Idared je še vedno naša najbolj razširjena sorta. Je ameriškega izvora, nastala je s križanjem sort jonatan in wagener. Plod je okroglast, delno sploščen in pokrit z rdečo barvo. Zelo zanimiva je za pridelovalce začetnike, ki še ne obvladajo tehnologije pridelovanja zahtevnejših sort. Plodovi imajo zelo dobro skladiščno sposobnost. Čas zorenja je konec septembra ali prve dni v oktobru.

Sorta jonagold je bila vzgojena na raziskovalni postaji Geneva v ameriški zvezni državi New York. Starševski par sta bili sorti zlati delišes in jonatan. Je triploidna sorta in zaradi tega bujne rasti. Za škrlup je srednje občutljiva, malo bolj za pepelasto plesen. Prezreli plodovi imajo močno voščeno prevleko. Ker trg sprejema le dobro obarvane plodove, je število različnih tipov, ki imajo v primerjavi s standardom večji delež pokrovne barve, veliko. Med seboj se razlikujejo po odtenku obarvanja. Tako ločimo tipe standardnega videza, svetlo rdeče in temno rdeče tipe. Znotraj posameznih skupin obstajajo še različki, ki so prelito oziroma prižasto obarvani. Sorta jonagold zori v sredini septembra.

Zlati delišes izvira iz naključnega sejanca, ki ga je okrog leta 1890 v Zahodni Virginiji odkril Anderson H. Mullins. Materna sorta je sorta grimes golden, opraševalec pa najverjetneje sorta golden reinette. Zelo je občutljiv za škrlup, malo pa za plesen in ognjevko. V svetovnem merilu je po deležu pridelave na tretjem mestu, za sortama fuji in rdeči delišes. Je najpomembnejša starševska sorta pri različnih križanjih, tako da je gensko vgrajena v številnih uveljavljenih sortah. Obstaja veliko različkov zlatega delišesa. Od izhodiščne sorte se razlikujejo po načinu razraščanja (brstikasti tipi) ali pa po deležu rjavosti na kožici, ki je pri tej sorti zelo moteča. Izmed brstikarjev naj omenimo goldspur, izmed tipov z manjšim deležem rjavosti pa zlati delišes klon B, smoothee ter zlati delišes reinders. Zori v sredini septembra.

Braeburn izvira iz Nove Zelandije, kjer ga je kot naključnega sejanca leta 1952 odkril O. Moran. Verjetno je potomec sorte lady hamilton. Je precej občutljiv za jablanov škrlup ter manj za pepelovko in ognjevko. Je sladkega okusa in dobrih skladiščnih lastnosti. Slaba stran je velika občutljivost za grenko pegavost. Tudi pri sorti braeburn je poznanih več različkov (braeburn hillwell, roter braeburn, braeburn schneider, joburn, maririred, redfield, lochbuie), ki se od izhodiščne sorte razlikujejo predvsem po intenzivnosti in deležu krovne barve. Zori v začetku oktobra.

Sorta fuji je križanec sorte ralls janet z rdečim delišesom in je japonskega izvora. Vzgojili so jo leta 1939 na raziskovalni postaji v Morioki. Ime je dobila po najvišji japonski gori. Občutljiva je za ognjevko, manj pa za škrlup in pepelovko. Je zelo sladko jabolko, občutek sladkosti je še izrazitejši zaradi nizke vsebnosti kislin. Tehnološko je precej zahtevna, največji problem je izrazita nagnjenost k izmenični rodnosti. Na Japonskem, kjer je ta sorta zelo priljubljena, poznajo več kot sto njenih različkov. Naj naštejemo vsaj nekatere: nagafu 6, fuji kiku 7, fuji kiku 8, fuji myra red, fuji yataka, fuji rakuraku, nagafu 12. Glede na tip pokrovne barve ločimo različke, ki so progasto rdeči, in različke, ki so prelito rdeči. Zori v prvi dekadi oktobra.

