Hiša, v kateri zdaj živi gostiteljica, je bila nekoč del večjega posestva, uporabljali pa so jo, kot pravi, za posle. Takrat so ji rekli bajta in ta izraz last­nica še vedno uporablja. V tej hiši, pove, se je začela peka vodiških prest. Obiskovalca poleg lepih starih reči očara tudi idilična okolica, saj je hiša umaknjena na gozdni rob. Na sosednjem travniku se pasejo konji, večkrat jo obiščeta tudi kakšna srna in srnjak. Prav včeraj, pripoveduje, je prišel naokoli srnjak.

Hiša je bila zgrajena iz doma narejene opeke, saj je na tem vodovarstvenem območ­ju veliko gline. Slaba plat tega materiala je, da veže nase vlago, kar so morali pri prenovi sanirati, vendar je poleti znotraj še vedno kar veliko vlage. To, pravi, rešuje s prezračevanjem. Prenova je bila temeljita, a je hiša ohranila podobo, kot jo je imela nekoč. Pred štiridesetimi leti jo je prvič obnovil gostiteljičin oče, zdaj se je tega lotila še sama. Že takrat je bila na novo narejena kopalnica, ki jo je lastnica zdaj temeljito prenovila in posodobila, prav tako kuhinjo. Ta dva prostora, je prepričana, sta pomembna za kakovostno bivanje. Prostore in razporeditev je ohranila takšne, kot so bili nekoč. Tudi stara lesena okna so ostala, saj so iz kakovostnega lesa in so bila dobro ohranjena, zato so jih le obnovili. Na novo je uredila tudi mansardo, kjer je nastal dodaten prostor za spanje in preživljanje prostega časa. Zahtevno prenovo, ki je trajala dobro leto, je dokončala lani.

Lepši del projekta je bilo opremljanje, saj se je pri njem pokazala ljubezen do starin, ki jo je gostiteljica podedovala od staršev. »Hišo sem opremila s starinami, ki sta jih zbirala in ohranjala starša. Tako kot imam veselje do starin, imam veselje tudi do stare bajte,« pravi, saj marsikdo ni razumel, zakaj obnavlja staro hišo. Starša sta zbirala starine, jih obnavljala in svoje navdušenje prenesla tudi na hčerko. Pravi, da ju je rada opazovala pri delu in jima kdaj pomagala, zato ji zdaj ni tuje in se ga je po potrebi lotila kar sama. Najbolj pa je uživala, ko je stvari razporejala po prostorih.

Zbirka lepih starih kosov je zavidanja vredna. Najbolj sta ji pri srcu več kot dvesto let stara zofa, na kateri je spala kot otrok in ima zdaj svoje mesto v dnevnem prostoru – hiši, kot so ji rekli nekoč. Drug ljub predmet je šivalni stroj, na katerega je šivala njena mama, gostiteljica pa ga je postavila v spalnico. Ponosna je tudi na zbirko starih knjig, ki jih je podedovala in ki jim ni prišla do živega niti vlaga. Najstarejše med njimi so Tobiove bukve z letnico 1767, pa prva izdaja Desetega brata, lepo vezane so tudi stare cerkvene knjigice, ki nam jih pokaže.

Po hiši je še kar nekaj starin, ki še vedno opravljajo svoj namen, na primer skrinja iz leta 1843, stoli in jedilna miza, bolj za okras pa je recimo žličnik v kuhinji na steni za kuhinjski pribor, prav tako pina, v kateri so nekoč delali maslo. Staro pohištvo je večinoma družinsko in je prehajalo iz roda v rod.

Kot pravi gostiteljica, si je želela, da je oprema po hiši barvno usklajena. Izbrala je naravne, rjavkaste in bele odtenke. Za slog pa prepletanje starega in novega. Najpomembnejše pri prenovi je bilo, kot pravi, da bo hiša udobna za življenje. Da bo res tako, pa sta po njenem mnenju nujni sodobni kuhinja in kopalnica. »Všeč mi je tudi sodoben slog opreme, kakšna lepa moderna hiša, a res dobro se počutim v takšni, kot sem si jo uredila za življenje,« pravi. Kotičkov za uživanje je kar precej tako znotraj kot zunaj, recimo klopca s pogledom na zelenjavno-cvetlični vrt, ob njej pa gašperček, ki zdaj pride prav kot odlagalna mizica, je zagotovo eden tistih, kjer lahko v prijetnih toplih jutrih popije kavo.

Arhiv revije Deloindom+.