Odprta vrata – vzorčne prenove: Očem prikrite 
vrednosti lepega

29. 6. 2015 | Besedilo: Dr. Živa Deu | Fotografije: Viktor Žigon

vzorčna prenova, spomeniško varstvo, domačija, Kozana

Zgoščeno podobo Kozane in njeno značilno prostorsko silhueto ustvarjajo eno- in dvonadstropne stavbe, ki so med seboj zvezane v ozke in dolge, različno zalomljene nize. Med njimi je tudi spomeniško zavarovana domačija, ki je pred kratkim s končano prenovo dobila novo uporabnost. V velik arhitekturni sestav so novi lastniki poleg stanovanjskih prostorov umestili prostore za goste. Vidi se, da izvrstno prenovljena arhitektura spleta staro z novim, izhajajoč iz znanja in izbrušenega odnosa do lepega.

Popolnost, ki je dodana vrednost opravljenega dela, pa se skriva v upoštevanju načel varstva naravnih in ustvarjenih danosti ter v pričakovanju, da bo bivanje v prenovljenih prostorih prijetno in zdravo. Slednje bo pokazal čas. Onkraj Soče, na zahodni strani Slovenije, se v Furlansko nižino slikovito spušča gričevje, izjemna kulturna krajina, ki je svojo današnjo podobo dobila v vekih človekovega dela. Lepoto, izjemnost in posebnost Goriških brd določajo terasasto oblikovani vinogradi in sadovnjaki, med katere se zajedajo drevesne združbe z domačim kostanjem in dišečo akacijo ter piramidalne kompozicije naselij, ki so dominantno umeščene po ne prav širokih slemenskih izravnavah. Zaradi malo prostora so te nadstropne in s plitko žlebičasto kritino pokrite hiše postavljene oziroma naslonjene druga na drugo tako, da ustvarjajo videz uličnega prostora. Na značilni videz zraščanja je v preteklosti vplivalo več dejavnikov, med njimi predvsem malo za gradnjo primernega prostora, robna pozidava gradbenega zemljišča (odprte in zaprte domačije), tehnika gradnje (vezana na lokalno gradivo) in težnja h kar najučinkovitejši zaščiti pred neugodnimi vremenskimi vplivi, predvsem pred močnim in hladnim vetrom – burjo.

Na sliki goriške pokrajine, natančneje spod­njih Brd, je Kozana dominantno, od daleč in od povsod vidno naselje. Najstarejši del po grebenu razpotegnjenega naselja z ostalinami srednjeveške zasnove, ki leži na robu današn­je glavne komunikacije, je strnjeno zgoščen – tako kot sta levi in desni krak, razraščata se ob glavni cesti, ki vodi iz Šmarnega v Vipolže. Izvirno, nagneteno podobo s cerkveno dominanto na robu je naselje začelo izgubljati v drugi polovici 20. stoletja. Mnoge, predvsem mlade, je pritegnilo življenje v mestih, zato so zapustili svoje kamnite domove, na značilno arhitekturno podobo pa je močno vplival tudi potres leta 1976. Število praznih hiš v starem jedru se je še povečalo, nove, ki jih na severnem in južnem robu strnjene pozidave od tedaj gradijo razloženo, pa so prostostoječe – postavljene so na sredino gradbenih parcel.

Dediščinsko vredna kmečka domačija

Med kamnitimi, eno- in dvonadstropnimi hišami, neravnih ploskev in neostrih robov, je v najstarejšem delu starega jedra Kozane imeniten arhitekturni sestav. Prilagojeno kmečkemu načinu življenja in dela se je oblikoval postopoma z dodajanjem potrebnih prostorov in postavljanjem novih stavb po robu oziroma tako, kot je to dopuščalo zazidljivo zemljišče na razširjenem slemenu griča. V njem je izpostavljen dolg, pravokotno na cesto usmerjen stavbni niz, ki skupaj z enako postavljenim sosednjim gospodarskim objektom in še dvema samostojno stoječima stavbama za njim oklepa veliko notranje dvorišče. Z domišljeno razpostavljenimi stavbami in visokim obcestnim zidom, ki ga predira ločni portal, vidno poudarjen vstop v stavbni kompleks, je prostorno dvorišče – osrednji delovni in komunikacijski prostor – odlično zaščiteno pred pogostimi močnimi in mrzlimi vetrovi.

Ohranjeni dokumenti in poročila opravljenih raziskav naselja in stavb nas poučijo, da so v starih kamnitih zidovih kmečke domačije skrite ostaline samostanske arhitekture iz 16. stoletja. Ker je arhitektura domačije, ki se je razraščala in se prilagajala naravnim in ustvarjenim danostim, v dediščini narodove stavbne kulture razpoznana za posebej vredno, je razglašena za spomenik nepremične kulturne dediščine lokalnega pomena.

