Temelji so pomembni skoraj tako kot pri grad­nji hiše. Če jo zgradimo na plazovitem, poplavnem zemljišču, se pozneje lahko le čudimo morebitnim posledicam. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Mesto sajenja

Ob odločitvi za gojenje sadnega drevja moramo presoditi oziroma ugotoviti, v kakšno zemljo bomo posadili nežno sadiko. Vse prevečkrat imamo slabo mnenje o zemlji, v katero nameravamo saditi. Res je. Vsaka ni primerna za sadne rastline, a zemljo se da »popraviti«, ustrezno prilagoditi za raznolike sadne vrste. Če je zelo ilovnata, ji brez pomislekov dodamo samokolnico ali dve komposta ali dobro uležanega, starega hlev­skega gnoja, priporočljivo pa je primešati še samokolnico ali dve kremenčevega peska, ki je na srečo zelo nevtralen in nima na kislost zemlje nikakršnega vpliva. Če ga nimamo, je v skrajni sili dober tudi navaden, drobno mlet pesek iz bližnjega kamnoloma – pesek za zidanje, debeline do štiri milimetre. Če so tla zelo plitka, lahko na mestu sajenja nasujemo 20 do 30 cm visok kup prsti. To je bolj izhod v sili in je uporabno, če želimo sadno drevje saditi zelo geometrijsko, v ravni vrsti. Drugače je bolje »presondirati« tla in saditi le na mestih, kjer so dovolj globoka.

Nasploh potrebuje večina sadnih rastlin vsaj 50 cm globoko zemljo, da jih suša ne prizadene oziroma nam jih ni treba tolikokrat zalivati. Če imamo parcelo na močvirnem terenu, kot je Ljubljansko barje, moramo prav tako narediti »otoček«, nasuti vsaj 50 cm zemlje na debelo v premeru od meter do meter in pol. Večina sadnih rastlin ne prenaša visoke talne vode in v prevlažnih tleh zelo slabo napredujejo ali celo propadejo. Lep primer so jagode, ki že ob malenkost premokrih tleh začnejo propadati.

Za dobro uspevanje večine sadnih vrst je zelo pomembna svetloba, zato jih nikakor ne sadimo v senco visokega drevesa ali na severno stran hiše. V senčne predele raje nasadimo primerne okrasne rastline, ki nas bodo z barvo listja in cvetov razveseljevale veliko bolj kot slabo rodno sadno drevje.

Čas sajenja

Jeseni ali spomladi? Večno vprašanje, saj nas je vseskozi strah, da bo zima zelo mrzla in nam bodo jeseni sajene sadike propadle. Spomladansko sajenje priporočam samo za kaki in aktinidijo, saj ti dve sadni vrsti potrebujeta nekaj časa za prilagoditev na naše rastne razmere. Če ju posadimo spomladi, se do zime že lepo udomačita. Vse druge pa je priporočljivo posaditi jeseni ali vsaj do zelo zgodnje pomladi. Ob jesenskem sajenju se sadilna jama lepo »napolni« z vodo in sadika spomladi ne trpi pretirane suše. Sadimo lahko vseskozi, tudi sredi zime, da le ni zemlja pregloboko zmrznjena, saj takrat niti ne bi mogli kopati.

V prid jesenskemu sajenju je tudi velika izbira, ki jo zdaj ponujajo sadne drevesnice.

Kje kupovati sadike? V sadnih drevesnicah, saj večinoma le tam ustrezno skrbijo zanje. Po raznih trgovskih centrih in trgovinah vse prevečkrat čakajo na kupce v neprimernih razmerah in smo potem razočarani nad njihovo rastjo in vitalnostjo. Zelo negotov je tudi nakup iz katalogov.

Vzemimo si čas in pojdimo torej v sadno drevesnico, kjer ne bomo kupili samo sadike, ampak bomo dobili strokovne nasvete o vzgoji in sajenju.

Sadika

Za vsako sadiko veljajo točno določeni standardi. Ti določajo zunanji videz – njeno velikost, debelino na cepljenem mestu, višino cepljenega mesta, količino in debelino korenin. Pri nakupu bodimo pozorni predvsem na število korenin. Sadika mora imeti vsaj tri debelejše korenine, iz njih pa mora izraščati večje število manjših, lasastih koreninic, ki so za nadaljnjo rast najpomembnejše. Pri sadiki za domač vrt je večna dilema, ali saditi takšno z večjim številom stranskih poganjkov ali v obliki šibe. Osebno svetujem za domač vrt zgolj in edino šibo! Iz nje si vzgojimo drevo po svojih željah – stranske veje na višini, kakor nam ustreza. Sadika, ki jo po svojih željah vzgojimo v nekaj letih, dobro razvije korenine, postane močna in pripravljena na obilno rodnost. O sortah se je nepomembno pogovarjati, saj je izbira popolnoma odvis­na od našega okusa. Večinoma so za vrtove priporočljive tiste, ki so bolj odporne proti škrlupu – t. i. odporne sorte. »Stare« sorte so moderne, kar seveda ni nič narobe, le njihova odpornost proti boleznim ni vedno taka, kot napačno mislimo – lahko so tudi zelo občutljive na določene bolezni. A ponudba je široka in vsak naj si posadi tisto, kar mu je najbolj všeč.

Podlaga

Vsaka sadika je cepljena na podlago (ljudje ji pogosto pravijo kar divjak), razen tistih sadnih vrst, ki jih lahko vzgojimo s potak­njenci, kot npr. aktinidijo in ameriško borovnico. Podlaga določa končno velikost drevesa. Na kakšno podlago je cepljena želena sorta, je zelo pomembno, saj ta kombinacija določa število in velikost posajenih dreves na vrtu. Pogost problem je, da ob sajenju, ko je vse skupaj videti prostorno in dobro razporejeno, natlačimo preveč sadik. Ko drevesa zrastejo, hitro nastane »gozd« in že imamo težave s senčenjem, pretirano rezjo. Priporočam, da posadite nekaj manj sadik in te bolj narazen. Le tako bodo dihale in se na dovolj prostora razvile v lepa in dobro rodna drevesa. Podatke o konkretnih podlagah in končni velikosti, do katere bo zraslo drevo, boste dobili v sadni drevesnici ob nakupu.

Sajenje

Kot ste opazili, sajenje sploh ni najpomembnejša stvar, ko urejamo nov sadni vrt ali vanj umeščamo novo sadiko. Priprava in načrtovanje sta veliko zahtevnejša.

Za sajenje potrebujemo: sadiko, lopato, sadjarske škarje, dvometrski količek, polovico samokolnice uležanega komposta ali hlevskega gnoja, kilogram do dva mineralnega gnojila z večjim deležem fosforja (P) in kalija (K), plastično vezivo in mrežo proti voluharju, če ga imamo na vrtu.

Izkopljemo sadilno jamo, široko od 60 do 70 cm in globoko vsaj 50 cm. Če je le mogoče, ločimo zgornji in spodnji sloj zemlje. Sadilno jamo začnemo zasipati z zemljo v obratnem vrstnem redu, kot smo jo odkopavali. Ob zasipanju enakomerno dodajamo mineralno gnojilo, vseskozi zasuto zemljo rahlo tlačimo, saj sadno drevje v rahli zemlji ne raste dobro. Dvajset centimetrov pod končnim nivojem namestimo mrežo proti voluharju in v košaro postavimo sadiko, ki smo ji prej porezali vse predolge korenine približno na dolžino 20 cm. Korenine lepo razporedimo in jih zasujemo z drobno zemljo. Okoli košare natresemo kompost ali hlevski gnoj in vse skupaj zasujemo do vrha. Nastane kupček zemlje, ki se bo sčasoma lepo sesedel do prvotnega nivoja.

Sadika mora biti posajena tako globoko, kot je rasla v drevesnici. Podlaga mora gledati iz zem­lje vsaj 15 do 20 cm. Zabijemo še količek in sadiko ne pretesno privežemo s plastičnim vezivom. Sajenje je končano in do sredine marca nimamo s sadiko nobenega dela – šele takrat jo prirežemo na želeni višini. Zdaj jo še zavarujemo pred zajcem in delo je končano. Jeseni posajeno drevesce lahko zalijemo z vedrom vode. Medtem ko v vlažni jeseni zalivanje ni odločilno, pa nanj nikakor ne smemo pozabiti, če sadimo spomladi, saj zaradi izsušitve propade veliko drevesc.

Pri ameriški borovnici, rastlini, ki zahteva kisla tla, odstranimo vsaj polovico zemlje in jo nadomestimo s šoto, ki ima na bali napis pH=4. Preostali del zemlje premešamo s šoto in posadimo sadiko.

Če želimo posaditi isto sadno vrsto na isto mesto, kot je raslo prejšnje drevo, odstranimo od tri do štiri samokolnice stare, iztrošene zemlje in jo nadomestimo z novo, svežo zemljo z vrta.

Veselo sajenje in obilo zadovoljstva v domačem sadovnjaku!