Arhitekt Jože Plečnik je od leta 1921 do smrti živel v ljubljanskem Trnovem na Karunovi 4. Leta 1915 je skupaj z bratoma Andrejem in Janezom kupil hišo, da bi si ustvarili skupen dom s sestro. A njihovi načrti se niso uresničili. Sestra se ni mogla ločiti od stanovanja v središču mesta, brat Andrej je naprej služboval v Kočevju, nato pa v Repnjah in tam ostal do smrti. Tako je Jože Plečnik v hiši le kratek čas živel z mlajšim bratom Janezom, nato pa sam do smrti. Na Karunovo 4 se je preselil, potem ko se je vrnil iz Prage in bil imenovan za profesorja na ljubljanski univerzi. Hiša je po njegovi smrti ostala takšna, kot jo je zapustil: z vsemi osebnimi predmeti, knjigami, pohištvom, fotografijami ...

Domovanje sestavljajo trije deli: stara hiša iz leta 1915, med letoma 1923 in 1925 je Plečnik zgradil še prizidek v obliki okroglega stolpa s položno dvokapno streho. Leta 1928 je dokupil hišo na Karunovi 6 in pripadajoči del vrta. Hišo je po njegovi smrti podedoval nečak Karel Matkovič, ki se je za nekaj časa naselil v njej in začel urejati obsežno zapuščino arhitekta. Po Matkovičevi smrti so jo dediči prodali mestu Ljubljana, to pa jo je dalo v upravljanje Arhitekturnemu muzeju Ljubljana. Leta 2010 je prešla pod okrilje današnjega upravljavca, Muzejev in galerije mesta Ljubljana.

Med letoma 2013 in 2015 so v Plečnikovi hiši izvedli celovito prenovo. V na novo pridobljenih prostorih je zaživela nova stalna razstava o Plečniku, novi so prostori za občasne razstave, študijski center, Plečnikova učilnica za pedagoške in andragoške programe ter muzejska trgovina. Plečnikovo domovanje pa je še danes ohranjeno v duhu, kot ga je ustvaril arhitekt. »Cilj prenove je bil, da v hiši pustimo vtis, kot da je bil Plečnik še ravnokar tu. Da se obiskovalci lahko prestavijo v čas, ko je mojster še živel,« pravi kustosinja Ana Porok.

Bršljan, ki ga je zasadil Plečnik

Naš sprehod se je začel v zastekljenem prizidku oz. nekakšni sprejemnici za goste, naprej v hišo je namreč spustil le najožje prijatelje in družinske člane. Prizidek je ohranjen takšen, kot ga je zapustil arhitekt. Pri prenovi so se zgledovali po izvirnih fotografijah, ki so bile posnete takoj po Plečnikovi smrti. V njem celo raste bršljan, ki ga je sam posadil, in tu je ostal tudi med prenovo. Že v tem prostoru je opaziti njegovo ljubezen do rastlinja, za katero je zgradil ogrevan zimski vrt, ter kamnov, kosov opeke in marmorja iz različnih obdobij, ki jih je tu in tam tudi vgradil. Po besedah kustosinje ni skoraj ničesar zavrgel, zato je po vrtu in hiši videti kose, ki so ostali pri grad­nji arhitekturnih mojstrovin po Ljubljani. Na primer, v tem prostoru so trije stebri iz gradnje Bežigrajskega stadiona, zunaj si lahko ogledamo steber s Šuštarskega mostu ... Plečnik je zbiral material, ki ga je navdihoval, pravi sogovornica.

Asketska kuhinja

Kuhinjo, ki je v starem delu hiše, je opremil zelo asketsko. Tla je tlakoval s teracem. Poleg štedilnika je le še nekaj kosov pohištva, ki ga je naredil sam. Takoj ob vhodu je umivalnik iz kamna, miza z dvema njegovima stoloma in dvema Thonetovima, ob peč pa je namestil stol s poličko za skiciranje in (pod sedalom) s prostorom za knjigo in skicirko. Po besedah kustosinje je rad posedal ob peči in skiciral, svojim študentom pa ved­no polagal na srce, naj ne mine dan brez črte, kar je pomenilo, da morajo vedno s sabo nositi tudi skicirko in svinčnik, saj naj bi bila ena dobra skica vredna več kot sto besed. V kuhinji so ohranjene džezve za pripravo kave, turška kava je bila poleg cigaret njegova vsakodnevna spremljevalka. Sicer pa je imel po besedah kustosinje rad jedi na žlico. Pripravljala mu jih je gospodinja Urška Luzar, ki je z njim bivala kar 25 let. Svoje prostore je imela v delu hiše, ki je zdaj namenjen stalni razstavi, saj se avtentična oprema tam ni ohranila.

