Podjetje se ukvarja z ekoremediacijami, ponovnim vzpostavljanjem ravnovesja v okolju z naravnimi metodami, v sklop katerega spadajo tudi rastlinske čistilne naprave (RČN), in razvojno-raziskovalnimi projekti s tega področja. V Sloveniji je približno 120 RČN z zmogljivostjo od 4 do 1000 populacijskih enot, PE (ena ustreza odpadni vodi za eno osebo), največja na svetu lahko prečisti odpadno vodo 20.000 ljudi. Po sogovornikovih besedah se prilagodljivost njihove zmogljivosti najbolj pokaže v turističnih naseljih in kampih, ki pozimi »proizvedejo« precej manj ali celo nič odpadne vode.

Za kakšne stanovanjske objekte in parcele je primerna RČN?

Za individualna gospodinjstva jih je mogoče postaviti le tam, kjer ni strnjenih naselij, za katera že obstaja ali je načrtovan kanalizacijski sistem. Že kmalu po tem, ko so v 90. letih slovenski predpisi kot alternativo konvencionalnim uvedli rastlinske čistilne naprave, so se zanje začele zanimati tudi občine. V ormoški imajo denimo kar sedem RČN z zmogljivostjo od 250 do 1000 PE, ki čistijo kanalizacijske vode za odročna naselja.

Si lahko RČN omislimo tudi na zavarovanih območjih in površinah s posebnim vodovarstvenim režimom?

Lahko. Če gre za območje občutljivih vod­nih virov, moramo pridobiti vodno soglasje Arsa, drugače posebnih dovoljenj za RČN do 50 oseb ne potrebujemo, le v gradbenem projektu za hišo moramo opredeliti, da se bodo odpadne vode stekale v individualno čistilno napravo. Prej moramo na občinski ravni seveda preveriti, kako je urejeno čiščenje odpadnih voda na območju, kjer bomo gradili.

Vsaka RČN je sestavljena iz primarnega usedalnika, po domače greznice, in od dveh do petih zaporednih bazenov oziroma gred z vlagoljubnimi rastlinami, ki so med seboj povezane s cevnim sistemom, ob iztoku iz zadnje pa je v večini primerov ponikovalnik. Za povprečno družino je primeren standardni usedalnik prostornine tri ali štiri kubične metre, dvo- ali triprekatni, v katerem se odlaga mulj oz. se zadržijo trdni delci, ki pridejo v vodo pretežno s fekalijami. Že precej prečiščena voda steče iz usedalnika v RČN. Za bazene z rastlinami izkopljemo več zaporednih bazenov globine od 0,5 do 0,7 metra, jih obložimo z varjeno vodotesno folijo, ki jo z obeh strani zaščitimo z gradbenim filcem, da se ne bi poškodovala, in nasujemo pesek različne granulacije. Voda se iz enega v drugi bazen pretaka po ceveh. V prvem je granulacija najbolj groba, v zad­njem najfinejša. V ta substrat nasadimo vlagoljubne rastline (trstičevje, šaše, ločje, obvodne perunike), ki s koreninskim sistemom čistijo vodo. Za najprimernejšo kulturo se je izkazalo navadno trstičevje, Phragmites australis, saj najustrezneje dovaja kisik mikroorganizmom, ki živijo v substratu. Grede ali bazeni so videti kot površine, zarasle z malo višjo travo, ki so, dokler se rastline ne namnožijo, pohodne. Na eno osebo je potrebne od dva do tri kvadratne metre z rastlinami zasajene neto površine. Nekaj površine je še med bazeni. Približno 80 odstotkov prečiščevalnih procesov opravijo mikroorganizmi (tako aerobni, ki potrebujejo kisik, kot anaerobni, ki ne potrebujejo kisika), preostalih 20 odstotkov pa rastline. Te kot hranila uporabijo stranske produkte razgradnje nečistoč, kot sta dušik in fosfor, in jih vgradijo v svojo biomaso.

Izvedba RČN za štiričlansko družino stane približno 3000 evrov, plastični usedalnik pa še približno 1000 evrov. Pogosto ljudje sami poskrbijo za izkop bazenov in navozijo pesek, s čimer zmanjšajo stroške.

Ali mora biti teren, na katerem želimo zgraditi RČN, nagnjen?

