Rogaški skansen

17. 2. 2011 | Besedilo: Iztok Ilich | Fotografije: Iztok Ilich

Rogaški skansen, hlev, gospodarsko poslopje, rogatec, toplar, kozolec

Časa in sprememb, ki jih prinaša in vedno ne pomenijo napredka, se ne da ustaviti. Je pa dobro med preteklostjo in sedanjostjo puščati mostove. Z ohranjanjem duhovne in snovne dediščine, da v dodobra razrvanem globaliziranem svetu ne izgubimo tal pod nogami. Skandinavci to že dolgo vedo. Po Skansenu, zdaj delu Stockholma, poimenovan muzej na prostem, ki ga je leta 1891 ustanovil Artur Hazelius, je postal pojem in zgled za takšna prizadevanja po svetu. Tudi pri nas – zlasti za Muzej na prostem v Rogatcu.

Švedski model varovanja dediščine na prostem je ostal skupni imenovalec za vse kolikor mogoče pristne prikaze materialnega okolja in razmer, ki so oblikovale življenje v preteklih stoletjih. Slovenci smo prve take objekte dobili dokaj pozno. Zato, ker desetletja povojnih gesel o svetlejši prihodnosti, zaradi katere je treba odstraniti in pozabiti ali vsaj »polepšati« vse staro, tej zamisli niso bila naklonjena. Pa tudi zato, ker večkrat reorganizirane spomeniškovarstvene službe niso enako gledale na vprašanja, kaj, kako in kje zavarovati pred propadom in katera stroka naj to izpelje.

Veliko je bilo zamujenega, saj je bila od začetka 50. do konca 60. let, med prvim in drugim pregledom in popisom stavbne dediščine, porušena ali »po domače« prezidana dobra polovica objektov s seznama. Hkrati je bila prenova Barličeve hiše na Čebinah in še nekaterih spomenikov »delavskega gibanja in ljudske revolucije« opravljena tako nestrokovno, da se je njihova etnološka pričevalnost izgubila.

Dolga pot

Razmere za kakovostno uresničitev ideje muzejev na prostem so dozorele šele pred tremi desetletji. Po tem, ko se prvi takšni poskusi – na primer že v 60. letih s Škoparjevo hišo pri škofjeloškem gradu – niso dobro iztekli. Najbolj zato, ker so nastali brez premišljeno zastavljene vsebine in ker so se etnologi iz spomeniškovarstvenih zavodov šele sredi 70. let pridružili umetnostnim zgodovinarjem, arhitektom in arheologom z dotlej odločilno besedo pri varstvu spomenikov. S svojim znanjem in pogledi na prepoznavanje stavbne dediščine in raziskovanje načinov življenja ljudi v zavarovanih stavbah in naseljih so dodali več za celovitejše delo nujnih prvin. Le tesno sodelovanje dobrih konservatorjev in muzealcev ter spoštljivo podrejanje pogostih želja po »ustvarjalnosti« pravilom stroke lahko prinese dobre rezultate, je v doktorski disertaciji iz leta 1999 poudaril Vito Hazler, že vrsto let prvi med etnologi konservatorji na Slovenskem.

O možnosti trajne zaščite stavbne dediščine v muzejih na prostem je že v 50. letih 20. stoletja pisal Boris Orel. Strokovna usklajevanja skrbi za fizično ohranjanje dediščine t. i. ljudskega stavbarstva so nato v zadnji tretjini stoletja pripeljala do sklepa, da zaradi geografsko in zgodovinsko pogojenih razlik med posameznimi predeli ne potrebujemo enega, vseslovenskega, ampak več regionalnih »skansenov«. Hkrati s prizadevanji stroke so tudi lastniki in zbiralci, zlasti po osamosvojitvi Slovenije, z ustanavljanjem zasebnih muzejev na prostem veliko prispevali k ohranjanju tovrstne dediščine.

Od spominskega parka do muzeja na prostem

Najobsežnejša ambientalna postavitev pri nas je začela nastajati v 80. letih. Prvotna zamisel, ki ni segala tako daleč, je leta 1981 spodbudila ustanovitev Društva za ureditev Spominskega muzeja na prostem Rogatec. Njegovi člani so razmišljali o ohranitvi rojstne hiše pesnika Jožeta Šmita iz bližnjih Tlak, ki so jo sorodniki nameravali porušiti. Prestavitev na drugo, še neznano lokacijo je bila v takratnih razmerah videti utopična. Vendar je več pobud – tudi za spominski park v povezavi z akcijo 88 dreves za maršala Tita – dočakalo »srečen konec«. Odločilna je bila povezava pobudnikov s celjskim zavodom za kulturno in naravno dediščino (ZKND). Etnolog konservator Vito Hazler je presodil, da je stavba »iz gradbenorazvojnega zornega kota zelo pomemben člen v razumevanju razvoja stavbarstva v vzhodni Sloveniji«. Po raziskavi razmer na terenu je tudi pripravil dokumentacijo za postavitev »vzhodnoštajerske domačije«.

Sledilo je pridobivanje primernega zemljišča in iskanje izvajalcev. Domači obrtniki so bili večinoma predragi, delavci iz tedanje Jugoslavije pa so bili kos le preprostejšim gradbenim nalogam. Njihove veščine so prišle prav pri izkopu jaškastega vodnjaka z dvigovanjem vode »na čapljo« in pri izvedbi ilovnatih ometov lesenih sten prestavljenih objektov.

