Člani družine Resnik so se po tehtnem premisleku in pogovoru odločili, da bodo v hišo sprejeli pasjega štirinožca. Ker so se spraševali, katera pasma bi bila zanje najbolj primerna, so za nasvet povprašali prijatelje, ki so že imeli nekaj izkušenj s psi. »Želeli smo si kužka manjše rasti in takšnega, ki bi bil primeren za življenje skupaj z nami in bi se na nas navezal. Tamarina sodelavka je skrbnica yorkshirskega terierja in nam je o tej pasmi razložila skoraj vse. Všeč nam je bilo, kar smo slišali, predvsem pa nas je navdušilo dejstvo, da ti psi menda ne puščajo dlake in nimajo vonja. Informacije smo poiskali prav tako na spletnih straneh, izvedeli smo še več o zgodovini in lastnosti pasme, nato pa smo se lotili iskanja. Brskali smo po oglasih, dokler je nismo zagledali,« pripoveduje Vili. Ni trajalo dolgo, da so se usedli v avto in se odpeljali v Domžale, domov pa se vrnili skupaj z majhno in prisrčno Riko. »Vedeli smo, da je to živalca, ki se lahko spremeni v zver. Je namreč pogumna in samozavestna, zato se odlično obnese tudi v vlogi čuvaja hiše.

V Angliji, kjer je njena domovina, so te pse uporabljali za lovljenje miši in podgan. Bili so uspešni lovci, spretni pri svojem delu. Kdo ve, morda se bo kdaj izkazala tudi v svoji prvotni vlogi,« je optimističen sogovornik, ki nam zaupa, da se psička trenutno še vedno najbolje počuti kot pasja dama, zvesta spremljevalka družine in njihova družabnica. »Ena njenih najbolj tipičnih značilnosti je nenehna želja po božanju in crkljanju. Če je ne čohaš ali ne vzameš v naročje, začne cviliti oziroma jokati. Resnično rada je v naši družbi, in odkar je z nami, nas je že dodobra spoznala.« Natančno ve, kako so razpoloženi; kdo je dobre in kdo slabe volje, pri kom bo dosegla največ in kdo potrebuje tolažbo. Ko je bila mlajša, se je od sreče, ko je prišel kdo domov, nemalokrat polulala in kar nekaj potrpljenja in vztrajnosti je bilo potrebno, da so jo tega odvadili. »Njena posebna lastnost je tudi, da včasih kar brez razloga laja. Sploh ko se odpravljamo ven in odpremo vhodna vrata, začne glasno bevskati.«

Red mora biti

Rika je prikupna, živahna, bistra, radovedna in navihana psička. Vili se rad z njo igra, saj takrat kosmatinka pokaže vso svojo veselo naravo in sprosti odvečno energijo. »Za zdaj kaže same pozitivne lastnosti,« pojasni glasbenik. »Niti ljubosumna še ni bila nikoli, čeprav imamo tudi mačka. Večinoma se med sabo dobro razumeta, le med hranjenjem merita moči.« Pasja lepotica zganja velik cirkus le takrat, ko jo njeni skrbniki za dlje časa pustijo doma. Iz dolgčasa se loti grizenja čevljev, copat ali česa drugega, ko je bila še majhna, se je nekoč polulala celo na računalnik. »Dišalo je po nas in verjetno je zato tam opravila potrebo. Seveda mi ni bilo všeč, ampak smo ji hitro oprostili. Zdaj se temu dogodku le še nasmejimo,« prizna Vili. Psičko je lepo vzgojil, saj ji je dosledno postavljal meje in se z njo veliko ukvarjal. »Red mora biti,« pravi pevec in nadaljuje: »Bil sem bolj strog učitelj kot Tamara, ampak se je obrestovalo. Rika natančno ve, kdaj se z njo hecam in kdaj mislim resno. Samo pogleda me, preuči mojo obrazno mimiko in geste ter takoj ve, koliko je ura.« Na sedežno garnituro sme skočiti le, če ji dovolijo, v spalnico nima vstopa, drugo pa ji je bolj ali manj dovoljeno.

Obveznosti, povezane z njo, so si člani družine razdelili. Tamara jo hrani, saj se Viliju ne ljubi kuhati in ji pripravljati raznih paštet, medtem ko je on glavni za sprehode in obiske pri veterinarju. Njeno gosto in svileno dlako skupaj negujejo, saj je umivanje zanimiv dogodek, ki ga ne želi nihče izpustiti. »Največ težav smo imeli z razčesavanjem poleti, saj je bilo v naši okolici polno rož, ki so se ji prilepile na dlako. Katastrofa! Sama si jih je poskušala odstraniti, ampak ni šlo. Čeprav ji je šlo na živce in je opazila, da sem tudi jaz nervozen, je lepo mirovala in se prepustila meni.« Dlako ji razkuštra tudi primorska burja. Kadar zunaj piha, se raje umakne v varno zavetje tople hiše in uleže v svojo toplo posteljo ali pa stisne v naročje svojih ljudi.