Ravno streho lahko izdelamo po različnih sistemih, lahko je pohodna ali nepohodna, zazelenjena ali ne, njenemu namenu pa je treba prilagoditi nosilnost strešne konstrukcije. V vsakem primeru jo moramo ustrezno zavarovati pred vlago in vodo, pri čemer je zelo pomembna pravilna izbira in kakovostna vgradnja materialov za hidro- in toplotno izolacijo, s katerimi preprečimo prodiranje vode v notranje plasti strehe in naprej v prostore pod njo, zagotovimo toplotno stabilnost in preprečimo pregrevanje.

Tople in obrnjene

Na splošno jih delimo na tople in obrnjene strehe. Prve naj bi bile klasične ravne strehe, pri katerih je toplotna izolacija zaščitena pred vlago s hidroizolacijo kot zaključnim slojem. Njihova pomanjkljivost je, da je hid­roizolacija izpostavljena UV-žarkom, nihanju temperature in mehanskim poškodbam, na primer toči, pravi mag. Tadej Ian iz podjet­ja Aurig. Občutljivo hidroizolacijsko membrano je zato priporočljivo zaščititi s slojem proda, še bolje pa je, da streho zazelenimo.

Drugače je pri obrnjeni strehi, pri kateri je hidroizolacija nameščena pod toplotno izolacijo in tako trajno zaščitena pred UV-žarki in mehanskimi poškodbami. Takšna streha je po besedah Marjete Lutman Vide iz podjetja Fibran najbolj gospodarna različica ravne strehe: »Življenjska doba zaščitene hidroizolacijske membrane je nekajkrat daljša, prednost obrnjene strehe pa je tudi uporabna površina, ki jo lahko izkoristimo za pohodno teraso, strešni vrt, na strehah podzemnih objektov ali objektov na pobočju pa lahko recimo uredimo parkirne ploščadi. Zaradi trajnosti, ki je dokazana s petimi desetletji uporabe, in drugih prednosti se je takšna streha v sodobnem gradbeništvu močno uveljavila.« Za zaščito hidroizolacije je treba izbrati material, ki ne vpija vode, to pa je lahko samo ekstrudirani polistiren (XPS). Omejenost pri izboru materiala za toplotno izolacijo je po Ianovih besedah glavna pomanjkljivost obrnjenih streh, poleg tega je največja debelina XPS 20 centimetrov, dvoslojno pa ga v sistemu obrnjene strehe ne smemo polagati.

Pravilno zaporedje vgrajenih materialov

Osnovna konstrukcija ravne strehe, ki mora biti vedno narejena z blagim naklonom, je lahko armiranobetonska plošča, uporabimo lahko tudi različne lesene podlage ali trapez­no pločevino. Naklon, ki navadno ni večji od 10 stopinj, je nujen zaradi odtekanja vode v enega ali več odtokov in od tam v žlebove. Zaporedje vgrajenih plasti se razlikuje glede na to, ali bo streha topla ali obrnjena.

Pri topli najprej vgradimo parno zaporo, ki preprečuje navlažitev toplotne izolacije. Uporabimo lahko bitumenski trak z aluminijastim nosilcem ali polietilensko folijo. Nato položimo sloj toplotne izolacije in čez njo sloj hidroizolacije. Pri obrnjeni strehi si materiali od spodaj navzgor sledijo v drugačnem vrstnem redu: hidroizolacija, toplotna izolacija in obtežitev. Ta je v sistemu obrnjene strehe nujna, pravi Tadej Ian, v nasprotnem primeru lahko voda in veter dvigneta toplotno izolacijo. Pri topli strehi obtežitev ni potrebna, saj je toplotna izolacija varno spravljena pod hidroizolacijo. Za obtežitev lahko uporabimo prod, betonski tlak, leseni pod, tlakovce ali pa izdelamo podlago za ozelenitev strehe.

