Ojka, trta, fige, mamljivi vonji žajblja, sivke, rožmarina in v ozadju morje in njegova prostranost ... Tako si marsikdo nariše sliko sredozemskega vrta. Vendar je lahko zelo drugačna. Območje vpliva sredozemskega podnebja je obsežno in razmere so lahko zelo različne zaradi mikroklime, značilnosti tal, možnosti namakanja in naše domišljije.

V sredozemskem podnebju uspevajo številne sadne vrste, nekatere domorodne (figovec, grozdje, granatno jabolko, mandljevec, jagodičnica), druge prinesene z drugih koncev sveta z blagim podnebjem (kaki, aktinidija, žižola, fejoja, japonska nešplja, mandarina, kumkvat ...). Tu pa uspeva še mnogo sadnih vrst, ki jih lahko gojimo v hladnejšem podnebju (breskev, marelica, češnja, višnja, sliva, hruška, jablana, jagode, robidnice, oreh, leska, bezeg ...), ter manj poznane, kot so skorš, dren, nešplja ... Asimina in jagode goji pa sta sadni novosti, s katerima si bomo izkušnje še morali pridobiti.

Dekorativna vrednost sadnih dreves in druge vloge

Sadne rastline imajo na vrtu pomembno mesto, ker nam poleg slastnih sadežev dajejo prijetno senco, so dekorativne, ponujajo hrano čebelam, pticam ter drugim živalim. Vsaka ima tudi svojo lepoto. Lepi so listi, cvetje, sadeži, tudi struktura vej pozimi. Mandljevec je prvi spomladanski šopek, bogato cvetijo češnje, slive, marelica ... Granatno jabolko najprej požene lepe svetleče se liste in nato dolgo cveti intenzivno oranžno. Zimzelena fejoja ima bel cvet s poudarjenimi vijoličastimi prašniki, beli cvetovi mandarin pa tudi izrazito dišijo.

Gosto senco nam dajeta kaki in figovec z velikimi listi. Zelo priljubljene so za senco tudi pergole z aktinidijo in trto. Prislonjene na južno stran hiše poskrbijo za prijetnejše nižje temperature naših bivališč poleti, po odpadanju listja pozimi pa prepustijo sonce, da nas greje. Zimzelena japonska nešplja, mandarina, fejoja in jagodičnica so zaradi lepega listja zanimive vse leto. Jagodičnica je cenjena predvsem kot okrasni grm, čeprav ima okusne plodove. Jeseni izstopajo med zelenim listjem oranžne mandarine in oranžno-rdeči plodovi jagodičnice. Jesen je letni čas živahnih toplih barv. Zelo vabljivi so rdeči plodovi granatnega jabolka in oranžnordeči kakiji.

Pestrost in do narave prijazna pridelava

Na vrtu si želimo čim večje pestrosti, da bi bilo vedno dovolj dobrega sadja za vse člane družine. Naravne danosti pa nas omejujejo pri izboru vrst – vsaka ima svoje zahteve glede temperature, tal, vlage in potrebnih ukrepov. Na pojav bolezni in škodljivcev pomembno vpliva lega, predvsem vlaga. Sadne vrste so različno občutljive, razlike so tudi med sortami, zato je treba pri vsakem vrtu proučiti lego. Poznavanje značilnosti vrst in sort ter njihovih potreb je izjemnega pomena za njegovo načrtovanje. Priporočamo izbor le tistih, pri katerih ne pričakujemo pomembnejših škodljivcev in bolezni, da bo potreba po ukrepih čim manjša. Bistvenih težav z boleznimi in škodljivci nimamo pri naslednjih sadnih vrstah: kakiju, žižoli, granatnem jabolku, figovcu, jagodičnici, mandarini, mandljevcu, fejoji, aktinidiji, skoršu, drenu in nešplji. Kaparji se občasno pojavijo pri mandarinah in kakiju, zelo redko pri figovcu in fejoji. Mandljevec včasih napade cvetna monilija. V nekaterih letih so mogoče težave s sadno muho, vendar doslej ni bilo večjih škod. Ptiči lahko ponekod naredijo veliko škodo na vsem sadju, zelo radi imajo fige in jagodičnico.

