Razglednica iz Pirana

17. 8. 2011 | Besedilo: Karina Cunder Reščič, Nedelo | Fotografije: Mateja Jordovič Potočnik

piran, piranska punta, stanovanje, odprta vrata, meščansko stanovanje

Vse v tem stanovanju je romantično: od meščanskega šarma, ličnih cvetličnih aranžmajev, vrtnice, ki cveti na terasi, pogleda od tam ... Morda zato, ker je bil tak tudi začetek: tu živi par, ki se je pred več kot štiridesetimi leti zaljubil na plaži v Piranu.

Obiskovalci piranske Punte pogosto pogledujejo proti terasi, ki je po mnenju mnogih najlepša v tem delu mesta. Tudi od spodaj je namreč videti, da je polna okrasnih premetov, spominkov, šopkov in rastlin. Jasno je, da tu živijo ljudje, ki vsak dan cenijo lepoto, ki se odpira pogledom od »tam zgoraj«. Tu obiskovalce in stanovalce modrina dobesed­no objame in zajame. S terase namreč vrveža Punte ni občutiti drugače kot prijetno brenčanje turističnega mesta, morje pa se blešči tako vabljivo, da je pogled nemogoče odtegniti. Nikoli se ga ne naveličaš, pritrdi gostiteljica, Alenka Šuto, ki nam je razkazala stanovanje. Sončni zahodi, čeprav morda zveni obrabljeno, so najlepši del dneva, pravi.

Hiša z zgodovino

Družina Šuto je stanovanje kupila konec šestdesetih let, potem ko se je ljubezen, ki je vzklila na plaži, prav tu v Piranu, potrdila s poroko. V dom, v katerem z možem Trpimirjem živita še danes, sta prvič stopila leta 1967. Pred tem sta tu drug za drugim bivala dva učiteljska para. Stanovanje je bilo tedaj drugačno in gostiteljici, kakor pravi, niti malo všeč. Tam, kjer je zdaj velik, svetel dnevni bivalni prostor, sta bili na primer manjši sobici. Na terasi, kjer je zdaj tako lep zunanji bivalni kotiček, razen kamnitih klopi in betona ni bilo ničesar. Kljub temu je poslušala nasvet strokovnjakov, ki so dejali, da je stanovanje mogoče prirediti tako, da bo prijetno za življenje. Podrli so steno v dnevni sobi, uredili stopnišče, utrdili del plošče pod stanovanjem in nastal je nekaj manj kot sto kvadratnih metrov velik dom, v katerem se tako domači kot gostje počutijo resnično prijetno – kar se je v minulih desetletjih potrdilo s serijo odličnih zabav, večinoma s sedežem na terasi.

Ko so se lotili prenavljanja, so takoj trčili ob dokaze, da imajo stare piranske hiše zanimivo zgodovino. Pod več plastmi sodobnega ometa so namreč našli ostanke nekdanjih fresk, v eni od sob na stropu štukaturo in pod njo poslikavo, predvsem pa se v takih hišah pogosto naleti na zazidane kamnite portale, po katerih je mogoče sklepati, da so bile včasih med seboj povezane, saj so skoraj vse »zlepljene«, le včasih je med njimi kakšna ozka ulica, ki vodi v notranjost mesta. Vsekakor so tu nekoč stanovali premožni lastniki, kaj več pa se ne ve, niti to, koliko je hiša stara. Prva neovrgljiva letnica, ki je povezana z njo, je 1836, ko so jo zavarovali pri tržaški izpostavi zavarovalnice LLoyd's, o čemer priča tablica, ki so jo našli v pritličju. Prav tako so pri prenavljanju spodnjih delov našli v steno zazidano avstro-ogrsko sabljo.

Duh meščanskega

Ker gre za staro hišo, so pri notranji opremi ostali pri meščanskem slogu, čeprav gostiteljica razlaga, da ji je blizu tudi mešanica starega s sodobnimi elementi. Sedežno garnituro v dnevni sobi je skupaj z nekaterimi bolj ženskimi kosi, kot je očarljiv porcelan z rožicami, lastnica podedovala po svoji mami in v tem duhu je potem izbirala tudi opremo za druge dela stanovanja.

Povsod se nezgrešljivo pozna ženski pečat, še toliko bolj, ker je lastnica, kakor pravi, vse življenje sanjala o tem, da bi se ukvarjala z oblikovanjem in ustvarjanjem prijaznega bivalnega okolja. Čeprav je končala v čisto drugačnem poklicu, bolj ekonomske narave, ki je bil zanjo popolnoma zgrešena smer, je vse življenje barvala, preoblikovala, postavljala pogrinjke, iskala zanimive kose tudi v čisto navadnih trgovinah, izdelovala barvne ikebane. Pove, da ji mož včasih v šali očita, da se boji priti domov, ker ne ve, ali bo še prepoznal svoje lastno stanovanje. S Punte pa znanci pogledujejo gor, na teraso, in ugotavljajo, kdaj je družina doma – kadar je na mizi nov cvetlični aranžma. In da je to res, sem se prepričala tudi sama, med enim in drugim obiskom se je podoba terase korenito spremenila. Zavzela jo je barva sivke: na novo je bila pobarvana omara, okrasne blazine preoblečene ...

Alenka, po rodu sicer Ljubljančanka, že več kot štirideset let živi v Piranu, pripoveduje. V prestolnico jo vleče le še takrat, ko je napovedana kakšna zanimiva kulturna prireditev. Duh meščanskega življenja, druženja, povezanosti pa je tisto, kar pogreša v tem obmorskem mestu. Saj ne, da prireditev ne bi bilo – le obiskovalcev ni, pripomni malo zagrenjeno. To deloma pripisuje gospodarskim razmeram, še bolj pa raznorodnosti prebivalcev tega našega čudovitega mesta: že v njihovi neposredni soseščini, na Punti, našteje kar nekaj narodnosti sosedov, pravzaprav skoraj v vsaki hiši drugo. Kar ni nič narobe, pravi, če bi le bolj stopili skupaj in ne bi bili tako sami zase. Kulturne prireditve se ji zdijo dober pokazatelj: ni obiskovalcev, ki bi bili njene generacije, zrelih srednjih let. So pa mladi, ki so se nekoč izselili v zaledje, kjer so si zgradili hiše – kar pa tudi ni tako slabo, saj pomeni vračanje h koreninam.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE