Njihova zgodovina je zavita v tančico skrivnosti. Nekatere študije navajajo, da spada pasma med eno izmed štirinajstih najstarejših na svetu. Veliko strokovnjakov je prepričanih, da so jo razvili tibetanski menihi, ki so potem pse poklonili kitajskim vladarjem, nekateri pa menijo, da je nastala na Kitajskem, s križanjem pekinčana in lhase apsa. Umetnine oziroma izdelki iz daljne preteklosti menda dokazujejo, da so bili shih tzuji zelo pogosti v cesarskih palačah, kjer so jih uporabljali kot družabnike in tudi čuvaje. »Mislim, da so te lastnosti ohranili do danes, saj se v njih skriva malo čuvaja in veliko družabnika,« se nasmehne Katarina Žabjek iz psarne Assaya iz Ljubljane, ki je njihova dobra poznavalka.

Okoli leta 1900 je pasma postala izjemno redka, a so njeni navdušenci poskrbeli, da ni izginila. Ko je Kitajska postala republika, so nekatere najodličnejše predstavnike pasme začeli podarjati tujim in domačim pomembnežem. Prvi primerki pasme so v Evropo prišli pred letom 1930, medtem ko so prvi klub za shih tzuje ustanovili pet let pozneje v Veliki Britaniji. Mednarodna kinološka zveza (FCI) je pasmo uradno priznala leta 1957, njen sloves pa se je hitro razširil po vsem svetu.

Prava odločitev

Shih tzuji spadajo v 9. skupino FCI (družni psi) in jih uvrščamo med tibetanske pasme. Gre za manjše pse z okroglo glavo, kratkim gobčkom, velikimi, okroglimi temnimi očmi, precej bogato odlakanima padajočima uhljema in močno odlakanim repom, nošenim v loku prek hrbta. Dlaka je dolga, močna krovna z gosto poddlako, dovoljene so vse barve, le pri dvobarvnih je še posebej zaželena bela lisa na glavi in konici repa.

»Tudi mene je seveda najprej pritegnil njihov videz,« iskreno prizna sogovornica. »Kot najst­nica sem namreč videla prisrčnega dolgodlakega psička zlato-bele barve, a takrat še nisem vedla, katere pasme je. Šele pozneje sem s kar nekaj truda in brskanja po tedaj obstoječi kinološki literaturi ugotovila, da je bil to shih tzu. Želja ni nikoli ugasnila in svojo prvo psičko sem dobila, ko sem bila stara 30 let. Seveda smo prej zbrali vse potrebne informacije o pasmi, saj smo se želeli prepričati, ali je primerna za družino. Doma smo namreč imeli že majhni deklici, triletno Sašo Lauro in sedemletno Tjašo. Z gotovostjo lahko trdim, da smo se odločili pravilno!«

Razstavni psi zahtevajo več nege

Kdor bo v svoj dom vzel shih tzuja, bo dobil zvestega prijatelja in simpatično energijsko bombico, v kateri se skriva sočuten značaj. »Zanje lahko rečem, da so bistri, prijazni, aktivni, včasih malenkost vzvišeni, dostojanstveni in neodvisni psi, izredno navezani na lastnika, družino. Njihova nega pa je lahko precej zahtevna. Tisti, ki želijo imeti shih tzuja z dolgo razstavno dlako, morajo vedeti, da ga bodo morali temeljito prečesati vsaj dvakrat na teden, da bi preprečili nastajanje vozlov, vsak dan pa bo treba negovati dlako na glavi in okoli oči. Če pa se lastniku, sploh začetniku, zdi nega prezahtevna, se lahko odloči in psa, tako kot velja za vse druge dolgodlake pasme, postriže. Razstavnega shih tzuja kopamo enkrat na teden ali vsaj na 14 dni, odvisno od lastnika in vremenskih razmer. Pri postriženih predstavnikih te pasme pa je nega veliko bolj preprosta.«

Po Katarininih besedah ti kužki ne potrebujejo dolgih sprehodov in so primerni tudi za neaktivne družine, z veseljem pa se bodo podali na kak daljši sprehod. »Če le ne dežuje,« poudari. »Dežja ne marajo preveč. Naši kos­matinčki takrat ponavadi zelo hitro opravijo potrebo in že hitijo nazaj domov.« Večina shih tzujev nasploh ne mara vode, čeprav obstajajo izjeme, ki rade zaplavajo v morju ali jezerih. Toda vzrediteljica opozarja, da zaradi konstitucije (kratkih nog, širokega prsnega koša) niso dobri plavalci, še zlasti nevarno pa je, ko se kužuh napije vode in jih njegova teža lahko povleče pod gladino.

Ker se približujejo najbolj hladni dnevi v letu, Katarina pojasni, da shih tzuja dlaka varuje tudi pred mrazom, zato dodatna zaščita ni potrebna. »Če pa se vam vseeno zdi, da psička zebe, morda ste ga ravno pred zimo postrigli čisto na kratko, takrat mogoče skrajšajte sprehode ali pa mu v skrajni sili oblecite plašček. Ta je lahko uporaben tudi pri dolgi dlaki, saj jo zavaruje pred močnim dežjem ali visokim snegom, ki se drugače prijema njo. Načeloma pa menim, da ti psi oblačil ne potrebujejo.«

Dolgčas vam ne bo

Predstavniki te pasme so živahni in hkrati umirjeni, zato lastniku ob njih zagotovo ni nikoli dolgčas. »Razveseljujejo nas z raznimi norčijami; kar na lepem začnejo noreti in delati kroge po hiši ali vrtu, to traja nekaj minut, potem pa obležijo kot pokošeni, kakor da se ni nič zgodilo. Skratka, znajo biti pravi mali klovni, ki zabavajo vso družino. Izmed slabih lastnosti jim lahko pripišem le kanček trmoglavosti, ki pa jih vsaj po mojem mnenju le še oplemeniti,« pove Katarina, ki si brez njih ne predstavlja več življenja. Pravi, da so njeni družabniki, zvesti prijatelji, terapevti in psihiatri, če je treba. Kužki, ki živijo v njihovem domu, so se povsem prilagodili vsakodnevnemu urniku. »Pri njih vse dosežemo z vztrajnostjo, prijazno besedo in veliko pohvale,« zatrdi sogovornica in še doda, da jih je mogoče z malo potrpežljivosti in vztrajnosti naučiti marsičesa. Precej jih opravi tečaje poslušnosti, izpit za psa sprem­ljevalca, udeležujejo se športnih disciplin, kot sta rally obedience in agility, predvsem pa se odlično obnesejo kot terapevtski psi. »Naši kužki so poslušni, saj se dosledno držimo osnovnih pravil, drugače pa živijo kot kralji in nimajo večjih omejitev. Radi jih imamo ob sebi, zato smo razvili medsebojno prijateljstvo, ki ga nič ne more načeti.« Vsem novopečenim skrbnikom Katarina svetuje, naj se odločijo za nakup rodovniškega mladička, pri preverjenem vzreditelju, kajti le tako jih bo doma razveseljeval pravi predstavnik z vsemi lastnostmi, po katerih slovi ta pasma.