Za obrnjeno streho materiali, ki ne vpijajo vode

Včasih so investitorji vgrajevali bistveno premalo toplotne izolacije, zdaj z njeno debelino marsikdo pretirava, je prepričan sogovornik, ki za ravno streho nad ogrevanimi prostori priporoča 20-centimetrsko plast: »Seveda to ne velja za pasivne hiše, ki so zgodba zase, saj gre za specifično idejo in sistem.« V tem primeru je treba vgraditi tudi do 40 centimetrov toplotne izolacije. Kateri material bomo uporabili, je odvisno od sistema ravne strehe. Po besedah Marjete Lutman Vide je za toplo streho primeren vsak kompaktnejši material, na primer kamena volna, ekspandirani polistiren, XPS (le pod določenimi pogoji – običajno ga odsvetujejo, ker v strukturi strehe ne sme biti povsem zaprt, saj se pogosto krivi in lahko poškoduje hidroizolacijo nad seboj). Za obrnjeno streho pa pridejo v poštev samo tisti, ki ne vpijajo vode, to je XPS in v zelo redkih primerih penjeno steklo. Za hidroizolacijo lahko ne glede na sistem ravne strehe uporabimo tako rekoč kateri koli hidroizolacijski material. Tadej Ian za obrnjene priporoča materiale na osnovi bitumna, za tople pa polimerne folije (bazenska folija). Parno zaporo, ki preprečuje navlažitev toplotne izolacije, najpogosteje izdelajo z uporabo bitumenskih izolacijskih trakov z aluminijastim nosilcem. Pri tem je treba po besedah Iztoka Škrlja iz podjetja Novolit paziti, da ne poškodujemo izolacijskega traku: »Parno zaporo lahko prosto položimo na podlago ali jo lepimo, odvisno od sistema ravne strehe. Namesto bitumenskih izolacijskih trakov lahko izberemo tudi polimerne izolacijske trakove z manjšim uporom difuziji vodne pare, vendar je to odvisno od gradbenofizikalnih izračunov. Parna zapora v neprezračevanih večplastnih gradbenih elementih mora namreč imeti vedno večji upor difuziji vodne pare kot pa hidroizolacija.«

Zelene vzpostavljajo ravnovesje v naravi

Ravne strehe se lepo podajo k sodobni arhitekturi družinskih hiš, toliko bolj, če jih zazelenimo. Zeleno streho lahko sicer izdelamo tudi na poševni površini. »Do naklona 25 stopinj strošek zelene strehe ni bistveno višji kot pri ravni strehi,« pravi Ian. Prihod­nost je v obrnjenih, predvsem zelenih ravnih strehah, je prepričana Marjeta Lutman Vide: »Nekatere države so zaradi podnebnih sprememb sprejele določila, koliko odstotkov površin ravnih streh mora biti obvezno ozelenjenih. Poleg trajne hidroizolacije namreč z zeleno streho v naravi spet vzpostavljamo ravnovesje.« Rastline vežejo nase ogljikov dioksid, prašne delce, smog in druge strupene snovi, sproščajo pa kisik in tako izboljšujejo kakovost zraka. Zelena streha pripomore tudi k energijski varčnosti objekta, saj pozimi občutno zmanjša toplotne izgube, poleti pa učinkovito preprečuje pregrevanje prostorov pod njo, ki so zaradi zelenja hkrati bolje zvočno izolirani.

Zelene strehe se počasi uveljavljajo tudi v Sloveniji, saj so jim naklonjeni tako investitorji kot projektanti. Manj so jim naklonjeni prostorski ureditveni načrti, ki ravnih streh marsikje ne dopuščajo. A z malce iznajdljivosti je mogoče najti rešitev, ki ustreza tako investitorju kot načrtovalcem prostora.

Umetnost je v detajlih

To je uspelo Davidu Pahorju, ki gradi trilitrsko masivno zidano hišo na obrobju Ljubljane, in arhitektu Boštjanu Debelaku, ki jo je zasnoval. Hiša z ravno zeleno streho je bila želja investitorja že od vsega začetka, a tak­šna v okolju, v katerem je nameraval graditi, ni dovoljena, arhitekt pa je našel ustrezno rešitev. »Občinski prostorski ureditveni načrti v tem okolju ne dovoljujejo ravnih streh na samostojnih hišah, dovoljujejo pa terase. Arhitekt je zato hišo zasnoval kot dvojček, katerega stanovanjski enoti sta povezani z vetrolovom pod manjšo teraso. Prva, višja polovica dvojčka, ima somerno dvokapnico, druga polovica pa je umeščena nižje, pod drugo – veliko – teraso, ki jo bomo čez nekaj mesecev zazelenili,« pravi investitor. Zeleno streho bodo uporabljali kot teraso, dostop do nje bo po stopnicah prek manjše ravne strehe, ki dvojčka povezuje.

