Od načrtovanja osvetlitve do izvedbe napeljav

9. 10. 2011 | Besedilo: Barbara Primc | Fotografije: arhiv podjetij Inpro 22 in Legada

načrtovanje osvetlitve, napeljava, elektrikar, razsvetljava, luči, električar

Pravilno načrtovana osvetlitev doma zagotavlja kakovostno bivanje tudi v času, ko primanjkuje naravne svetlobe. Svetila na pravih mestih naredijo ambient prijaznejši, poudarijo zanimive elemente in zakrijejo tiste, ki jih ne želimo razkazovati. Načrtovanja osvetlitve se zato lotimo hkrati z nastajanjem projekta za izvedbo hiše oziroma stanovanja, saj je treba poskrbeti za ustrezen razvod električne napeljave do mest, ki smo jih namenili svetilom. O tem, kaj je treba upoštevati pri snovanju osvetlitve, da se bomo v svojem domu dobro počutili, in kako jo načrtovati, da bo pri izvedbi potrebnih napeljav čim manj zapletov, smo se pogovarjali z arhitektko in izvajalcem elektroinštalacij.

Standardi določajo, da mora v novogradnjah delež zastekljenih površin, ki zagotavljajo naravno svetlobo, predstavljati 20 odstotkov glede na tloris prostora. Pri načrtovanju umetne osvetlitve pa je predvsem pomembno, kako investitor živi, kakšne so njegove bivalne navade, želje in potrebe, pravi arhitektka Andreja Marolt iz biroja Inpro 22: »Šele ko dobim odgovore na našteta vprašanja, se lahko lotim načrtovanja. Najprej določim mesta za osnovno osvetlitev posamez­nega prostora, nato se začnem načrtovati ambientalno osvetlitev, ki je po mojem mnenju zelo pomembna, saj ustvari posebno, drugačno ozračje. Svetloba je v svojih oblikah lahko zanimiva, nenavadna, sproščujoča, pomirjajoča, mistična, skrivnostna, iskriva, živahna in taka razpoloženja riše tudi v prostoru.«

Vse zamisli glede osvetlitve arhitekt najprej uskladi z željami naročnika, nato pa projektant elektroinštalacij na projektu natančno označi, na katerem mestu bodo posamezne vtičnice, stikala in svetila. »Pri načrtovanju se ne obremenjujem s tem, kako bo projektant moje zamisli vključil v projekt elektroinštalacij. Navsezadnje mora vsak vedeti, kaj počne. Ni se še zgodilo, da bi jaz govorila o jabolkih, on pa o hruškah in torej mojih idej ne bi bilo mogoče spraviti v prave okvire,« pravi sogovornica.

V praksi se lahko zaplete

Se pa stvari rade zapletejo, ko je treba tisto, kar je na papirju, izpeljati v praksi, torej pri izvedbi elektroinštalacijskih del. »Papir prenese marsikaj. Doslej je imel vsak investitor vsaj kakšno pripombo oziroma zahtevo, ki se je razlikovala od zapisanega v načrtih,« pove izvajalec elektroinštalacij Vinko Jenko iz podjetja Minilink iz Celja in doda, da se načrti elektroinštalacij med izvedbo velikokrat spreminjajo, vse spremembe pa je treba vnesti tudi v projekt.

Razlog ni v morebitnih pomanjkljivostih projekta, ampak v tem, da investitorji velikokrat ne vedo, kaj bi sploh radi. »Pravo predstavo dobijo šele, ko so opravljena groba inštalacijska dela. Takrat ugotovijo, da bi radi prestavili to stikalo, imeli luč na drugem mestu in podobno,« razloži sogovornik. Seveda je njihove želje zlahka mogoče izpolniti, če se še niso začela fina dela. V nasprotnem primeru je pač treba razbijati, se nasmehne Jenko in poudari, da pri zidanih hišah s tem ni težav, bolj zapleteno je pri skeletni gradnji: »Tu je vse leseno, stene pa so obložene z mavčnokartonskimi ploščami. Da pridemo do kablov, jih je treba izrezati, in ko to nekajkrat narediš na različnih mestih, se lahko plošče zvijejo ali celo počijo, to pa zmanjša njihovo nosilnost.«

