Ob začetku prenove ni bilo povsem jasno, kakšen bo namen prostorov; odločitev, da bo v njih manjše stanovanje, je padla šele po gradbeni sanaciji. Arhitekta Nataša Pavlin in Aleksander S. Ostan sta zasnovala fleksibilen prostor, v katerem so ohranjeni stari elementi hiše, sodobni detajli pa usklajeni z izbranimi barvami in dekorativnimi predmeti. Ambient je takoj pritegnil metropolitanskega umetnika iz Amerike, ki v stanovanju zdaj prebiva.

Pri obnovi je bilo treba najprej očistiti gradbeno strukturo stanovanja, s čimer je nastal enoten osrednji prostor. Sledilo je reševanje težav s kapilarno vlago, ki so se jih lotili s horizontalno kemično hidrofobno zaporo. Stare, presoljene in propadajoče omete so nadomestili z ilovnatimi in sanirnimi, stare oboke pa temeljito očistili. Na veselje arhitektov so se razkrile številne niše v stenah, ki so jih ohranili in v nekatere namestili police. Vidna je ostala tudi strop­na konstrukcija iz starih lesenih nosilcev. Večjo prostorsko spremembo je pomenila prestavitev vhoda v stanovanje, s čimer se je močno izboljšala njegova uporabnost.

Tla v skupni veži v hiši prekrivajo stare rumene in rdeče cementne ploščice, ki v starinski veži delujejo retro. Presenečenje pa se zgodi, ko odpremo vrata v stanovanje, saj se ohranjeni vzorčasti pod nadaljuje tudi v predprostor. Tu pa ploščice zaživijo v osup­ljivi, popolnoma drugi podobi in delujejo kot luksuzen dodatek, vreden slavnih brazilskih arhitektov, ki ploščice radi uporab­ljajo v stanovanjskih prostorih. Kovinska konstrukcija novih vhodnih vrat se prilega staremu oboku, na sredini pa je umeščeno vpadljivo hrastovo vratno krilo. Prostor med vratnim krilom in obokom prekriva motno steklo, skozi katero proseva svetloba, z notranje strani pa je konstrukcija izpolnjena z nepravilno razporejenimi poličkami za ljube drobne predmete. Iz predprostora skozi steklena vrata vodijo stopnice v klet, ki je z očiščenimi opečnimi oboki postala inspirativen prostor za umet­niški atelje trenutnega najemnika.

Kopalnica, ki je nasproti vhoda, ima zaradi originalnega obokanega opečnega stropa prav poseben značaj, ki je dopolnjen le s preprosto svetlo keramiko sodobnih oblik. Tla v njej prekriva kamen peščene barve.

Glavni prostor garsonjere je le z dvema starima omarama predeljen v večji sprednji, bivalni in manjši zadnji, spalni del. Sprednji je osvetljen z več naravne svetlobe, zato je v njem salonska mizica za delo in druženje, poleg nje pa še vabljiv sedežni kotiček. Dolga lamela kuhinje ločuje spalni del od bivalnega. Kuhinja je sodobno oblikovana in glede na majhnost osrednjega prostora (32 kvadratnih metrov) precej prostorna. Njeno zadnjo »steno« tvorita hrbtni strani obeh velikih starih omar, ki se odpirata proti intim­nemu spalnemu brlogu, umeščenemu na nekoliko vzdignjen podij.

Predmete, ki so del opreme stanovanja, sta arhitekta zbirala dolga leta, zato ima vsak svojo zgodbo. Foteljčka je, tako kot tudi številne druge kose, arhitektka našla na kosovnem odpadu in ju dala preobleči v rožasto blago, ki ga je v prvi polovici 20. stoletja na Švedskem oblikoval dunajski arhitekt Josef Frank. Z značilnim vzorcem fantazijskih rastlin sta na novo zaživela. Velika stola iz neobdelanega lesa sta del dediščine arhitektove družine z Bovškega. Preprosti, skoraj arhetipski črni emajlirani lučki, ki osvetljujeta kuhinjo, je arhitektka kos za kosom zbirala na bolšjakih. Veliki artdekojevski omari, ki ločujeta spalni del od kuhinje, je podarila prijateljica, ki je obnavljala stanovanje in ju ni želela zavreči. Dolgo sta čakali v skladišču, preden so jih z ljubeznijo in znanjem obnovili, na novo povoskali in uporabili. Stanovanje zaznamuje izmenjevanje starega in novega, belega minimalizma v steklu, kovini in bleščeči belini kuhinje nasproti mehkobi neobdelanega lesa, bogatosti vzorcev starih predmetov in nepravilnosti oblik starih zidov.

Garsonjera, ki se s tremi okni odpira proti jugu in zahodu, ima čudovit pogled na zvonika bližnjih cerkva, baročne cerkve sv. Jakoba in cerkve sv. Florijana, na trnovske bloke in prek Ljubljanskega barja vse do Krima v ozadju. Okenske odprtine so ostale nespremenjene. Le notranja okna so zamenjali z novimi, prav tako lesenimi. Na zunanji strani so obnovili stara dvokrilna okna, ki so v ravnini s fasado in se odpirajo navzven ter zataknejo s paličicami.

Pri prenovi historičnega interierja v sodobno stanovanje se arhitektura uspešno poveže s konzervatorstvom in oblikovanjem notranjosti. V prostoru se mešajo poteze natančne roke arhitekta in intuitivnih posegov zbirateljice, dopolnjuje pa jih senzibiliteta umetnika. Vsak od vpletenih je pustil svojo sled. Najtežji del prenove je bilo najti ravnotežje med ohranjanjem starega in novimi posegi ter uskladiti zanimiva nasprotja, ki so se sproti razkrivala. Dobri prostori, ki so prijetni za bivanje, nastanejo z uravnano mešanico sodobnih arhitekturnih pristopov, razmisleka o bivalnih potrebah današnjega človeka in tudi nekaj malo skrivnostnega čuta za oblikovanje.

Arhiv revije Deloindom+.