Izvedba ravne strehe kot strešnega povezovalnega elementa je bila vse prej kot preprosta. Ne samo zaradi majhnega prostora med obema polovicama dvojčka, ampak predvsem zato, ker je celoten dvojček zasnovan kot trilitrski nizkoenergijski objekt. Kakor pravi Pahor, so mojstri poskrbeli, da ni toplotnih mostov, nosilni betonski ustroj male terase pa je v celoti ovit v izolativni ovoj, ki ga prekrivata hidroizolacija in kovinski napušč oziroma obroba. »V teoriji je sicer vse preprosto, ampak umetnost je v podrobnostih, v izvedbi izolacije na zaključkih in obrobah, saj je treba vse izdelati tako, da nikjer ne pronikne niti kapljica vode,« pravi sogovornik in doda, da so mojstri očitno dobro opravili svoje delo. V šestih mesecih, odkar je ravna streha med obema polovicama dvojčka izdelana, ni nikjer zamakalo, čeprav so bili vmes tudi hudi nalivi.

Zgornjo površino male terase so zasuli s prodom in prekrili s podestom iz macesnovega lesa, zaščitenim z lanenim oljem, po katerem bodo lahko dostopali do velike zelene terase oziroma strehe. Investitor se je odločil za eks­tenzivno zazelenitev z islandskimi lišaji in grmovnicami, ki ne potrebujejo posebnega vzdrževanja. Enkrat na leto je treba rastlinje pognojiti, in kadar več tednov ni dežja, zaliti. Preden bodo streho ozelenili, bo treba primerno pripraviti podlago.

Najmanj dela z ekstenzivno zasaditvijo

Zazelenimo lahko tako toplo kot obrnjeno streho. Če prostori pod njo niso bivalni, toplotne izolacije ne potrebujemo, zadostuje že hidroizolacija, pravi Tadej Ian: »Standardni sistem zelene strehe vsebuje zaščitno-zadrževalni sloj (geotekstil oziroma filc), zbiralno-drenažni sloj (plošče za zadrževanje vode iz polietilena ali ekspandiranega polistirena), filtrirni sloj (geotekstil), rastni sloj (strešni substrati po posebnih formulah) in vegetacijski sloj (rastlinje).« Obstajajo tudi tako imenovane gospodarne izvedbe zelenih streh, pri katerih en sloj združuje več funkcij. Tak sistem lahko vsebuje le tri sloje, na primer: zaščitno-zadrževalnega, rastnega in vegetacijskega. V tem primeru zaščitno-zadrževalni sloj prevzame še funkcijo filtrirnega, rastni substrat pa zaradi posebne prilagojene sestave tudi funkcijo zbiralno-drenažnega sloja, razloži sogovornik.

Priprava in debelina substrata sta odvisni od vrste zazelenitve, torej kakšno rastlinje bomo posadili ali posejali. Substrat pripravijo strokovnjaki, saj je zelo pomembno, da je v njem pravo razmerje med organskimi in anorganskimi snovmi. Nič manj ni pomembna debelina plasti. Posledica napačnega izbora so zamašeni odtoki vode, ki zato zastaja na strehi, lahko pa se vse skupaj tudi izsuši. Na splošno velja, da za ekstenzivno zazelenitev (sočnice, gomoljnice, homulice, lišaji, zeli, grmovnice) zadostuje tri do deset centimetrov substrata, za polintenzivno (travnata površina) približno 25 centimetrov, za intenzivno (drevesa, trava, grmovje) pa od 40 do 50 centimetrov substrata.

Najmanj dela bomo imeli z ekstenzivno zazelenitvijo z zelo trpežnimi in nezahtevnimi rastlinami, ki dobro prenašajo vse vremenske razmere, predvsem velika temperaturna nihanja. Enkrat ali dvakrat na leto jih moramo pognojiti, po treh letih pa še to ne več, saj se v tem času ekosistem v celoti razvije in skrbi sam zase. Bistveno več dela bomo imeli s polintenzivno in intenzivno zasaditvijo, saj bo treba rastlinam zagotoviti dovolj vode in gnojil, jih pleti in obrezovati, travo pa redno kositi.