Kakovostna prenova stare kmečke domačije v strnjenem naselju na najzahodnejšem delu Krasa, na pobočju, ki se strmo spušča v dolino Branice, je sad sodelovanja med arhitektom in lastniki, ubrane povezave med njegovim strokovnim znanjem in hotenjem naročnikov, ki so popolnost izvedbe dosegli z lastno likovno občutljivostjo pri spremljanju vseh del. Za udejanjanje pozitivnega je bilo treba pogosto preseči ustaljeno znanje današnjih obrtnikov, tudi z lastnim delom.

Kamnita dediščina primorskih pokrajin

Po valovitih pobočjih razporejene gručaste vasi z ozkimi obzidanimi ulicami vedno znova navdušujejo obiskovalce s svojevrstno kamnito arhitekturo. Samoniklost, izvirnost in prilagojenost razmeram so jasne oznake za kamnite hiše. Kamnit tlak na poti, kamnita klop, prislonjena ob kamnit oporni zid, in kamnit vodnjak sredi vaškega dvorišča dajejo vedeti, da je kamen edino gradivo, ki so ga graditelji v kraških pokrajinah primorskega sveta resnično poznali, spoštovali in ljubili. Avtohtoni kamen, apnenec v najrazličnejših barvah in teksturah, se je pri urejanju bivalnega okolja pojavljal od pradavnine, znanje o njegovi obdelavi, vgradnji in lepem oblikovanju se je razraščalo in sadovi tega ustvarjanja so se pokazali v kulturi bivanja v drugi polovici devetnajstega stoletja. V tistem času dosežena stopnja mojstrstva je ostala vse do danes nepresežena. Kamnoseki in graditelji v kamnu so znanje in sodobne usmeritve evropskih šol, ki so jih dobro poznali, izvrstno prilagodili razmeram in potrebam v lastnem okolju, tudi z uvajanjem novih oblik. Zaradi trmaste lastnosti kamnin, da vztrajajo, se je ta izjemna kakovost kot dediščina kamnitih hiš, povezanih v naselja, ohranila v naš čas.

Času se je uspešno upiral 
le del kamnitega ostenja

Majhna vas, od razvoja odmaknjena in prometno težko dostopna, je s svojo starodobno, skoraj muzejsko ohranjeno kamnito strukturo navdušila tudi sedanje lastnike stavbnega niza na robu vasi. Od tod vodi le pešpot na vzpetino, zdaj prekrito z združbami črnega bora, črnega hrasta, gabra in pravega kostanja.

Zaradi slabega vzdrževanja in dolgoletne zapuščenosti je bil postopoma razviti vrhkletni stavbni niz, z licem usmerjen na vaško cesto in značilno sestavljen iz ozkih, a različno širokih celic, v zelo slabi kondiciji. V enem delu se je času upiralo le še obodno kamnito ostenje, streha je bila porušena, uničene so bile tudi vse lesene stropne konstrukcije. O slabem stanju pričajo fotografije, ki pa ne kažejo samo poškodb v stoletjih postopoma razvitega stavbnega tkiva, ampak prepričljivo govorijo tudi o tem, kaj je mogoče pri prenovi starega. Ogledovanje fotografij iz časa pred prenovo, za leseno mizo na prijetno urejeni terasi pod širokim zaklonom zunan­jega hodnika in dežnikasto razprto murvo, namreč močno prevzame.

Kljub podrobnemu pregledu obstoječe stavbne konstrukcije in izdelanim izvedbenim načrtom je bil začetek del v letu 2001 povezan z rušenjem, veliko večjim od predvidenega. Kamnito obodno zidovje najmočneje poškodovanega prvega, vrhkletnega stavbnega dela, je svoj pravi obraz pokazalo pri odstranjevanju uničenih lesenih stavbnih členov. Vezivo, apnena malta, ki je bila v času gradnje zaradi dragocenosti uporabljena v zelo skromni količini, je popustilo.

Ohranjena izvirna arhitektura

Rušitev? Zanjo in za izdelavo rekonstruiranega volumna iz opeke so se investitorji skupaj s strokovnjaki odločili po temeljitem premisleku. Ugotovili so, da utrjevanje poškodovanih zidov z injektiranjem zaradi velikih votlin, ki so pogosta lastnost kamnite dvoslojne gradnje, ne bi bilo uspešno. Novo opečno ostenje so z zdravim kamnitim v nadaljevanju povezali v enovito celoto. Tako kot plitko ostrešje, ki je pokrito z rdečo opečno žlebičasto kritino, so iz lesa izdelali vse stropne plošče in ploščo nad kletjo v prvem delu objekta. Zgradba je tako kljub opečnemu dodatku ohranila vse lastnosti izvirnih arhitekturnih konstrukcij v vasi, kar je izjemna in redka vrednost sodobnih prenovljenih stavb.

Kljub ohranjeni pripadnosti svojemu prostoru je stavbni ovoj, polepšan s svetlim apnenim ometom v barvi peska in kamnitimi okvirji, ki poudarjajo skoraj vse fasadne odprtine, do podrobnosti prilagojen sodobni notranjosti. Število odprtin na čelni fasadi je večje, vzdolžno v dolino usmerjeno fasado členi nov zunanji hodnik, ki povezuje pritlično etažo s teraso, namenjeno poletnemu bivanju in oblikovano pred vhodom v klet. Tudi lice na cesto usmerjene fasade je spremenjeno. Obstoječi zunanji hodnik je podaljšan čez glavni vhod, ki je tako zaščiten pred padavinami, stopnice, stara vez med pritličjem in nadstropjem, pa so odstranjene. Vse opisane spremembe so v obstoječa stavbna razmerja vključene s pretanjenim občutkom za red in harmonijo, kar nehote postavlja vzporednico z delom starih graditeljev, tudi ljudskih stavbnih genijev. Ti so spremembe, ki jih je prinašal razvoj, v staro arhitekturo stoletja vpenjali tako, da je bila poleg napredka v tehniki in uporabnosti dosežena tudi višja likovna kakovost.

Pri snovanju notranje razporeditve prostorov je arhitekt ohranil staro višinsko razgibanost, posledico postopnega razvoja stavbnega niza in kazalec odličnega prilagajanja neravnemu terenu. Iz majhnega predprostora vodijo vrata v klet in v osrednji komunikacijski prostor, v veliko vežo, ki med seboj povezuje garderobo s sanitarijami ter gospodinjski prostor na eni strani in za nekaj stopnic dvignjen bivalni prostor na drugi. Bivanje se od tod razširi v mansardno nadstropje, dostopno po na novo oblikovanih stopnicah, postavljenih na staro mesto, kjer so poleg spalnih prostorov urejeni prijetni ambienti za delo, poslušanje glasbe in gledanje televizije. V jedru osrednjega bivalnega prostora stoji velika lončena peč, ki v mrzlih mesecih širi prijeten vonj, potrebna toplota pa se dviga tudi v odprt mansardni del. Velika peč s svojo domiselno postavitvijo členi volumen velikega prostora, ki ga s treh strani osvetljujejo majhna okna, v tri namensko oblikovane prostore: v kuhinjo, jedilnico in prostor za počitek.

Stare omare in mize 
so likovno dopolnilo novega

V prostorih doma prevladuje novo, v sodobnem modnem likovnem jeziku oblikovano pohištvo. Nekaj je tudi starih elementov, lastniki so jih kupili z namenom, da bodo umeščeni med novo naredili nekaj mikavnega. So kot številni umetnostni izdelki, posebna dragocenost, ki plemeniti prostore in jih iz izključno uporabnih dvigne v lepe, prijetne in žive. Seveda k zadnjemu pripomore tudi svetloba, ki se preceja skozi majhna okna, osončena zdaj z leve, zdaj z desne strani. Riše pramene po notranji opremi, se čarobno odbija od svetlih lesenih površin stropa in tlaka ter v prostoru začrtava pasove svetlobe in sence. Nasprotno pa se zdi, da v času mraka in oblačnosti luč izžareva oprema sama, oprta na močne kontraste rumene, rdeče. Za lepoto je potrebno troje: razmerje, celovitost in svetloba (claritas = svetloba in sijaj), je že v oddaljenem srednjem veku opozarjal Tomaž Akvinski, prosvetljen mož, učitelj na univerzah v Parizu, Kölnu, Bologni, Rimu in Neaplju. Sodoben dom na robu majhne kamnite vasi, ujete v brežino primorske krajine, to priporočilo utrjuje in je tudi prava učna ura za vse, ki ne verjamejo, da je mogoče novo razviti iz korenin in z nadaljevanjem domače kulturne tradicije.