Zaradi prevladujočega razgibanega terena v Sloveniji se voda v večini primerov skozi RČN (prvi bazen najviše, zadnji najniže) spelje brez prečrpavanja, saj zadostuje gravitacijski padec. Če je teren zelo strm, bazeni niso nujno drug za drugim. Na povsem ravnem terenu ali pri minimalnem nagibu pa padec ustvarimo umetno, voda pa se na nivo prvega bazena prečrpava s črpalko.

Kaj gre pri RČN lahko narobe oz. na kaj moramo biti pozorni, da bo pravilno delovala?

Mikroorganizmom škodijo čezmerne količine detergentov, ki niso biorazgradljivi, pomorimo jih lahko tudi z zlivanjem izrabljenega jedilnega olja, kislega mleka, sirotke in večjih količin kisa v odtok, na kmetijah v čistilno napravo ne sme zaiti gnojnica ... Težave lahko povzroči tudi zelo predimenzionirana površina bazenov, zaradi česar ni zadostnega vode pretoka skoznje.

Lahko povzroči škodo tudi vroča voda od pranja ali kuhe?

V gospodinjstvih normalna uporaba vroče vode ne škodi, saj se v usedalniku umiri in med prečiščevanjem trdnih delcev ohladi, pralnice pa imajo zadrževalnike, v katerih se prav tako ohlaja.

Ali lahko obstoječo greznico dopolnimo z RČN?

Po predpisih se pretočnim greznicam čas uporabe izteka, dovoljene bodo le nepretočne, ki pa so spričo količin porabljene vode v stalno naseljenih hišah neracionalne, saj jih je treba prepogosto prazniti. Enkraten odvoz stane približno 100 evrov. Praznjenje mulja iz usedalnika RČN je priporočljivo po letu in pol do dveh letih, komunala pa je to dolžna storiti enkrat na tri leta. Drugega stroška z RČN, razen energije za morebitno črpalko, nimamo. Večprekatne pretočne greznice, ki zanesljivo tesnijo, seveda lahko dogradimo z bazeni RČN.

Koliko časa potrebuje odpadna voda, da se prečisti?

V dvo- do triprekatnem usedalniku se zadrži pol dneva, nato pa štiri do pet dni potuje skozi bazene RČN, kjer jo kombinacija vseh fizikalno-kemičnih dejavnikov tako prečisti, da je primerna za izpust v okolje. Ustreznost delovanja RČN z zmogljivostjo do 50 PE se po treh do šestih mesecih preveri z meritvami, ki jih opravi akreditiran laboratorij. Merita se kemijska in biokemijska potreba vode po kisiku, ki morata biti pod zahtevano ravnjo, da ne bi ob izpustu v manjše vodotoke zaradi pomanjkanja kisika povzročili pomora rib in drugih organizmov. Previsoka biokemijska potreba po kisiku v prečiščeni vodi bi denimo pričala o veliki prisotnosti mikroorganizmov, ki porabljajo kisik in ga odtegujejo drugim bitjem. Če se držimo osnovnih pravil, se to ne zgodi.

S kakšnimi zmotnimi predstavami o RČN se srečujete?

Prvo vprašanje mnogih je, ali delujejo tudi pozimi. To, da jeseni trstičje pokosimo in z njim zastremo grede, ne pomeni, da so rastline mrtve. Celo če pozimi zmrzne zgornja plast korenin, so rastline še vedno žive: takrat so manj aktivne, a kot rečeno, pretežni delež čiščenja opravijo anaerobne bakterije. Pogosto ljudje zmotno mislijo, da se ob RČN širi smrad. To se ne dogaja, saj se voda pretaka skozi peščeni substrat pod površino in nima neposrednega stika z zrakom. Neprijeten vonj izhodne vode bi govoril o slabem delovanju mikroorganizmov.

Kam gre izhodna voda in kakšna je njena kakovost?

V 95 odstotkih primerov je speljana v ponikovalnik, s kamenčki napolnjeno kotanjo, od koder pronica v tla. V primeru, da ponikovanje ni dovoljeno (s takšnimi primeri se pri nas v praksi še nismo srečali), se lahko spelje v vodotesen zadrževalni bazen, bajer, od koder izhlapi v okolje. Vendar se vsi, ki izhodno vodo iz RČN speljejo v bajer, zanj odločijo iz estetskih razlogov. Vanj morajo speljati tudi meteorno vodo, da ga napolnijo. Sicer pa je kakovost izhodne vode iz RČN primerna za kapljično namakanje v kmetijstvu in splakovanje stranišč, za neposredno zalivanje rastlin, s katerimi prihajamo ljudje v stik, pa je za vsak primer ne uporabljamo.