Na zračnih in sončnih legah tudi ni težav z boleznimi pri vrstah, ki niso sredozemske: s češnjami, slivami, hruškami in pri odpornih sortah jablan. Pogosto pa so napadene japonska nešplja (škrlup), zelo pogosto je pri marelicah potrebno preventivno ukrepanje proti cvetni moniliji in vedno na breskvah proti breskovi kodravosti. Češnje, slive, breskve, jablane, hruške bolj ali maj napadajo škodljivci (uši, gosenice, zavijači, muhe). Tem se lahko v nekaterih primerih izognemo z izbiro sort – npr. zgodnje sorte češenj ne potrebujejo ukrepov proti najpomembnejši škodljivki, češnjevi muhi, zgodnje sorte breskev pa ne proti breskovemu zavijaču.

Ukrepamo vedno le na podlagi opazovanja, ko je presežen prag škodljivosti. Ravnamo se po napotkih prognostične službe, še bolje pa je, da vsakega škodljivca sami opazujemo na svoji lokaciji. To je zelo zahtevno opravilo, zato raje ne izberemo sadnih vrst, pri katerih bi morali pogosto ukrepati. Z manjšo škodo pa se sprijaznimo.

Vsem, ki želijo narediti korak več k naravi prijaznemu pridelovanju, svetujemo vrt z veliko biotsko raznolikostjo rastlin in živali. Pestrost zmanjšuje možnosti razmonožitve škodljivcev in delno tudi bolezni. Pomembno je ustvarjanje različnih biotopov s suhozidi, kupi kamenja, vodnimi površinami ... Koristne žuželke privabljamo s cvetočimi rastlinami (kobulnice in košarice), koristne ptice s ptičjimi hišicami, sajenjem rastlin za njihovo prehranjevanje in z zimskim hranjenjem. Žabe, ki jedo žuželke, potrebujejo vodne površine, pa čeprav manjše vodne kotanje.

Mikroklimatske posebnosti in izbira primerne sadne vrste

Osredotočili se bomo le na območja s sredozemskim podnebjem v Sloveniji. Smo na skrajnem severnem robu Sredozemlja, zato toplotno zahtevnejše rastline lahko uspevajo le na bolj ugodnih mikrolokacijah. Blagodejni vpliv morja, ki pozimi oddaja toploto, je najmočnejši v slovenski Istri, seže tudi na Goriško, v Brda in ponekod na Kras.

Najbolj ugodna mikroklima je na južnih in jugovzhodnih pobočjih, dvignjenih nad dolino. Z oddaljenostjo od morja in nadmorsko višino se temperature nižajo. Vzhodne in severne lege so izpostavljene hladnim vetrovom in zato manj primerne za gojenje občutljivejših sadnih vrst. Doline so hladnejše in navadno za večino značilnih rastlin Sredozemlja neprimerne. Izjema so doline v neposredni bližini morja, ki so bistveno bolj tople.

Močni hladni vetrovi so nezaželeni, dobra zračnost in prevetrenost z rahlimi vetrovi pa je dobrodošla, saj onemogoča ali zmanjšuje pojav bolezni. Dobro poznavanje mikroklime je zelo pomembno za izbor primernih sadnih vrst. Najpomembnejši omejitveni dejavnik so nizke temperature. Stopnja prizadetosti od pozebe ni odvisna le od najnižje temperature, pomembno je tudi, koliko časa trajajo nizke temperature in kdaj se pojavijo, kako so rastline pripravljene nanje in koliko stare. Kratkotrajne nizke temperature rastlino manj prizadenejo. Če je bilo pred ohladitvijo obdobje s precej višjimi temperaturami, so bile rastline še v soku in jim nenaden padec temperature bolj škoduje. Prepozno ali preobilno gnojenje z dušikom in jesenska obdelava tal še dodatno spodbujata rast v jeseni in povečata občutljivost na pozebo. Za pozebo je bolj občutljiv mlad les, starejši manj. Zato je večja nevarnost, da nam v celoti pozebejo mlade sadike.

Najmanj mraza prenesejo fejoja, mandarina in kumkvat, ki pri nas uspevajo le na najboljših južnih legah in jih po možnosti posadimo na južno lego v neposredno bližino hiše ali zidov, ker je tam zaradi akumulacije toplote ugodnejša mikroklima. Več mraza prenesejo granatno jabolko, jagodičnica in japonska nešplja. Figovec, kaki in aktinidija uspevajo v slovenski Istri tudi v dolinah v neposredni bližini morja, na pobočjih, dvignjenih nad dolinami, pa uspevajo na zelo dobrih vinogradniških legah tudi drugod v Sloveniji. Kaki in aktinidija sta občutljiva na močne vetrove in jih na izpostavljene severne in vzhodne lege ne sadimo. Žižola je proti nizkim zimskim temperaturam dokaj odporna, potrebuje pa za dozorevanje plodov dolgo vegetacijo. Mandljevec, ki prvi zacveti, je občutljiv na spomladansko pozebo in ga ne sadimo v hladne doline.

Sadne vrste, ki bolje uspevajo v hladnejšem podnebju (jablane, maline, ribez ...), se ne bodo dobro obnesle na sušnih in zelo sončnih legah. Od jagodičja najbolje uspeva v sredozemskem podnebju robida, vendar žlahtne sorte breztrnatih robid potrebujejo namakanje. Češnje, slive, breskve, trta dobro uspevajo na zelo različnih legah, le mrzle doline zaradi pozeb niso zaželene.

Izbira primerne sadne vrste, sorte in podlage glede na lastnosti tal

Na globokih, dobro odcednih tleh, bogatih s humusom, sadne rastline najbolje uspevajo. Za večino so primerna tla nevtralne ali rahlo kisle reakcije. Previsoka vsebnost aktivnega apna onemogoča dostopnost mikroelementov v tleh; najbolj pogosta težava so izrazita slaba rast in kloroza listov zaradi pomanjkanja železa (aktinidija, breskev, hruške, češnje, trte ...).

Le na podlagi analize tal se lahko pravilno odločimo za izbor sadnih vrst, podlag in izbor gnojil. Za vsa tla priporočamo globoko obdelavo tal in vnos humusa, ker s tem povečamo sposobnost zadrževanja vode, odcednost in zračnost. Žal je večina tal, posebno na mikroklimatsko ugodnih legah, revnih s humusom, so bolj plitka in imajo manjšo sposobnost zadrževanja vode. Na taka sadimo sadne vrste, ki so bolj odporne proti suši (žižola, granatno jabolko, figovec in mandljevec). Na bolj sušnih tleh sadimo sadje, ki dozori pred nastopom običajno sušnega poletja (marelice, češnje, zgodnje sorte breskev in hrušk). Poleg izbire vrst in sort je zelo pomembna tudi izbira podlag, ki prenesejo več suše. Pri breskvi izberemo kot podlago mandljevec, križanec breskve in mandljevca (npr. GF 557) ali sejanec vinogradniške breskve; za češnje sejanec ali rešeljiko. V tleh s preveč kalcija so primernejša podlaga rešeljika in križanci mandljevca in breskve.

Težja tla imajo veliko sposobnost zadrževanja vode, problem pa je zastajanje, na kar so najbolj občutljive breskve, marelice in češnje. Slive bolje prenašajo težka tla in zato tudi na takih tleh sadimo breskve in marelice, cepljene na slivove podlage.

Na sušnih legah lahko z namakanjem uspešno gojimo vse sadne vrste. Nujno potrebuje namakanje aktinidija.

Sadni vrt nam ponuja veliko dobrot, bogatih z vitamini in minerali, v njem se ohladimo v senci, občudujemo cvetove, lepo listje, plodove, čebele, ptice ... Vendar brez znanja in smotrnega dela ne gre. Naj vam bo tudi učenje v veselje.

Delo in dom, 1. september 2010