»Irski seter je hiter in z izjemnim vohom obdarjen pes. Je eden najurnejših in najelegantnejših ptičarjev, po mnenju nekaterih pa celo najlepši pes. S svojo kraljevsko držo in izjemnim, elegantnim gibanjem privlači poglede povsod, kjer se pojavi,« pasmo opiše vzrediteljica in ljubiteljica Špela Likosar Suš­nik iz psarne Rubinus Verus. Nad temi psi se je navdušila že pred leti, predvsem zaradi njihove značilne rdeče, žareče barve, atletskega telesa, ponosne hoje … Njen prvi pes je bil sicer zlati prinašalec, saj je bila takrat še premajhna, da bi lahko vplivala na odločitev glede pasme. Toda ko je imela možnost izbire, je uresničila svoje sanje in sprejela v dom prikupno rdečo setrko, ki je temelj njene vzreje. Zdaj živi s štirimi psičkami, enega samčka pa ima v solastništvu.

Dobrovoljni učenjaki

Sogovornica zatrdi, da ti psi skoraj nikoli niso slabe volje, poleg tega so izredno igrivi, veseli, otročji. So zelo aktivni, hitri po naravi in tekači. »Kot vsak pes mora imeti tudi irski seter dovolj gibanja, da sprosti svojo energijo. Kar pa ne pomeni, da mora biti zunaj več ur ali vsak dan teči ob kolesu, kot to omenjajo ponekod na svetovnem spletu. Včasih mu je dovolj že, da si pretegne noge na vrtu, seveda pa ima raje, da lahko radovedno raziskuje okolico,« pojasni. »Če ne poskrbimo za dovolj gibanja, se lahko zgodi, da postanejo irski setri neukrotljivi, kar življenje z njimi precej oteži. Res pa je, da se znajo, če jih je več, včasih med sabo lepo igrati in se tudi razgibati, nemalokrat pa se zamotijo tudi sami s sabo. Moji psi si na primer krajšajo čas z raznimi igračkami, žogicami in podobnim. Še enkrat pa poudarjam, da so veliko raje v družbi, ker so izjemno družabna bitja in ne marajo biti sami. Hrepenijo po tem, da jim nekdo nameni pozornost oziroma da čutijo človeško bližino. Najbolje se počutijo v vlogi družinskega psa, ki biva skupaj z družino v hiši ali stanovanju. Zagotovo pa ne spadajo samo v pesjak, saj potrebujejo našo navzočnost.«

Špelini psi sklepajo prijateljstva tudi z domačimi mucami, ker jih je na medsebojno spoštovanje privajala že od majhnega. »Pravzaprav sem bila presenečena, saj sem pričakovala, da je treba psu dopovedati, da je muca v redu, v resnici pa je ravno nasprotno – mački je treba dopovedati, da pes ni hud in da ne bo nič naredil. Ona je tista, ki gode, renči, piha in napada,« se nasmeji gostiteljica. Kar zadeva druge živali, je setru druženje z njimi v veliko veselje, saj resnično ne mara osamljenosti.

»Kadar so psi sami doma, običajno spijo, takoj ko se vrnem, pa skočijo pokonci, veselo po­zdravijo in mi nato sledijo kot sence. Želijo si igranja, s svojo bogato, svileno, srednje dolgo in žareče rdečo dlako, dolgimi visečimi ušesi in milim izrazom pa dosežejo tako rekoč vse, kar si želijo – to je našo pozornost!«

Po izkušnjah sogovornice predstavniki te pasme psihično in fizično odraščajo počasi. Dolgo ostanejo mladički, svoj veseli značaj pa ohranijo za vedno. Pri vzgoji ne smemo pozabiti, da imamo opraviti s psi, katerih prvotna naloga je bil lov, čeprav se zdaj odlično obnesejo tudi v drugih kinoloških disciplinah, zato jih zlahka naučimo vaj poslušnosti, uporabljajo jih tudi reševalci, uspešni so pri rally obedienceu, agilitiju, izkazali so se kot izjemni terapevti in seveda kot atraktivni razstavni psi.

Kaj pa zdravje?

Tanko, gladko in mehko dlako je priporočljivo česati približno enkrat na teden, kopati jih je treba po potrebi. Striženje resic svetujejo vsaj enkrat na mesec, in sicer za zdravje in lepoto. »Če že govorimo o zdravju, ne smemo pozabiti, da moramo biti pri hranjenju irskih setrov precej previdni. Vsi psi, ki imajo globoko usločena rebra, so nagnjeni k zasuku želodca, zato je pomembno, da dvig­nemo posodo za hrano s tal in jih hranimo dvakrat na dan. Prav tako ni priporočljivo, da je pes po obroku aktiven; raje naj nekaj minut miruje.« V pasmi so se v zgodovini pojavljale nekatere bolezni, npr. kolčna in kolenčna displazija, epilepsija, bolezen ščitnice ali morda genetske bolezni, kot sta clad – vezavna pomanjkljivost levkocitov, redka dedna motnja imunskega sistema, ki povzroči smrt mladičkov (na voljo je genetski test, ki pove, ali je pes nosilec ali ne) – in PRA – progresivna atrofija mrežnice, degeneracija celic retine v očesu. Zdaj je vzrediteljem na voljo že veliko preiskav in testov, kar vsekakor omogoča natančnejšo selekcijo pri vzreji zdravih setrov.

Grobost ne pride v poštev

Sogovornica še pojasni, da irski setri niso dobri čuvaji, so pa odlična alarmna naprava. Ko koga opazijo, nanj opozorijo z laježem, včasih celo grozečim, niso pa pretirani zaščitniki svojega teritorija. Raje se prijazno predstavijo in migajoč rep pove, da v njih ni čuvajskega nagona. Čisto drugače pa je z lovskim. Irski seter je neomajen, ko zazna vonj, in se ne zmeni več za nič drugega, zato nekateri trdijo, da je setre težko vzgajati. »A to ne drži. Je zelo pameten in vdan lastniku, včasih celo pametnejši od njega, zato moramo biti pri vzgoji le potrpežljivi in dosledni. Lastniki morajo biti mirni in samozavestni ter psu z jasnimi navodili povedati, kaj od njega pričakujejo. Vzgajati ga morajo z ljubez­nijo in predanostjo, z igro pa lahko pri njem dosežejo izjemno motivacijo in pozornost. Z njim nikakor ne smejo ravnati na silo, saj je zelo nežno bitje, ki na grobost odgovori z umikom in osamitvijo.«

Sogovornica še poudari, da vsakdo, ki je imel priložnost spremljati odraščanje irskega set­ra, natančno ve, kaj je pravi izraz za razposajeno naravo. Vdanost in povezanost z lastnikom pa sta njegovi najbolj tipični lastnosti, ki ju upravičeno občudujejo ne le skrbniki, temveč tudi drugi ljubitelji psov.