Stare sorte

Ananasova reneta je pri nas že dolgo poznana, saj najdemo njene opise v nekaterih starejših slovenskih pomoloških zbirkah. Obiramo jo v začetku oktobra. Optimalna užitna zrelost plodov traja od začetka novembra do konca februarja. Na plodovih pritegnejo pozornost rjaste in enakomerno razporejene lenticele, ki dajejo plodu značilen, hrapav videz. Oblika plodov je okrogla do jajčasta. Barva prehaja v času polne zrelosti iz limonasto rumene v zlato rumeno. Meso je rumenkasto belo, aromatično in vinsko-sladkega okusa. Plodovi so majhni do srednje veliki. Pokojni slovenski sadjar France Lombergar je dejal, da so bili plodovi ananasove renete ravno zaradi svoje majhnosti zelo priljubljeni pri grajskih gospodičnah, katerih usteca so lahko grizljala le takšna jabolka. Na dobro prepustnih in lahkih tleh imamo v sušnih letih težave, ker so plodovi predrobni. Ananasova reneta najbolje uspeva v toplem podnebju na primerno vlažnih tleh. Zaradi privlačnega videza plodov ter njihovega odličnega okusa in arome je pri ljubiteljskih sadjarjih še vedno zelo iskana. V intenzivni pridelavi se zaradi nizkega pridelka ni razširila.

Sorto boskopski kosmač so kot naključni sejanec odkrili leta 1856 v nizozemskem mestu Boskoop. Boskopski kosmač je triploidna sorta in ni uporabna za opraševanje drugih sort. Je zelo bujne rasti, ima velike liste ter debele in dolge poganjke. Krošnja je precej široka, saj rastejo veje pod širokim kotom. Plodovi so precej nagnjeni k predčasnemu odpadanju. To je izrazitejše na manj rodovitnih in skromnih tleh, prav tako pa na slabo odcednih. Čas zorenja je v drugi polovici septembra, sočasno z zlatim delišesom. Sorta je dokaj neobčutljiva na listne bolezni, tudi plod je na škrlup malo občutljiv. Plodovi so veliki do zelo veliki in imajo neredko čez 300 gramov. Pri izredno velikih se lahko pojavljajo grenke pege, ki slabšajo kakovost. Po obliki so plodovi ploščato okrogli ter precej asimetrični in med seboj neizenačeni. Osnovna zelenkasto rumena barva je skoraj po vsej površini prekrita z rjavostjo, ki daje plodu kosmat videz. Na sončni strani so plodovi blago rdečkasti. Boskopski kosmač spada v skupino kislih jabolk. Pri določenem krogu porabnikov je izredno priljubljen in velja za izredno kakovostno jabolko.

Carjevič je naključni sejanec, ki je bil odkrit v letih 1870 do 1875 nekje na Štajerskem. Je priljubljena stara sorta in daje dobre rezultate tudi v sodobnih nasadih na podlagi M9. Plod je srednje droben, ob preobilnem pridelku tudi droben. Poleg kemičnega redčenja potrebuje še ročno doredčevanje. Pokrovna rdeča barva je lisasto razporejena in sortno značilna. Okus je sladko kiselkast. Zori v sredini septembra.

Sorta kanadska reneta je nastala kot naključni sejanec. Drevo ima dokaj značilno rast. Razvije široko krošnjo s skoraj vodoravnimi ogrodnimi vejami, na katerih tvori brstiče – kratek rodni les. Zaradi kratkega rodnega lesa se zdi, kot da notranjost krošnje goli. Kot triploidna sorta je bujne rasti in ima precej velike liste. Drevesa ostanejo olistana še pozno v jesen. Plod je precej velik, ploščate oblike ter z izrazitimi petimi rebri. Ta so dobro vidna po vsej površini ploda od peceljeve jamice do muhe. Pecelj je zelo kratek, debel in močno dlakav. Osnovna zelena barva z dozorevanjem prehaja v zelenkasto rumeno barvo. Poseben videz dajejo plodu rjaste lenticele ter rjavost, katere delež je odvisen od vremenskih razmer, mesta sajenja in tehnologije pridelave. Plod ima značilno renetno aromo ter gosto, drobnozrnato meso. Sorto obiramo konec septembra.

Sorta bobovec je bila v prvi polovici prejšnjega stoletja v naših krajih najbolj razširjena sorta jabolk, še danes jo najdemo v marsikaterem travniškem sadovnjaku. Kljub temu da se ga ne drži sloves posebno kakovostnega jabolka, si je zaradi svoje trpežnosti in obstojnosti ustvaril posebno mesto med pridelovalci jabolk. Kot triploidna sorta je precej bujne rasti ter slab opraševalec. Je izrazito izmenična sorta, ki je v letih rodnosti izrazito rodna. Obiramo ga v drugi polovici oktobra. Zelo dobro se skladišči. Plod je precej podoben sorti krivopecelj, po nekaterih podatkih gre pri bobovcu in krivopeclju za dva različka ene sorte. Bobovec je sorta, ki je zelo primerna za predelavo v jabolčnik, sok, sadjevec ali kompot. Za namizno porabo so plodovi primerni šele nekaj mesecev po obiranju, ko kislina plodov pade in se razvijejo prijetne arome.

Avtohtone sorte

Sorto gorenjska voščenka uvrščamo med slovenske avtohtone jablanove sorte. Poleg dolenjske voščenke in goriške sevke spada k sortam, ki so nastale iz naše avtohtone populacije brez načrtnega križanja. Prvotno je bila razširjena ob reki Besnici in odtod izhaja tudi njen sinonim besniška voščenka. Pozneje se je razširila po vsej Gorenjski, najdemo pa jo tudi drugod po Sloveniji. V strokovni literaturi se pojavlja še pod imenoma kranjska voščenka in martin-vrharca. Drevo raste zelo bujno in naredi gosto krošnjo. Priporočljiv tehnološki ukrep je vsakoletno redčenje pregostih vej in poganjkov. Čas zorenja je v sredini oktobra. Plod je okroglasto ploščate oblike ter ima ob muhi dobro vidna rebra. Pecelj je kratek. Plod je ob zrelosti zlato rumeno obarvan, na sončni strani so plodovi nekoliko rdečkasti. Meso je čvrsto, sočno in kislo. S skladiščenjem se kislina omili, tako da se značilni okus razvije konec decembra. Gorenjska voščenka se dokaj dobro skladišči. Plodovi dobijo voščeno prevleko, od tod tudi ime za sorto. Včasih jo zamenjujejo s sorto dolenjska voščenka. Razlika je v tem, da plodovi dolenjske voščenke niso obarvani rdečkasto.

Lonjon je slovenskega izvora, križanec sort londonski peping in jonatan. Križanje je opravil Josip Priol, selekcijo pa je nadaljeval in končal dr. Jernej Črnko. Plodovi so srednje debeli, ploščato okrogli, proti muhi rahlo zoženi, zelo izenačeni in simetrični. So odličnega okusa z renetno aromo in niso občutljivi za otiske in prevoz. Zori konec septembra.

Sorta majda je slovenskega izvora. Nastala je s križanjem sort jonatan x golden noble. Križanjem je začel Priol, selekcijo pa je nadaljeval in končal Črnko. Plod je delno pokrit s karminasto rdečo barvo. Okus je izrazito kisel, zato je sorta primerna za ljubitelje kislih jabolk. Zaradi visoke vsebnosti kisline je meso plodov odporno proti oksidacijskim procesom in ne potemni. Prav zaradi tega je primerna za krhlje, čežano, kompot in podobno. Zori v začetku oktobra.

Proti škrlupu odporne sorte

Sorta topaz je češkega izvora, vzgojena je bila na žlahtniteljski postaji Strizovice. Starševski par sta sorti rubin (zlati delišes x lord lambourne) in vanda (jolana x lord lambourne). Plod je prižast in rdeče oranžen. V okusu prevladuje kislina. Odporna je proti škrlupu in malo občutljiva za pepelovko. Je vodilna sorta v naši kontrolirani ekološki pridelavi, z njo je zasajenih že skoraj 50 hektarov površin. Uvrščamo jo med sorte, ki so precej nagnjene k izmenični rodnosti. Čas zorenja je okoli 20. septembra.

Sorta goldrush izhaja iz ameriškega programa treh ameriških univerz. Vzgojena je bila v Illinoisu kot križanec sorte zlati delišes s selekcijo CO-OP 17. V svojem rodovniku vsebuje tudi sorto melrose. Rast drevesa je šibka, sorto uvrščamo med tipe semispur. Malo nižji pridelek na drevo lahko nadomestimo z gostejšim sajenjem. Plod je sladkega okusa in po okusu podoben zlatemu delišesu. Je rumenozelene barve, ki v skladišču postane izrazito rumena, včasih celo rahlo rdečkasta. Ima dokaj velike in številne lenticele, ki so lahko tudi moteče. Sorta je nagnjena k izmenični rodnosti. Odporna je proti škrlupu. Zori v sredini oktobra.

Sorta dalinbel je poznana pod tržnim imenom antares. Starševski par te francoske sorte sta elstar in nosilec odpornosti proti škrlupu s selekcijsko oznako X 3191. Žlahtnitelja sorte sta INRA (Institut National de la Recherche Agronomique – francoski nacionalni inštitut za raziskave v agronomiji) in ELARIS, oba iz Francije. Drevo je šibke rasti. Plod je okrogle oblike in srednje velikosti (75–80 mm). Rožnato rdeča krovna barva prekriva od 20 do 50 odstotkov ploda. Zori v začetku septembra, v času sorte gala. Skladišči se dobro in v navadni hladilnici zdrži štiri do pet mesecev. Občutljivost sorte na pepelasto plesen rešujejo z uvajanjem novih klonov osnovne sorte (dalinbel 16 in dalinbel 48).

Stebričaste jablane

Sorta bolero ima svetlo zelene plodove z zlato rumenim leskom. Okus je rahlo kisel in podoben sorti james grieve. Zori v začetku septembra.

Osnovna barva plodov sorte polka je zelena. Ta je precej prekrita z rdečo. Meso je zelenkasto. Plodovi so zelo dobrega okusa in zorijo v sredini septembra.

Plodovi sorte waltz so temno rdeči z zelenkasto podlago. Je sladkega okusa, ki je podoben rdečemu delišesu. Zori konec septembra.

Nove sorte

Sorta civni (rubens) je bila vzgojena leta 1985 kot križanec sorte gala s sorto elstar. Žlahtnitelj sorte in lastnik žlahtniteljskih pravic je CIV (Consorzio italiano vivaisti – konzorcij italijanskih drevesničarjev) iz Italije. Tip rasti drevesa je podoben elstarju. Nagnjenost k izmenični rodnosti je precejšnja. Glede obarvanja je sorta zelo podobna elstarju, medtem ko po obliki spominja na galo. Sorta civni je bolj čvrsta in hrustljava kot elstar ter bolj okusna kot gala. Plodovi so včasih premajhni. Okus je harmoničen, sladko kisel. Čas zorenja je približno pet dni za sorto gala in dva dni pred sorto elstar. S skladiščenjem dokaj hitro izgubi trdoto.

Sorta sansa je rezultat sodelovanja dveh inštitucij: HortResearch (Nova Zelandija) in Morioka Research Station (Japonska). Starševski par sta sorti gala in akane (primrouge). Visoka toleranca sorte sansa na škrlup izhaja iz sorte worcester parmene, ki je eden od staršev sorte akane. Plod je srednje velik in prikupnega rumenordečega obarvanja. Po obliki je sansa podobna sorti gala. Plodovi so sladkega okusa, splošna degustacijska ocena je zelo dobra. Zaradi tolerantnosti na škrlup je sorta zelo primerna za ekološki način pridelave. V tujini ji zaradi navedenega in zaradi podobnosti s sorto gala pravijo kar biogala. Uvrščamo jo med pozneje zoreče poletne sorte. Zori okoli 20. avgusta. Dobro se skladišči le kratek čas (tri tedne pri 0 stopinj Celzija), nato postanejo plodovi hitro mehki in kašasti. Sorta ima kot poletna sorta prikupnih plodov vsekakor potencial.

Belgijska sorta nicoter (kanzi) je rezultat sodelovanja drevesnice Nicolai in sadjarskega centra Univerze v Leuvnu. Starševski par sta sorta gala must, to je preliti tip gale, in sorta braeburn hidala (hillwell). Rast drevesa je srednje bujna. Vstop v rodnost je zgoden. Plodovi so srednje veliki in zelo izenačeni. Oblika plodov je okroglo kopasta. Je dvobarvna sorta s prikupno živo rdečo krovno barvo. Aromatičnost in hrustljavost plodov je primerljiva z zelo kakovostno sorto cripps pink (pink lady). Sorto odlikuje tudi izredna skladiščna sposobnost. Zori v času zlatega delišesa. Zaradi postopnega obarvanja plodov se priporoča večkratno obiranje. Tržno ime sorte kanzi je vzeto iz južnoafriškega jezika in pomeni skriti zaklad.

Sorta nicogreen (greenstar) je križanec poletne sorte delcorf (delbarestivale) in sorte granny smith. Nastala je v sodelovanju med drevesnico Nicolai in sadjarskim centrom Univerze v Leuvnu v Belgiji. Eden od žlahtniteljskih ciljev je bila vzgoja sorte, ki bo zrela pred sorto granny smith in bolj zelena. Znano je, da se granny smith v ugodnih letih obarva nekoliko zamolklo rdeče, kar pa kupcu, ki ima rad zeleno jabolko, ni všeč. Gre za zelo rodno sorto s precej velikimi plodovi. Optimalen čas obiranja je okoli 20. septembra, v času zlatega delišesa. Blagovna znamka sorte je greenstar.

Delo in dom, 16. september 2009