Plečnikova soba

Plečnikova soba je bila hkrati spalnica in delovna soba. Posebna je tudi zaradi okrogle oblike. Tram na stropu je povsem okrasen in povezuje vratni okvir na eni strani z dvokrilno omaro na drugi. Ta, je povedala kustosinja, nakazuje os, ki vodi v središče Ljubljane. V sobi je večino opreme sam oblikoval, od kljuk na vratih, polken do postelje, omar in drugih predmetov, le pri delovni mizi je uporabljal Thonetov stol. Na mizi so ohranjeni arhitektovi osebni predmeti in pripomočki za risanje, takšni, kot jih je zapustil: z malo patine, na mizi se na primer vidijo ožganine od cigaret. Med osebnimi predmeti so tudi njegova znamenita očala, kar 21 so jih našteli, predvsem pa znamenita črna halja. Kakor pojasni kustosinja, je bil Plečnik ponavadi ves v črnem, manjkati niso smeli klobuk, čevlji in halja. Prve generacije arhitektov so ga v tem posnemale, tako da se je na ulici že od daleč videlo, da študirajo pri njem.

Iz spalnice vodijo vrata v kopalnico. V tem prostoru je sprva predvidel kot sobo za spanje, pozneje pa je v njem uredil kopalnico, v kateri so kad s prho, peč in lesena omara s poličkama iz smrekovega lesa. Na njej se je ohranil celo listek z navodilom gospodinji, kako zakuriti.

Potem je tu na ogled še mala sprejemnica, obdana z lesom. To je bila soba, v katero je povabil svoje najtesnejše prijatelje, kot sta bila Fran Saleški Finžgar in Matko Prelovšek. V njej je gostom najbrž ponudil čaj, saj je zasnoval peč s kotličkom za vodo. Ko se je segrela peč, se je ogrela tudi voda. Zraven pa je sedežni del z lesenim sediščem.

Nad Plečnikovo sobo je ohranjena še ena okrogla soba, to je risalnica, v katero so prihajali študentje med vojno, bila je nekak­šen podaljšek fakultete. V kabinetu ob tej sobi ni bilo ohranjene opreme, zato so se po besedah kustosinje odločili vanj postaviti posebno steno s policami, na katerih so razstavili glinaste modele različnih projektov. V veži, na stopnišču in tudi po drugih prostorih so razpostavljeni prototipi predmetov in pohištva, ki jih je arhitekt oblikoval za različne zgradbe in hiše.

Zimski vrt s pečjo

Zimski vrt je zadnji prizidek k hiši. Leta 1929 je arhitekt kupil sosednjo hišo in z njo pripadajoči vrt. S tem je pridobil prostor, da je zgradil še zimski vrt. Za tlakovanje je uporabil ostanek kamnov od gradnje Nuka in stebre iz celjske posojilnice. V zimskem vrtu je tudi peč, s katero je poskrbel, da so rastline prezimile. Posebna oz. tehnološko zahtevna so tudi okna v zimskem vrtu, ki jih je zgradil stavbenik Matko Curk. Gre za ogromne okvirje z železno konstrukcijo, ki so bili po besedah kustosinje dobro izvedeni, saj tudi pri prenovi z njimi ni bilo veliko dela.

Vrt – prostor navdiha

Iz zimskega vrta je izhod na vrt, ki ga je urejal postopoma. Prvotno ni bil ograjen, saj je bil mojster prepričan, da med sosedi, ki se dobro razumejo, niso potrebne ograje. Tako je med Plečnikovim in župnijskim vrtom rasla le živa meja, saj sta se s sosedom pisateljem Finžgarjem dobro razumela in pogosto posedala na klopci. Ob hiši je še pitnik za ptiče, potke so posute s peskom in izginjajo med zelenjavnim vrtom in travo. »Ko je tu živel, ni bilo okoliških hiš, le sadovnjaki in travniki. Vtis je bil, kot da prihajaš z zamejenega vrta v naravo. Zamislil si je tudi pergolo, ki jo zdaj obraščata dve trti,« pojas­njuje Ana Porok in dodaja, da je bil vrt za Plečnika prostor navdiha in počitka.

Mojster je v njem zasnoval tudi čebelnjak in zasaditev dreves. Tu rastejo češnja, oreh, hrast, bodika, magnolija in dva ginka (moško in žensko drevo). »Plečnik je cenil povezavo z naravo, velikokrat je namreč drevesa uporabil tudi kot arhitekturne elemente. Takšen primer so visoki topoli na Vegovi ulici ali ob Tromostovju,« še pojasnjuje kustosinja.

Tako v notranjih prostorih kot na vrtu je ohranjen pristen vtis o domu Plečnika, umetnika, ustvarjalnega človeka in asketa. To je po besedah kustosinje izjemno tudi v svetovnem merilu, da se je dom ohranil z večino predmetov in pohištva.