Začetek nečesa novega

Tako kot mnoge imenitne kmečke domačije v pokrajini je tudi stavbni kompleks v Kozani ostal brez prebivalcev. Ker ni bilo življenja, je počasi propadal, pa vendar leta dolgo pritegoval pozornost vseh naključnih obiskovalcev kraja. Morda zaradi nezavednega občutenja skrivnostne, čudovite in bogate kamnite arhitekture, ki je vzvišeno oznanjala, da je močno ukoreninjena v prostor, ki mu je pripadala. Sporočala je, da je odslužila in čaka na konec, čeprav so široki kamniti zidovi, ki so kljub znakom popuščanja še vztrajali v naš čas, čakali na nekaj novega, mladega, svežega. Upanja na pomladitev je bilo malo. Lastnikov, teh je bilo veliko, prenova ni zanimala, mogoči kupci pa si tudi niso, kakor rečemo, podajali kljuke. Slovenci smo namreč še vedno trdno prepričani, da je popravljanje in prenavljanje starih hiš nesmiselno in neumno zapravljanje denarja.

Toda pred nekaj leti je zapuščeno dvorišče le oživelo. Tako kot prej mnoge naključne opazovalce je domačija s svojimi značilnostmi briške arhitekture, s svojo lego v prostoru in v širši pokrajini očarala tudi nove lastnike. Zdenka Truden s sestrama Klaro in Zvonko in arhitekt Mitja Žagar so strnili moči in začeli prenovo. Čeprav so se izkušeni zavedali, da pot prenove razgibanega, močno poškodovanega in spomeniško zavarovanega kompleksa ne bo kratka in ne lahka, zdaj, ko so dela tako rekoč končana, povedo, da jih je do cilja pripeljala le močna skupna volja. Ob vseh obsežnih in raznolikih gradbenih delih so jih še posebej utrudili upravni postopki, ki so bili ob več last­nikih, raztresenih po svetu, zelo zapleteni in dolgotrajni.

Uspelo jim je in popotniki se, tako kot so se nekoč, spet ustavljajo pred veliko ločno odprtino v mejnem zidu. Prenovljena domačija s svojo razgibanostjo, svežimi toni v naravnih barvah kamna, peska, apna, lesa in gline, s terasami, latniki, pergolami in naoknicami ter pogledom daleč naprej prek briških gričev razkriva arhitekturno moč preteklosti, ki je nevidno povezana s sedanjostjo. Nov čas, 21. stoletje, se namreč v arhitekturi celote kaže v subtilnih, komaj vidnih spremembah zunanjosti, v sodobni izvedbi nekaterih tehničnih podrobnosti in novi opremi notranjosti, ki je domišljeno prilagojena turistični dejavnosti. V največjem, vzdolžnem nizu so novi lastniki uredili apartmaje in sobe za goste, eden od obeh samostojno stoječih objektov pa je ohranil izvirno stanovanjsko namembnost.

Dosledna trajnostna prenova

Ker je nemogoče predstaviti vsa opravljena dela, lahko povzamemo le nekaj spoznanj, ki so v času širokih razprav o trajnostni (sonaravni, okoljevarčni) gradnji še posebno zanimive.

Mnogim arhitektom in drugim strokovnjakom, ki so tako ali drugače vpeti v urejanje prostora, postaja vedno bolj jasno, da se nekatere zahteve ter postavljene norme, zlasti tiste, ki so oblikovane s ciljem energijsko varčne gradnje, oddaljujejo od postavljenega cilja dolgoročnega razvojnega varovanja naravnega in bivalnega okolja. Če prenovo arhitekturnega kompleksa v Kozani pretresemo glede na zahteve, ki so podane v zakonu o varstvu okolja, ugotovimo, da so v celoti izpolnjene. Ker je bila cilj prenove ohranitev izvirne arhitekture spomeniško zavarovane objekta, so vsa popravila, rekonstrukcijo in z novo dejavnostjo povezane spremembe izpeljali s kar največjo uporabo lokalnih gradiv – kamna, peska, apna in lesa. Našteta gradiva so, poleg gline, iz katere je izdelana značilna žlebičasta kritina, ki prekriva plitko streho, z vidika varstva okolja ocenjena z najvišjo oceno (za pridobivanje, predelavo, vgradnjo in vzdrževanje potrebujejo malo energije, transportne poti so kratke, mogoča je reciklaža). Poleg tega so dokazano zdrava, kar pomeni, da bivanje v takšnih stavbah ni samo prijetno, ampak zdravo. Vse posege, ki zahtevajo vgradnjo za okolje bolj obremenjujočih gradiv (beton, železo, mineralna volna …), so izpeljali izjemno racionalno in premišljeno. Tako so se tudi pri toplotni zaščiti stavbnega ovoja naslonili na dediščino preteklosti – na ravno prav velike in usmerjene okenske odprtine, na dolge napušče na najbolj osončeni strani, na naoknice, latnike in pergole, zato tudi toplotna izolacija stavbnega ovoja – debelih trislojnih kamnitih zidov – ni bila potrebna. Izboljšali pa so toplot­no prevodnost steklenih površin. Enoslojno zasteklitev so nadomestili z večslojno, in sicer po vzoru starega stavbnega pohištva.

Udobje notranjosti

Z izjemo nekaj kosov starega pohištva je oprema, tako v gostinskem kot stanovanjskem delu, nova. Ukrojena je po predpisih in sodobnih merilih lepega. Veliko je industrijsko izdelane, nekaj pa je tudi unikatno načrtovane.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE