»Prijazne vasi. Revne vasi. Zemlja peščena, nerodovitna, podnebje ostro. Kar ostane spomladi po povodnji, v letu po toči, to pomori jeseni prezgodnja slana. Samo šume so v nekaterih krajih up in rešitev tega ljudstva. Žilavo ljudstvo je to, zdravo in delavno.« Tako je Zofka Kveder v delu Iz naših krajev (1903) lucidno opisala življenje na Kočevskem.

Da v teh krajih res ni bilo nikoli velikega bogastva, razkrivajo redko razsejane vasi in zaselki, sestavljeni iz preprostih domov. Poleg zahtevnih življenjskih in vremenskih razmer so na arhitekturno podobo močno vplivali lokalna gradiva, apnenec, ki ga je tu pod tenko plastjo zemlje v izo­bilju, les smreke, bukve in hrasta in razgiban teren. Tako so hiše z delno vkopanimi kletmi odlično prilagojene neravnemu zemljišču. Postavitev objekta, notranja razporeditev maloštevilnih prostorov, razmestitev ne prav velikih fasadnih odprtin in oblika strehe, zelo strma dvokapnica s podaljšanimi napušči, ki na južni strani pokrivajo zaprt zunanji hodnik, gank, pa so arhitekturne značilnosti, ki so domišljeno povezane z vremenskimi razmerami.

Pronicljiv opazovalec te značilnosti zlahka primerja s sodobnimi stavbami, ki jih načrtujejo okoljsko izobraženi in na odnos človek-narava občutljivi arhitekti. Na primer večkrat nagrajeni avstralski arhitekt Glenn Murcutt, znan prav po oblikovanju modernih in preprostih domov, ki se odlično vključujejo v naravno okol­je. Če k opisanemu dodamo še zadnje usmeritve do okolja prijaznega in zdravega bivanja – za izdelavo kočevskih hiš je bilo potrebno malo energije, uporabljena gradiva pa so tudi po najsodobnejših merilih in meritvah zdrava –, so vse dodatne utemeljitve njihove visoke arhitekturne in okoljske vrednosti odveč.

Nepotrebna preobrazba arhitekturnih značilnosti

Nedaleč od glavne ceste, ki iz Kočevja vodi do meje s Hrvaško, je v gozd ujeta majhna vas Puc. Čeprav je nekoč kmečko naselje (pred desetletji je življenje teklo na štirih gručasto oblikovanih domačijah) izgubilo prvotno funkcijo, so štiri stanovanjske hiše ohranile izvirno arhitekturno obliko. Lastniki, potomci nekdanjih kmetov, ki so razseljeni po Sloveniji, jih uporabljajo za občasno bivanje, ki je tu v zelenju, z zrakom, dišečim po letnih časih, in tišini, ki jo ob mraku in zori prekin­jajo le glasovi divjih živali, resnično sproščajoče in blagodejno.

Majhno merilo kočevskih hiš je več kot primerno za začasno uporabo. Malo vzdrževanja, prilagojenost naravnim danostim in gradnja z avtohtonimi, naravnimi gradivi, ki postaja dragocenost sodobne stanovanjske arhitekture, govorijo v prid prenovi, ki temelji na popravilih obstoječega in manjših dopolnitvah zaradi vgradnje sodobnih komunalnih naprav. Sprememb, ki bi bile povezane s preobrazbo arhitekture, ne samo da uradno varstvo arhitekturnih in krajinskih značilnosti ne dopušča, temveč niti niso potrebne.

Dotrajano zamenjano z novim rekonstruiranim

Na robu gozda stoji zadnja med stavbami v vasi Puc. Njena za kočevsko pokrajino identitetna arhitekturna podoba je iz leta 1877. Na dvocelično klet, ki se, sezidana iz kamna, zajeda v neraven teren, so tesarji postavili leseno konstrukcijo sten in stropov, vse pa so pred vremenskimi vplivi zavarovali s strmo dvokapno streho, ki so jo pokrili z lesenimi strešniki. V lesenem vrhhlevnem in vrhkletnem pritličju so iz kamna postavili le del stene med vežo in glavnim bivalnim prostorom, na katero so naslonili majhno krušno peč s predpečkom in kuhalnim mestom v veži, ki je bila tako hkrati kuhinja. Kuhinjski del veže so zvezali s pokritim in dobro zaščitenim zunanjim hodnikom, ki so ga s terenom, vhodi v hlev in klet, povezali s stopnicami.

Masivne lesene stene so izdelali iz plohov, debelejših kosov lesa iz podolžno razžaganega debla, ki so jih na vogalih in v sredini daljših sten ujeli v pokončne kvadratno oblikovane stebre. Stike med plohi so zatesnili z apneno malto. Z njo so ometali tudi lesene masivne stene na notranji strani, jih prebelili z apnenim beležem, zunaj pa so jih obili z opažem iz pokončno postavljenih smrekovih desk. Zanimivo je, da je gradnja lesenih sten v kočevski arhitekturi enaka, kot so jo poznali v vzhodnih delih Slovenije, kar je zagotovo povezano s prehodnostjo ob Kolpi in podobnim sestavom gozda, v katerem prevladuje trd les, bukev in hrast.

Pritličje lesene hiše, ki se že desetletja ne uporablja več za izvirno kmetijsko dejavnost, je s prehodno vežo členjeno na ne prav veliko »hišo« in majhno kamro. Čeprav je bila hiša vseskozi primerno vzdrževana, je zob časa opravil svoje, v vas je bila pripeljana elektrika in današnji lastniki so se odločili, da stavbo temeljito popravijo.

Začeli so pri temeljih. Kamnite kletne stene so v notranjosti utrdili z novim ometom z velikim deležem apnenega veziva in sanirali poškodbe na fasadi. Te niso bile velike. Ilovnata temeljna tla so v obeh kleteh izravnali in jih utrdili z opečnimi zidaki, da tako kot nekoč neovirano dihajo.

Pri zamenjavi opaža na lesenem pritličnem delu hiše, ki je bil ponekod že močno zdelan, se je razkrilo, da je del lesenih masivnih sten, ki je bil bolj izpostavljen vremenu, izgubil trd­nost, svoje pa so opravili tudi lesni zajedavci. Zamenjava dela stenske konstrukcije z novo je bila nujna. Poleg tega so z rekonstruiranimi izdelki zamenjali dotrajane stropnike in močno poškodovane člene lesene strešne konstrukcije. Vse popravljene stene so v notranjosti na novo ometali, prav tako strop, na toplotno izolirana tla (z naravno toplotno izolacijo so zapolnili prostore med stropniki) pa so v »hiši« in kamri položili star lesen ladijski pod. Tega so le v veži iz praktičnih razlogov zamenjali s keramičnimi ploščami. Restavrirali so tudi vse stavbno pohištvo – okenske in vratne okvirje ter krila, lesene zunanje stopnice in podnice na zunanjem hodniku.

Pred finalnimi deli (ometi in barvanjem sten) so napeljali še elektriko in vodo. Slednja prihaja v kuhinjo in minimalistične sanitarije, urejene v prostoru nekdanjega stranišča na štrbunk, iz cisterne v kleti. Prezidali so dimnik in nanj navezali novo litoželezno grelno telo v »hiši« ter štedilnik na drva v kuhinjskem delu veže.

Pohištvo staro, popravljeno in restavrirano

Doživetje notranjosti hiše mi v misli spet prikliče opis kočevskega življenja izpod peresa Zofke Kvedrove. Zapisala je, da se tukajšnji ljudje kakor lastovke jeseni vzdignejo »in rojijo v daljni svet za kruhom. Vse se vzdigne, kar ni prestaro, kar ni bolno, in po vaseh ostanejo samo ženske, otroci in starci. Puste zime so to.« Opremo namreč sestavljajo stari pohištveni elementi, ki so bili, tako pravita lastnika, v hiši, odkar pomnita, od vedno. Le popravljeni so in restavrirani. Kljub temu je oprema, različna po slogu in mojstrstvu izdelave, povezana v prijetno uporabno in likovno harmonijo. Od kod so v dom prišli posamezni kosi pohištva, kje so jih predniki kupili in kje so videli vzore za vse doma izdelane, je vprašanje, ki bi zahtevalo kar poglobljeno raziskavo. Pohištvo domiselno dopolnjujejo uporabne in okrasne tekstilije in prispevajo k prijetnemu domačemu počutju. Vse so izdelale domače ženske roke v dolgih zimskih popoldnevih.

Pri popravilu hiše – čaka ju še zamenjava pred desetletji položene, zdaj pa okoljsko neprimerne salonitne kritine, ki je bila izbrana v enaki barvi in teksturi, kot je bila prejšnja – sta lastnika aktivno sodelovala, vodila sta lokalne mojstre, zidarja, tesarja in mizarja, in jim pomagala, veliko del pa sta opravila kar sama. Čestitke!