Glavna nosilca gradnje muzeja, lokalno društvo in ZKND Celje, sta se lahko zgledovala pri evropskih in domačih dosežkih in napakah. Konservatorju je bil s prenašanjem varstvene doktrine v gradbeno prakso najbolj v oporo gradbeni nadzornik inž. Franc Žerdonar. Pri takšnem poustvarjanju preteklosti je bilo seveda treba, z nekaj neizbežnimi kompromisi, poskrbeti tudi za kar najmanj motečo vključitev sodobne infrastrukture.

Nastajanje muzeja

Prvo so na novo lokacijo preselili povsem leseno Šmitovo hišo z značilno črno kuhinjo. Nastala je v okolju srednjega kmeta med letoma 1816 in 1818, o čemer pričata letnici na nosilnih tramovih stropov. Sredi leta 1983 je bila stavba z ilovnatim podom in stenami, pobeljenimi z apnom, že pod novo slamnato streho. Delno izgubljeni hišni inventar so nadomestili v okolici zbrano avtentično pohištvo in drugi predmeti, ki so glede na namembnost razporejeni po kuhinji, shrambi in bivalnih prostorih. Leta 1993 je požar uničil ostrešje, vendar bivalni del hiše na srečo ni bil usodno poškodovan.

Bivalni hiši so se po letu 1983 pridružile druge sestavine urejenega kmečkega gospodarstva. Najbolj mogočno je gospodarsko poslopje s hlevom in vinsko kletjo ter s »podom« v nadstropju in prostori za shranjevanje vozov in orodja. V bližini stojijo še kozolec toplar, svinjak, leseno stranišče in čebelnjak.

Leta 1994 so ob vhodu v muzej postavili upravno stavbo s pisarno, skladiščem in rekonstruiranim »lodnom«, nekdanjo trško trgovino z mešanim blagom. Na drugi strani vhoda od leta 1996 stoji kovačija, replika Mordejeve kovačije iz Dobovca pri Rogatcu z napravami in orodji s prvotne lokacije. Rekonstrukcija je tudi »pušlšank«, natančna kopija značilne viničarske hiše iz Dobrine pri Žetalah, ki je leta 1991 ni bilo mogoče odkupiti in prestaviti v muzej. Kot novogradnja z vso infrastrukturo in povsem vkopano kletjo je ta stavba z mizami in klopmi na prostem namenjena gostinski dejavnosti in prireditvam.

Skansen je in ni muzej

Osnovno poslanstvo muzeja na prostem že za Hazeliusa ni bila konservacija videza, temveč prikaz življenja v preteklosti z življenjem samim. Njegov Skansen je postal narodno središče, kjer od leta 1983 uradno praznujejo tudi dan švedskega naroda.

Prvi »pravi« slovenski skansen nima takih ciljev, sledi pa ideji, da njegovo poslanstvo ni sentimentalno obujanje starih časov, temveč izobraževalna funkcija, ki namesto enosmerne, ogledovalne vloge obiskovalcem ponuja dvosmerno, dejavno udeležbo. Dostopna jim je večina prostorov v predstavljenih stavbah, smejo se dotikati razstavljenih predmetov in preizkusiti delovanje nekaterih orodij in naprav. Takšne izkušnje povedo, zlasti otrokom, veliko več kot pritiskanje nosov na šipe zaklenjenih vitrin.

Tudi nekatera praznovanja, predvsem povezana z letnimi časi in kmečkimi opravili, so označena na koledarju prireditev. Jeseni na primer prikazi ročnega kovanja v muzejski kovačnici, lokalnega kamnoseštva z obdelavo ložanskega kamna ter pletenja košar in opletanja s šibjem, učne delavnice pletenja iz ličja in tkanja zapestnic na tkalskem glavniku, čebelarska delavnica z vlivanjem voska, prikaz ljudskih glasbil in izdelave »nunalce«.

Tradicijo ima tudi peka kruha ob četrtkih in sobotah (razen v najbolj trdi zimi): obiskovalci lahko sledijo Anici Vantur, ki »po stari šegi« zamesi hlebčke in jih speče v krušni peči. Lahko se ji pridružijo in si sami pripravijo hrustljave »žulike«, h katerim se prileže jabolčni ali grozdni sok z »muzejske brajde«.

Najmlajšim je namenjen šestdnevni program »odklopočitnice«, ki vključuje jahanje, raziskovalne potepe in doživljajske delavnice. Lani jeseni so sodelovali v že pozablejni igri poganjanja obroča starega kolesa po poti med muzejem in dvorcem Strmolom. Delovanje tega objekta in Muzeja na prostem usmerja in povezuje Zavod za kulturo, turizem in razvoj Rogatec, za programske dejavnosti, povezane z dediščino, pa skrbi Irena Roškar.

Načrti in želje

V primerjavi s podobnimi večjimi tujimi muzeji vse to morda ni veliko, je pa največ, kar je bilo doslej storjenega pri nas. To potrjujejo razglasitev muzeja za kulturni spomenik državnega pomena (1998) in priznanji stroke: nominacija za evropski muzej leta (1997) in Murkova listina Društvu za ureditev Muzeja na prostem Rogatec za prispevek k ohranjanju slovenske kulturne dediščine (1996).

Irena Roškar med načrti in željami omeni dograditev nove upravne zgradbe z vhodom v muzej in informacijskim centrom ter napoveduje vzpostavitev Centra domačih in umetnostnih obrti za pletarstvo iz šibja in ličja, kamnoseštvo, ročno tkanje in šiviljstvo. V urejenih delavnicah bodo lokalni rokodelci vodili tudi učne in doživljajske delavnice ter prikaze za obiskovalce muzeja.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE