Tako male biološke kot rastlinske čistilne naprave imajo svoje prednosti in pomanjkljivosti. Ker si malo čistilno napravo običajno postavimo za desetletje ali več, moramo dobro premisliti, katero bomo izbrali, da bosta izvedba in nato vzdrževanje čim bolj poceni, naprava pa bo delovala čim bolj optimalno. Bistvene razlike med njima vseeno ni, saj njuno delovanje temelji na delovanju mikroorganizmov.

Odpadne gospodinjske vode, ki pritečejo do čistilne naprave, se lahko razlikujejo od hiše do hiše, odvisno od navad ljudi in od tega, kaj vse spuščamo v odtok. Nekateri uporabljajo več pralnih sredstev, drugi se več prhajo, spet tretji mečejo v odtok tudi razne odpadke, kot so ostanki hrane ali še kaj drugega. Preden prečiščeno vodo spustimo v vodotok, mora biti očiščena okoli 90-odstotno in mora zadostiti dvema parametroma, ki sta določena v uredbi o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav (Ur. l. št. 98/2007 s popravkom 30/2010). Prvi parameter je kemijska potreba po kisiku, ki mora biti: KPK 150 mg/l O2. Drugi parameter je biokemijska potreba po kisiku v petih dneh, ki mora biti manjši od 30 miligramov na liter (BPK5 30 mg/l O2).

Na daljši rok je rastlinska čistilna naprava (RČN) cenejša rešitev za čiščenje odpadnih komunalnih voda, saj za njeno delovanje ne potrebujemo elektrike, strojne opreme in mehanskih delov, ki jih je treba menjati in servisirati. Kje jo uredimo, je odvisno od terena okoli hiše, pozorni moramo biti na naklon, da se voda pretaka gravitacijsko in nam je ni treba prečrpavati. Za eno osebo je potrebno od 1,5 do 2,5 kvadratna metra površine. Za štiričlansko družino tako zadošča že približno šest kvadrat­nih metrov velika naprava. Jama mora biti globoka od 50 do 100 centimetrov.

Za enodružinsko hišo izkopljemo jamo za en ali dva manjša bazena, odvisno od tipa RČN. Prekrijemo ju z vodotesno folijo ali vstavimo prej vodotesno zvarjeni modul. »V modul namestimo iztočne cevi ter nasujemo pesek različne debeline po slojih. Tik pod vrhom namestimo še dotočne perforirane cevi, ki jih zasujemo s peskom, tako da niso vidne in da voda ne priteče na površje,« pojasni Iztok Ameršek iz podjetja Liviplant. V pesek oziroma granulat zasadimo vlagoljubne rastline, najpogosteje navadni trs, ki svojo polno vegetacijo dosežejo po koncu druge rastne sezone. Nazadnje moramo RČN povezati z iztokom iz hiše, ki odplake skozi obstoječo greznico ali dvo- ali triprekatni usedalnik in pulzni jašek pripelje v čistilno napravo. »Po določenem času se vzpostavi mikrobno ravnovesje. Kar 80 odstotkov čiščenja opravijo mikroorganizmi, 20 odstotkov pa prispevajo rastline, ki jim dovajajo kisik. V treh do šestih mesecih akreditiran laboratorij opravi meritve na iztoku, da ugotovi, ali RČN dosega parametre, ki so predpisani za izpust prečiščene odpadne vode v okolje,« razloži Martin Vrhovšek iz podjetja Limnos. Postavitev RČN bo enodružinski proračun obremenila za približno 3000 evrov.

Delovanje RČN

Rastlinska čistilna naprava deluje brez električne energije ali dodajanja raznih preparatov. Čiš­čenje opravijo mikroorganizmi, ki se v pesku in na koreninah rastlin razvijejo sami ter nato razgrajujejo spojine. Onesnažena voda iz hiše se najprej steče v usedalnik, kjer se zadržijo grobi delci. »V usedalniku se odstranjuje in zadržuje mulj, blato. Delno prečiščena voda teče nato v pulzni oziroma sifonski jašek, od koder se intervalno dovaja v gredo, kjer teče skozi pesek različnih frakcij,« pove Iztok Ameršek in doda, da se za boljšo učinkovitost voda dovaja v intervalih, saj ne sme nikjer v napravi zastajati. S pretokom preprečimo zagnitje vode in s tem smrad. Na koncu procesa vodo lahko zbiramo v zadrževalniku, kot je okrasni bajer, ali pa jo speljemo v ponikalnico, vendar moramo prej pridobiti vodno soglasje. Ker je odpadna voda topla, čistilna naprava pa je vkopana pod zemljo, v njej temperatura nikoli ne pade pod ledišče, zato tudi pozimi ne zamrzne.

Vzdrževanje in dovoljenja

Vzdrževanje RČN je preprosto. Na tri leta moramo odstraniti mulj iz usedalnika. To stori lokalno komunalno podjetje, ki blato odpelje v centralno čistilno napravo. Če pa imamo registrirano kmetijsko dejavnost, ga lahko sami prečrpamo v gnojišče in ga po šestih mesecih razlijemo po svojih kmetijskih površinah. Pesek moramo zamenjati po dobrem desetletju, lahko pa tudi šele po 20 letih, odvisno od tipa RČN ter vzdrževanja oziroma praznjenja usedalnika, v katerem se zadržuje mulj. Za enodružinsko hišo je dovolj 1,5 kubičnega metra peska. Med tem korenine rastlin shranimo na vlažnem in jih nato posadimo v nov pesek. V odtoke ne smemo zlivati prevelikih količin olja, dezinfekcijskih sredstev, agresivnih pralnih sredstev in podobno, saj s tem uničimo mikroorganizme v čistilni napravi.

Pri novogradnji za RČN ne potrebujemo posebnih dovoljenj, saj gre po zakonu za enostaven objekt. Vendar gradbenega dovoljenja za novo hišo ne bomo mogli dobiti, če v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja ne bomo opredelili odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda, se pravi priključitve na javno kanalizacijo ali individual­no čistilno napravo.

»Za postavitev RČN, manjše od 50 PE, ne potrebujemo nikakršnih dovoljenj. Če pa bo RČN stala v območju Nature 2000 ali drugem ekološko pomembnem oziroma varovanem območju, je potrebno dovoljenje Agencije RS za okolje,« pojasni Martin Vrhovšek. Iztok Ameršek pa doda: »Zaradi iztoka v okolje v ponikalnico ali neposredno v vodotok, pa tudi zaradi erozije, ki se lahko začne pri nepravilno izvedenem iztoku iz čistilnih naprav, je treba pridobiti vodno soglasje.«

Tudi pri biološki čistilni napravi (BČN) do 50 PE pri novogradnji ne potrebujemo gradbenega dovoljenja, saj gre za enostaven objekt. Če jo postavimo k obstoječi hiši, pa je dovolj, da o tem obvestimo pristojno komunalno podjetje. Ko BČN postavimo, moramo komunalni službi dostaviti tehnično dokumentacijo, na podlagi katere bomo delno oproščeni plačila okoljske dajatve za obremen­jevanje voda. »Stranka kakšnih posebnih dovoljenj ne potrebuje. Čistilna naprava je funkcionalni del objekta tako kot včasih stara greznica,« pravi Zdravko Skubic iz podjetja Armex Armature, ki izračuna tudi stroške postavitve biološke čistilne naprave: »Cena naprave za štiri ali pet oseb znaša 2600 evrov. V to so vključeni vsi davki, dostava in prvi zagon. Strošek gradbenih del s peskom, izkopom, zasipanjem in izdelavo ponikalnice na neproblematičnem terenu pa je med 700 in 900 evri.« Nina Rustan iz podjetja Vodateh doda: »Investitor mora zagotoviti izkop jame in betonsko podlago. Od dobavitelja biološke čis­tilne naprave mora zahtevati izjavo o lastnostih, iz katere je razvidno, po katerem standardu deluje (SIST EN 12566-3), ter podatke o njeni vgradnji.«

Postavitev

Za biološko čistilno napravo moramo skopati jamo, od objekta oddaljeno do 20 metrov, in na dnu pripraviti betonsko podlago ter do nje napel­jati elektriko, dovod odpadne vode in urediti odtok prečiščene vode. Za enodružinsko hišo zadošča 1,8 metra globoka jama premera 1,5 metra oziroma na vse strani od 30 do 50 centimetrov večja, kot so zunanje mere BČN. Čistilno napravo spustimo vanjo z rovokopačem in v rezervoar nalijemo od 400 do 500 litrov vode za obtežitev ter jo na koncu zasujemo s peskom. »Dovodne cevi iz objekta do naprave so premera 110 milimetrov in jih moramo položiti s padcem od enega do dveh odstotkov. Nato priklopimo dotočne cevi iz hiše na pripravljena mesta s tesnili,« opiše postopek Zdravko Skubic.

Izdelati moramo tudi primerno ponikalnico za očiščeno vodo. Slabše ko je ponikanje, večja mora biti ponikalnica. Na območju s srednje dobrim ponikanjem je primeren volumen ponikalnice med 1,2 do 1,5 kubičnega metra. Če BČN vgradimo pod vozno površino, nanjo namestimo povozni pokrov nosilnosti do 12,5 tone.

Sledi prvi zagon, odvisen je od količine odpadne vode, ki se steka v napravo, saj se morajo mikroorganizmi šele razviti. Več ko je odpadne vode, hitrejši je zagon, običajno traja od enega do šest mesecev. Ko naprava polno deluje, smo lahko odsotni tudi do mesec in pol in bo še vedno delovala, po daljši odsotnosti pa jo moramo znova zagnati. Da bo proces čiščenja učinkovit, moramo namreč aktivno blato vzdrževati v gibanju, saj tako omogočimo naravno samočiščenje. Mikroorganizmi predelajo organske in mineralne snovi v vodi, ki se v času mirovanja naprave usedejo na dno kot aktivno blato. Očiščeno vodo, ki ostane na vrhu, pa lahko spustimo naprej v vodotok ali tla. »Po fazi sedimentacije se začne izčrpavanje očiščene vode. To je urejeno z zračno črpalko in postopek čiščenja se spet začne,« razloži Zdravko Skubic.

Cene naprav so različne, odvisne tudi od zapletenosti tehnologije, ki jo uporabljajo. Dovolj kakovostne za štiričlansko družino so na voljo že za približno 2000 evrov. Ponudbe ponavadi ne vključujejo gradbenih del, pač pa čistilno napravo, prevoz, vgradnjo, montažo in zagon. Pri normalnem delovanju se stroški elektrike gibljejo od 20 do 50 evrov na leto, kar pa prihranimo, če imamo BČN, ki deluje brez elektrike. Edini strošek je vzdrževanje in servisiranje enkrat na leto, kar znese okoli 100 evrov. Velik strošek pa je lahko praznjenje mulja, ki ga opravi komunalno podjetje enkrat na tri leta, saj ga vsaka občina obračunava po svojem ceniku in se zelo razlikuje.