Najdemo jih v vseh velikostih. Ostrolistni javor (Acer platanoides) in gorski javor (Acer pseudoplatanus) sta več kot 20 metrov visoki drevesi, pogosti v parkih in mestnih nasadih. Na zasebnih vrtovih se največkrat sadijo številne vrste in kultivarji nižje rastočih javorjev, med katerimi si posebno pozornost zasluži pahljačasti javor (Acer palmatum), ki izvira iz Japonske.

Nekaj zgodovine

Zaradi njegove lepote so ga tam občudovali in omenjali že v knjigi romantičnih pesmi iz leta 614, zanimivo in zelo opisno pa je tudi njegovo poimenovanje. Japonci rečejo svojim javorjem momiji ali kaede. Ker imajo pahljačasti javorji liste globoko razcepljene proti peclju, jih spominjajo na otroške ročice (momiji), drugi, katerih listi so le blago razcepljeni, pa so po njihovem podobni žabjim nogam (kaede). Naravna rastišča pahljačastega javorja so japonski otoki, kjer lahko doseže tudi do 12 metrov višine. Je zelo variabilna vrsta in zdaj obstaja že več kot 600 sort, žlahtnitelji pa še vedno iščejo nove, boljše in lepše.

Nezahtevni za nego

S pahljačastimi javorji nimamo veliko dela, če upoštevamo nekaj njihovih potreb. Najbolje jih je saditi na mesta, ki so zavarovana pred močnim vetrom in soncem. Finejši in bolj čipkasti ko so listi, več zaščite potrebujejo. Dobro prenašanje bolj senčnih rastišč je nedvomno njihova prednost, saj imajo zdaj vrtovi zaradi svoje majhnosti nemalo senčnih kotičkov. Pahljačasti javor raste kot manjše listopadno drevo, lahko tudi večdebelno, ali kot velik grm zelo počasne rasti. S svojo krošnjo zanimive gobaste oblike, ki je velikokrat etažno razdeljena, le redko doseže pet do sedem metrov v višino ali širino, in še to v nekaj desetletjih. Rdeče sorte se najlepše obarvajo. Ker so javorji precej krhki, jih lahko sneg pozimi polomi. Ne smemo jih pozabiti ometati in tudi posaditi jih ne smemo tako, da bi jim sneg s strehe zdrsnil na glavo. Je pa zima tisti čas, ko jih lahko obrezujemo in vzdržujemo želeno velikost in obliko. Najbolje je to storiti vsako leto, saj bi bilo občasno močno obrezovanje zanje prevelik šok. Najraje imajo rodovitna, a dobro odcedna tla. Posebno dodatno zalivanje ni potrebno, razen če gre za daljše sušno obdobje, pa tudi potem jih ni treba utopiti. Raje si pomagajmo z zastirko, ki jo okoli javorja nanesemo spomladi in bo pomagala v tleh zadrževati vlago.

Lepi so v družbi host, praproti, liriop, zvončkov, pritlikavih narcis in tudi japonskih vetrnic. Brez njih tudi ni nobenega orientalskega vrta. Odlično se obnesejo za gojenje v loncih, vendar moramo poskrbeti za dobro odced­nost, čez zimo pa lonce zavarovati pred mrazom, da korenine ne pomrznejo.

Kaj pa palačinke?

Iz drevesnega soka sladkornega, rdečega ali črnega javorja pridelujejo javorjev sirup, ki je naravno sladilo in so se z njim sladkali že Indijanci in drugi staroselci v severovzhodnih predelih ZDA in jugovzhodne Kanade. Zdaj ga lahko kupimo v bolje založenih trgovinah in je odličen kot preliv za palačinke.