Hrovača je majhno naselje v bližini Ribnice, tradicionalna gručasta vas, zbrana okoli velike lipe na glavnem trgu. Leži na ravnici Ribniškega polja, ki ga obdajata dve vzpetini kraškega značaja, Mala in Velika gora. Okoli glavnega vaškega trga so zvezdasto razporejene podolgovate hiše tradicionalne tipologije. Proti trgu se obračajo z dvema ali tremi okni in dnevnimi prostori, sledi črna kuhinja v središču, na zadnji strani pa je bil hlev – štala. V zadnjem času Hrovača doživlja pravi preporod po zaslugi družine Škrabec, ki drugo za drugo obnav­lja stare vaške hiše. Prva je bila Škrabčeva domačija, nekdaj dom slovenskega jezikoslovca patra Stanislava Škrabca, zdaj deloma zanimiv muzej tradicionalnega bivanja, deloma stanovanjska hiša. Za domačijo stoji nekdanji gospodarski objekt. Skedenj, v katerem potekajo srečanja in pogovori kulturne in poslovne narave. Sledila je Kresničeva kovačnica, ki je preurejena v umetnostno galerijo. Stavbam pa se je lani pridružila še Boštjanova hiša, ki je postala butični hotel.

Boštjanova hiša, zgrajena leta 1880, je najstarejša v vasi. Stoji na podolgovati parceli, ki sega na eni strani do vaškega trga, na drugi pa do cerkve Sv. trojice s pokopališčem, ki stoji na robu vasi. Hiša se s krajšo stranico naslanja na glavni vaški trg. Pred obnovo je bila dolga leta prazna, zato jo je bilo treba povsem prezidati in konstrukcijsko utrditi. Ohranjen je ostal le obok nad črno kuhinjo. Prvi del obnove je bil zaupan arhitektu Matjažu Deuu, ki je poskrbel, da je hiša zadržala svoj pravi zgodovinski značaj, notranjo razporeditev in zunanjo podobo, ki se s prijetno svetlo sivo barvo dobro vključi v značaj kraja.

Ureditev notranjosti je prevzela arhitektka Mika Cimolini iz studia Elastik. Njena naloga je bilo oblikovanje interierja, ki bo po eni strani sodoben in atraktiven, po drugi pa se bo opiral na lokalno tradicijo, materia­le in pokrajinske značilnosti. Arhitektka je navdih za oblikovanje štirih sob in skupnih prostorov iskala v tradicionalnih obrteh. Opazimo dve vodilni ideji: kako pripeljati krajino v notranjost hiše in raziskovanje materialnosti lesa.

V pritličju stavbe je v obokanem prostoru ohranjena tradicionalna črna kuhinja z ognjiščem, v kateri lahko obiskovalci podoživijo občutek stare hiše. Kuha se seveda v sodobni kuhinji, ki je od stare zadržala le barvo in ime Nova črna kuhinja. Povezana je z jedilnico, v kateri opazimo prvi element krajine – veliko drevo. Jedilnica je prostor v hiši, v katerem se gostje srečujejo, zato je arhitektka v njej ponovila motiv vaške lipe, pod katero so se nekoč zbirali vaščani, zajtrkovalnica pa je dobila ime Pod Drevesom. Zajtrkovalnico s sobami povezuje nov hodnik, ki je oblikovan kot preprost, sodoben kubus na zunanji strani.

V vsaki etaži sta po dve sobi za goste, vsaka ima čisto samosvoj značaj. V sobi z imenom Gozd je arhitektka poskušala ponoviti izkustvo gozda: njegovo svetlobo, ko se ozremo v krošnje, njegov vonj in barve. Soba s svojim rastrom letvic in razpršeno svetlobo deluje, kot bi se potopili v krošnje dreves. Druga v pritličju, Travnik, izhaja iz abstrahiranega cvetličnega motiva. Motiv je abstraktna cvetlica, uporabljena tehnika obdelave lesa pa je intarzija. Iz modularnih elementov tri- in štirikotnikov so sestavljeni cvetlični vzorci, ki delujejo zelo tradicionalno, a so vseeno novi.

V zgornjem nadstropju sta sobi Pašnik in Senik. Prva preseneti z mehkobo oblazinjenih elementov različnih zelenih odtenkov, ki kar vabijo, da se vanje zavalimo kot po pokošeni travi. Soba Senik kot tehniko uporablja pletenje, kot motiv pa sito, del tradicio­nalne ribniške suhe robe. Strop je prekrit s siti, kar povabi k natančnemu, meditativnemu preučevanju pletenja, zato bi lahko rekli, da je ta soba namenjena mirnemu razmisleku.

Pred zgornjima sobama je še skupni prostor – soba spominov. Ta prostor je lahko bodisi spalnica bodisi pisarna oziroma ustvarjalni prostor za rezidenčne umetnike.

Domišljena je tudi grafična podoba hotela. Namesto številk imajo sobe imena, ključe pa označujejo simboli različnih kuhalnic, kuhinjskih lopatk, lesenih vilic in žlice. Posteljnina in tekstilije so delo oblikovalca Roka Marinška, ki je na podlagi zgodb posameznih sob oblikoval ikonične podobe. Vsaka soba ima posebno grafiko in prevladujočo barvno shemo.

Zunanja ureditev je delo krajinske arhitektke dr. Ane Kučan iz biroja AKKA. Za hišo je najprej terasa, ki se nadaljuje v manjši travnik. Nanj je mogoče postaviti vrtno pohištvo, vertikalni poudarek pa predstavlja skulptura kiparja Matjaža Počivavška. Prenovljeni skedenj krasi vodni element, za njim je urejen tradicionalni vrt, gartlc. Obdan je z leseno ograjo, v njem pa rastejo zelišča, ki jih uporabljajo pri kuhi za goste. Parcela se skozi sadovnjak izteče vse do cerkve s pokopališčem.

Zasnova interierja je zaznamovana z asociativnim, morda bi lahko rekli ženskim pristopom, načrtovanje samo pa so usmerjale povsem funkcionalne zamisli. Hotel je oblikovan z veliko umetniške intuicije, ki jo arhitektka prevede v materialno izkušnjo dela z lesom. Sobe so zasnovane po sodobnih principih delovanja na čute, od potopit­ve v gozd, sanjarjenja na cvetočem travniku do valjanja po mehkem pašniku in premiš­ljevanja na seniku. Vsaka od njih ponuja drugačno izkustvo, zato je hotel prava arhitektura za čute. Preizkušene so inovativne prakse obdelovanja lesa, ki imajo potencial, da iz njih zrastejo nove »tradicionalne« obrti. Staro za novo, novo iz starega!

Obnova nekdaj zapuščene hiše, skupaj z drugimi okoli nje, v kraj prinaša dogajanje, nove obraze in, ne nazadnje, ekonomsko korist.

Arhiv revije Deloindom+.