Sliva je pri nas od nekdaj razširjena sadna vrsta. Že ob naselitvi so Slovani poleg drugih sadnih vrst našli na ozemlju današnje Slovenije tudi slive in po njih poimenovali mnoga naselja, ledine, gozdove, kot so na primer Slivje, Slivnica in še dvajset podobnih imen, ki so se marsikje ohranila do danes. Sliva je, poleg češenj in hrušk, prevladovala v strukturi naših nasadov do srede 19. stoletja, ko jo je začela izpodrivati jablana. Plodove so prodajali kot sveže (iz Brkinov), veliko so jih posušili, saj so pomemben izvozni delež predstavljale prunele (olupljene in posušene slive iz Goriških brd in Posavja), ali pa so jih predelali v marmelado, džem ter slivovko (na Štajerskem, Goričkem, Gorenjskem, v Beli krajini).

Izvor

Sliva je zelo raznolika sadna vrsta, ki se je razvijala v različnih okoljskih razmerah. Uspeva predvsem na območjih severne geografske širine. V razvoj žlahtnih sort je bilo vključenih 14 vrst, ki spadajo glede na izvor med evropske, orientalske in ameriške. Današnja klasifikacija deli žlahtne sorte sliv na skupino evropskih in skupino kitajsko-japonskih.

V skupino evropskih spadajo sorte, ki izvirajo iz vrst domača sliva ali cibora (trnasta sliva). Plodovi imajo raztopno meso, ki je odličnega okusa. Uporabni so sveži, posušeni, predelani v marmelado in kompote ter predelani v žganje, vino ali kis, odvisno od vsebnosti suhe snovi v plodu. V različni literaturi je omenjenih približno 2000 evropskih sort sliv.

Skupina kitajsko-japonskih sliv zajema sorte, ki so nastale s križanjem orientalskih in ameriških vrst. Orientalske slive izhajajo iz Kitajske, na Japonsko pa so prišle v 15. stoletju. Od tam so jih prenesli v Ameriko, kjer so jih križali z ameriškimi vrstami. Sorte te skupine sliv največ gojijo v Avstraliji, Južni Ameriki in ZDA. V Evropi, razen v Italiji, se zaradi velike občutljivosti na zgodnje spomladanske pozebe, bakterioze in leptonekroze niso razširile. Plodove kitajsko-japonskih sliv v jesensko-zimskem času najdemo na policah večjih trgovin. So veliki, okrogli in temno obarvani.

Okoljski dejavniki

Sorte evropske skupine sliv glede okoljskih razmer niso zahtevne, saj jih lahko uspešno pridelujemo tudi na nadmorski višini do 900 metrov. Ustrezajo jim vsakršna tla, priporočljivo pa je, da jih sadimo v dovolj globoka in bogata tla s slabo kislo do nevtralno reakcijo tal (pH 6 do 7). Večina sort zelo dobro prenaša nizke zimske temperature.

Zahtevnejše so sorte iz skupine kitajsko-japonskih sliv (npr. 'Morettini 355', 'Shiro', 'Fortune'). Potrebujejo toplo klimo in zmerno vlažna tla. Ogrožajo jih zgodnje spomladanske pozebe. Nagnjenost k poškodbam dreves zaradi zimskega mraza povečuje njihovo občutljivost za bolezni in škodljivce.

Podlage

Za slivo sta najbolj uporabljani podlagi sejanec mirabolane in mirabolana 29 C. Sejanec mirabolane je generativna podlaga, ki vpliva na bujno rast, mirabolana 29 C pa je vegetativna podlaga, ki vpliva na šibkejšo rast dreves. Primerna je za rodovitna tla in bujne sorte.

Sortiment

Sliva je razmeroma robustna sadna vrsta, ki jo je na vrtu mogoče gojiti brez uporabe sredstev za varstvo rastlin, če izberemo primerno mesto sajenja in primerno sorto. Smiselno se je odločiti za sorte, ki so tolerantne za šarko. Nekaj od tistih, ki so dosegljive na slovenskem trgu, je opisanih v nadaljevanju.

Šarka je nevarno virusno obolenje koščičarjev in najpomembnejše virusno obolenje sliv. Njen prvi primer so ugotovili že okoli leta 1915 v zahodni Bolgariji, zdaj pa je razširjena v večini evropskih in sredozemskih dežel. Virus povzroča deformacije, predčasno odpadanje in slabo dozorevanje plodov trpkega okusa. Okužena drevesa postopoma propadajo, z ušmi pa se obolenje širi na zdrave rastline.

'Herman' zori sredi julija. Plod je srednje debel, vijoličasto modre barve. Drevo je srednje bujno do bujno. Je polcepka s srednje dobrim do dobrim okusom. Polcepka pomeni, da se meso srednje dobro loči od koščice.

'Čačanska lepotica' zori v začetku avgusta. Plodovi so srednje debeli s temno modro tanko kožico in kratkim pecljem. Meso je čvrsto, zelenorumene barve, sladko-kislega okusa. Dobro se loči od koščice (cepka). Rast dreves je srednje bujna.

'Čačanska najbolja' zori v prvi tretjini septembra. Rast dreves je bujna do zelo bujna. Plodovi so temno modre barve, barva mesa pa je svetlo rumena. Je cepka. Meso je čvrsto, sočno, kislo sladkega okusa.

'Stanley' zori sredi septembra. Rast dreves je bujna. Plodovi so eliptične oblike, srednje veliki, temno modre barve, barva mesa pa je zelenorumena. Je cepka. Meso je čvrsto in sočno.

Delo in dom, 14. oktober 2009