Ko sta pred 15 leti Mojca in Miran Čupkovič Skender postavila hišo v Mojčini rojstni vasi Kostel, tik pod gradom, nista pričakovala, da se bosta še kdaj lotila kakšnega velikega gradbenega projekta. Toda lani sta končala temeljito prenovo nekdanjega skednja – dela Grajske pristave, ki je dobil novo vsebino.

Pri tem sta upoštevala krajinske in arhitekturne značilnosti območja, saj je celotna vas Kostel spomenik prve kategorije in so zahteve zavoda za spomeniško varstvo povsem jasne. A tudi če ne bi bilo tako, Skenderjeva zagotovo ne bi pozabila na preteklost domačega kraja, ki se kaže tudi v arhitekturi. Grajska pristava se namreč lahko pohvali s 500-letno zgodovino, saj je stala že v 16. stoletju, ko jo je pod gradom Kostel ovekovečil Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.

Ker je celotna vas registrirano arheološko najdišče, saj še ob sajenju rož odkrivaš keramiko in lončenino, ki po mnenju dr. Stoparja datira od prazgodovine do srednjega veka, so pričakovali, da bodo kaj našli tudi ob obnovi, ko so poglobili tla v nekdanjem skednju. »A tam ni bilo ničesar,« pravi skoraj razočarano Mojca.

Kamniti del skednja, to je spodnji del hiše, so želeli čim bolj ohraniti. »Seveda to ni primer umetelne arhitekture, saj je stavba le gospodarsko poslopje, vendar je pomembna,« pravi Mojca Skender. »Kamen daje temu prostoru, ki mu dominira grad, svojevrsten pečat. Je nekaj, kar je že dolgo tu in kar je Kostel, zato smo si pri obnovi prizadevali ohraniti izvirno podobo.«

Zato so v notranjosti kot tudi zunaj vidni sledovi časa in predelav skozi stoletja, od skoraj meter debelih poševno zamaknjenih zidov do štrlečih kamnov in polic, kar daje pristavi svojstven čar. »Hiša govori o burni preteklosti tega območja. Govori o krajih, ki so doživeli tako rekoč vse turške pohode, Napoleonovo vojsko, ki se je nad neposlušnimi domačini, ki so v Kolpo vrgli francoskega častnika, znesla tako, da so porušili zgornji grad, kot 2. svetovno vojno, ko so partizani požgali spodnjega,« pravi Mojca.

Hrastovi tramovi, ki so nosili leseni pod skednja in so verjetno stari več sto let, so pri obnovi ostali v prvotnih legah. Mojstri so morali vsak opaž za betonsko ploščo ukrojiti glede na tram, pravi lastnica, ki je ponosna, da so v spodnjem delu skednja ohranili prav vse, kar se je ohraniti dalo. Če bi stene znale govoriti, bi bile pripovedi izredno zanimive, saj v zdajšnji Grajski pristavi niso bili le hlevi, ampak v različnih obdobjih tudi prostori za vozove, pa skladišče za vino, južno sadje, sol ... »Kostelci so bili znani preprodajalci, ki so tu imeli tudi po več kot sto konj, s katerimi so zagotovo iskali še kakšne druge poti kot le prek Colnarjev, kjer je bila mitnica,« pravi Mojca Skender.

Lastnikoma, ki sta dobro vedela, kaj hočeta, je pri temeljiti prenovi pomagal arhitekt Janez Zobec. »Tudi med gradnjo smo stvari spreminjali. Na primer takrat, ko smo po odstranitvi ometa odkrili, kako lep je kamnit zid. Ta je kar zasijal, zato se nismo odločili, da bi ga spet zaprli in zastrli z novim ometom,« pravi Skenderjeva. Zadovoljna pa je tudi z gornjim delom stavbe, z nizkoenergijsko leseno hišo, ki jo je postavilo podjetje Riko Hiše. Po letu dni je gotovo, da je hiša odlična, pritrdita sogovornika. »Kamen, ki je v spod­njih prostorih, se je presenetljivo pokazal kot dober izolator, celotno hišo pa ogrevamo s toplotno črpalko in pečjo na drva,« je ženo s tehničnim vidikom obnove dopolnil Miran Skender.

Hiša je razdeljena na stari, historični del – ta je spodaj – in zgornji, sodobni del, kjer imata prostore Mojca in Miran: Mojca za svoj hobi, izdelovanje ogrlic iz poldragih kamnov, Miran pa za pisarno svojega podjetja.

Že spodaj, v veliki kuhinji, je ob obsežni zbirki japonske keramike, ki je tretja največ­ja zbirka takšne keramike pri nas, zaznati vpliv kulture z druge strani sveta. »Materiali, glazure, likovna dovršenost in uporabnost japonske keramike te pritegnejo, ker je v izdelkih čutiti tisočletni razvoj, spoj pretek­losti in sedanjosti,« pravi Mojca Skender o predmetih, ki dosegajo raven unikatnega umetniškega predmeta.

Še bolj pa je dežela vzhajajočega sonca opazna v Miranovi pisarni. Njegovo podjetje je edino v Sloveniji, ki že več kot 30 let gospodarsko sodeluje z Japonsko. Sedež ima v Kostelu, kamor pripelje tudi poslovne partnerje. »Japonci so navdušeni nad prepletom zgodovine in narave tu pri nas. Presenečata jih tudi mir in seveda grad Kostel, ki daje temu okolju še dodatno vrednost,« pravi Miran.

Toda apartmajev – prvi meri 48 kvadratnih metrov in drugi 38 kvadratnih metrov –, ki sta v mansardi grajske pristave, nimajo le za partnerje, ampak tudi za druge goste. To sta edina apartmaja od Ljubljane do Kolpe, ki imata štiri zvezdice, kar je največ, kolikor je mogoče prejeti za takšno nastanitev. So ljudje, ki to, kar ponuja Kostel – neokrnjeno naravo, zelenje, mir ... – cenijo.

Kajti zvečer, ko se vse umiri, slišiš Kolpo, ki nekaj deset metrov spodaj ovija grajski grič. »To, kar je tu, nama veliko pomeni, čeprav je z ekonomskega vidika popolnoma nevzdržno. Vsak evro, ki ga vložiš tu, je takoj manj vreden,« dodaja sogovornica. Toda ohranjena narava in spokojnost, ki se prepletata s kostelskim izročilom in sodobnostjo, sta pomembni tudi zaradi prihodnosti. Njuno razširjeno sorodstvo živi na Japonskem, kjer si je njun sin ustvaril družino. »Ni lepšega, kot videti vnukinjo Ajo, kako rada ima Kostel,« pravi Mojca, ki vidi v obnovi stoletne stavbe tudi širši pomen: »Grajska pristava, ki je stala že najmanj 500 let, ima zdaj možnost, da se ohrani še 500 let.«