Da bi se izognili takšnim zapletom, je nujno, da vsi vpleteni, od investitorja do arhitekta in projektanta ter izvajalca elektroinštalacij, dobro sodelujejo že od vsega začetka. Arhitekt veliko laže načrtuje ustrezno osvetlitev, če investitor ve, kaj hoče in potrebuje. »Drugače njegove želje in potrebe razberem v pogovoru z njim. Na izbiro osvetlitve vpliva funkcija prostora, njegova dimenzija in oblika, pa tudi oprema. Ne smemo pozabiti, da se svetloba odbija od površin in s tem dobi različno barvo, paziti je treba tudi na sence, ki nastanejo, ko se svetloba lomi po površinah in konstrukcijskih elementih,« pojasni arhitektka. Ko dodobra spozna življenjske navade stranke, se lahko loti načrtovanja.

Vsak prostor je zgodba zase

Izbor svetil in svetlobnih virov naj bi čim bolj prilagodili vsem dejavnostim, ki bodo potekale v posameznem prostoru, in hkrati zadostili osebnim potrebam naročnika, saj je osvetlitev ključnega pomena za počutje v prostoru. Svetloba mora prihajati iz več smeri, horizontalno (stenska osvetlitev) in vertikalno (stropna osvetlitev). Tako omogočimo neposredno svetlobo, katere osnovni namen je enakomerna in intenzivna osvetlitev prostora, pri čemer ne ustvarjamo izrazitih kontrastov med osvetljenimi in neosvetljenimi elementi. S posredno, razpršeno svetlobo, ki osvetljuje posamezne detajle, pa ustvarimo prav poseben ambient. »Ne govorim samo o stropnih lučeh, ampak tudi o tistih, ki so nekje skrite, vgrajene v stropu ali kakšni niši oziroma so prostostoječe. Govorim o lučeh, ki niso nujno potrebne, a ustvarijo prijetno bivalno okolje in vzdušje v njem,« pojasni Andreja Marolt in doda, da je mogoče tudi v kuhinji ustvariti kaj več kot zgolj nujno osvetlitev. Kako to načrtuje, je odvisno od bivalnih navad in želja naročnika oziroma investitorja.

V otroški sobi je zelo pomembna zadostna osvetlitev mize, za kar poskrbimo z namizno lučko, potrebujemo še splošno osvetlitev na stropu, morda tudi lučko na nočni omarici – to za prva leta otrokovega odraščanja zadostuje, saj je takrat v ospredju funkcionalnost, pravi sogovornica. Ambientalna osvetlitev pride na vrsto pozneje, saj soba raste skupaj z otrokom, ki spreminja svoje navade.

V kopalnici je zgodba že drugačna. Osnovna osvetlitev na stropu ne zadostuje, narediti je treba korak naprej, osvetliti ogledalo in namestiti še kakšno ali več svetil, ki bodo iz kopalnice naredila prostor za čiščenje tudi v prenesenem pomenu besede.

Pri načrtovanju kuhinje je treba zagotoviti zadostno osvetljenost vseh treh delovnih površin: kuhinjskega pulta, pomivalnega korita in štedilnika, poudarja Maroltova: »Zgolj z lučjo na stropu si namreč hitro delamo senco, zato so dobrodošle linijske lučke, skrite za pohištvenimi elementi, ki svetijo navzdol, štedilnik pa osvetlijo lučke, vgrajene v napi.«

Dnevna soba je tisti prostor, v katerem lahko arhitekt, če se naročnik strinja, seveda, vse skupaj oblikuje nekoliko drugače. Po besedah sogovornice so zelo priljubljena svetila na stenah, ki svetlobo usmerjajo navzgor ali navzdol: »V dnevni sobi praviloma ne potrebujemo veliko osvetlitve. Če se v njej zgolj sproščamo ob gledanju televizije, zadostuje, da zvečer prižgemo stenske lučke ali pa tiste, ki so vgrajene v spuščenem stropu.« Dobrodošla pa je primerna osvetlitev posameznih detajlov, na primer slike na steni ali pohištvenega elementa, kar lahko storimo z lučmi v spuščenem stropu, reflektorji, stenskimi lučmi, ki svetijo navzdol in osvetljujejo celotno površino ...

Po besedah Andreje Marolt je zelo pomembno, da se izognemo pretirani osvetlitvi in bleščanju, saj preveč osvetljene površine delujejo zelo moteče, predvsem pa, da osvet­litev skupaj s preostalo opremo pripoveduje eno zgodbo, v kateri se prepletajo pripovedi posameznih prostorov: »Osvetlitev, naravna ali umetna, vsakemu interieru in zunanji podobi objekta doda piko na i in na splošno določa ozračje prostora. Skupaj s primernimi barvami lahko prostor pomanjša, poveča, kaj skrije ali pa s trikom celo poudari.«

Dober elektrikar lahko reši marsikatero težavo

Izvajalec elektroinštalacij je tisti, ki mora poskrbeti, da se bodo želje investitorja, ki sta jih arhitekt in projektant strojnih inštalacij narisala na papir, tudi uresničile. Da bi se izognili omenjenemu spreminjanju načrtov in s tem povezanim dodatnim delom, je po besedah Vinka Jenka nujno, da izvajalec, preden se loti del, z investitorjem pregleda vsak prostor in ugotovi morebitne odklone med njegovimi željami in zapisanim oziroma narisanim v projektu. Ko se dela začnejo, pa investitorju priporoči, da pride na ogled in vse skupaj še enkrat preverita. Dober elektrikar lahko reši marsikatero težavo, je prepričana Maroltova, pri čemer mu pomagajo izkušnje in poznavanje delovanja posameznih tipov svetil, ki jih namerava investitor vgraditi na podlagi arhitektovih priporočil.

Izbira tipa svetil ne vpliva zelo na izvedbo napeljav, pravi Jenko: »Za potek našega dela ni tako pomembno, ali bodo vgrajene varčne sijalke ali LED-svetila, na primer. Razlika je le v tem, da imamo v drugem primeru na izhodu svetilni trak, ki ima 12 voltov enosmerne izhodne napetosti do transformatorja, od transformatorja pa 220-voltno izmenično napetost. To pomeni, da ob morebitnem dotiku ni nevarnosti poškodbe.« Sicer pa investitorjem priporoča čim bolj varčna svetila s čim večjo svetilnostjo. LED-osvetlitev je po njegovih besedah dobra izbira, čeprav je začetna naložba za približno 30 odstotkov dražja kakor pri varčnih sijalkah.

Je pa odločitev za LED-svetila povezana z izbiro ustreznih kablov in varovalk. »Če imamo več vrstno vezanih močnih luči z veliko porabo, bomo uporabili kabel s presekom 1,5 mm², za sveteče diode pa lahko uporabimo tanjšega, 0,75 ali celo 0,50 mm², odvisno od dolžine kabla. Za močnejše luči praviloma uporabljamo 25-amperske varovalke, medtem ko za navadno lučko ali LED-trak zadostuje 10- do 16-amperska,« pojasni sogovornik.

Izvajalec mora pred začetkom grobih inštalacijskih del tudi vedeti, kakšna stikala bodo vgrajena, da lahko izbere primerne doze. Sicer pa je najbolj pomembno, da se dela po predpisih, poudarja Jenko, s čimer preprečimo marsikatero težavo in predvsem zagotovimo varno uporabo električne napeljave. Pri razvodu kablov je treba paziti, da se ne poškoduje njihova zaščita, vsi spoji v razdelilnih dozah pa morajo biti kakovostno spojeni, sicer se bodo sčasoma zrahljali in nekaj ne bo več delovalo. V novogradnjah so napeljave največkrat speljane v spuščenih stropih – če so na stropu plošče, ki jih lahko umaknemo, je odprava napake preprosta. Bolj zapleteno je, pravi Jenko, če so položene mavčnokartonske plošče, ki jih je treba izrezati, da pridemo do razdelilne doze: »Revizijske odprtine, ki so namenjene dostopu do takšnih mest, namreč niso nujno tam, kjer je doza, čeprav so v projektu predvidene natanko tam. Ko nekdo dela elektroinštalacije, drugi zaključuje dela na spuščenem stropu, tretji pa se ukvarja z izolacijo, se lahko hitro kaj zamakne, ne samo za nekaj centimetrov, tudi za meter in več,« opozori sogovornik.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE