava ga kot družinskega člana, zato sva zanj pripravila kar dva kotička – enega v spalnici poleg najine postelje in drugega v dnevni sobi. Je pa res, da ne sme skakati na kavč in najino posteljo.« Dobrih šest let in pol stari kuža se lepo vede tudi v družbi drugih živali, le ob srečanju z nekaterimi pasmami psov je malo boječ, še posebno odkar ga je napadel sibirski haski. Zaradi slabe izkušnje je ob prvem stiku z drugim psom zelo previden, nato ga malo povoha in odide stran. Gostov, ki pridejo na obisk, je precej bolj vesel. Sprejme jih prijazno in igrivo, vsakega lepo pozdravi, potem pa se običajno umakne na svoj prostor in spi. Ne laja veliko, pač pa skrbnika vedno opozori, da se je nekdo približal vratom. »Ima odličen značaj, le včasih je malo trmast, po meni. Je tudi zelo zamerljiv. Vedno ko pakiram stvari za na pot, se mi uleže v torbo in upa, da ga bom vzel sabo. Ko se vrnem s tekem ali priprav, je še kakšno uro ali dve jezen name, dela se nedostopnega in nezainteresiranega, kakor da me sploh ni v njegovi bližini, nato pa se končno omehča,« pove Robert. Čeprav je kuža ubogljiv, nekoliko popusti le pri hrani.

»Ker je velik požeruhec, bi ves čas jedel. Ampak ker zaradi odvečnih kilogramov težje diha, mu moramo hrano omejevati, in tudi dejstvo je, da pretiravati ni zdravo.« Hrani ga enkrat na dan z briketi, včasih mu skuha makarone ali riž. Najbolj navdušen je nad priboljški, in kadar je zelo priden, dobi košček sadja ali sira. Je velik jedec, toda ne razveseli se le hrane, ampak tudi svoje najljubše igrače. Svoj vsakdan si namreč rad popestri s plišasto psičko pasme buldog po imenu Lora, ki je tako velika kot on. »Včasih jo liže, drugič grize! Še posebej se ji posveti, kadar me ni doma. Čeprav gre vedno in povsod z menoj, če je le mogoče, je dejstvo, da sem odsoten približno 200 dni na leto,« razloži Robert in doda, da v tem času zanj skrbi Špela, občasno pa tudi njegova mami. »Rad bi imel še marsikatero žival, ampak žena pravi, da dokler bom skakal, si ne smem kupiti niti zlate ribice!«