Zbiranje deževnice: Dvakrat gospodarno

4. 8. 2015 | Besedilo: Julijana Bavčar in Dejan Karba | Fotografije: Jože Pojbič in Dejan Javornik/oba dokumentacija Dela

zbiranje deževnice, deževnica, voda

Prebivalec Slovenije je predlani porabil povprečno 55,8 kubičnega metra pitne vode iz vodovodnega sistema, to je 153 litrov na dan. Od tega je je bilo le tri litre namenjene za pitje in kuhanje, drugo pa za osebno higieno, pranje, pomivanje in zalivanje. Četrtina vse vode je stekla pri splakovanju stranišča. Družine, ki živijo v stanovanjskih hišah, pa lahko najmanj dve tretjini dnevnih potreb zadovoljijo z vodo, ki se s strehe steka v zbiralnik deževnice. Izkušnje z njim sta povzela naš kolega iz redakcije Dela Dejan Karba in bralec Bojan iz Novega mesta.

Vse več graditeljev družinskih hiš se zaradi okoljske ozaveščenosti ali gospodarnosti odloča za vgradnjo tipskih ali betonskih podzemnih rezervoarjev in ločene inštalacije za deževnico v hiši, ki je nujna, če želimo zbrano vodo uporabiti za sanitarne namene (splakovanje stranišč, pomivalni in pralni stroj, dvoriščna pipa), medtem ko si lastniki v obstoječih hišah pogosteje omislijo zgolj manjše zbiralnike, namenjene predvsem za zalivanje vrta. Ureditev inštalacije, ki bi bila ločena od vodovodne napeljave s pitno vodo, bi namreč zahtevala velik gradbeni poseg.

V Sloveniji se cene pitne vode (vodarina, vodno povračilo) gibljejo med 0,8 in 1,5 evra na kubični meter, zato pomeni uporaba deževnice znaten prihranek, vgradnja zbiralnika pa je ekonomsko smotrna tudi zaradi uredbe o odvajanju in čiščenju meteorne vode, po kateri se za deževnico, speljano v javni kanalizacijski sistem, plačuje glede na površino strehe. Novi način plačevanja so doslej uved­le le nekatere občine, druge ga pripravljajo. Strošek za odvajanje meteorne vode je bil v kanalščino sicer vključen že prej, po novi ureditvi pa se storitev ne zaračunava, če padavinska voda s streh ni speljana v kanalizacijo.

Odločitev za zbiralnik deževnice je bila prava

Pred šestimi leti sta se Dejan Karba in njegova žena odločila, da se bosta z družino iz Ljub­ljane preselila v Prlekijo. V Radomerščaku nad gozdičkom pod rojstno hišo slovenskega filologa Frana Miklošiča je njegov dedek v začetku sedemdesetih letih postavil počitniško hišo, montažno Marlesovo izvedbo nad zidano kletjo: bela fasada, temno rjav cokel in les pod slemenom. »Ker sem z dedkom res rad zahajal v njegov vinograd, je bilo nekako pričakovati, da ga bom za njim obdeloval jaz,« pravi Karba.

»Odločitev o preselitvi v Radomerščak je bila lažja kot odločitev o tem, ali marlesovko prenoviti ali vse skupaj podreti in postaviti novo hišo. Zgodilo se je to zadnje: montažni vikend je v nekaj dneh 'izginil', na plošči nad kletjo pa je zrasla nizkoenergijska skeletno grajena hiša. Namesto za klasično biološko čistilno napravo smo se odločili za rastlinsko in pod vinogradom za petkrat manj denarja izkopali dva bazena, v katerih zdaj raste gosta trstika, vanju nasuli gramoz, nanj položili folijo in filc, od hiše do tam pa dobra dva metra v zemljo zakopali cevi, po katerih v bazena iz greznice teče fekalna voda. K denarju, ki smo ga s tem prihranili, sem primaknil še nekaj stotakov in na severni strani, med cesto in orehom, dal izkopati veliko jamo. Vanjo smo položili 10.000-litrski povozni 'sendvič' rezervoar za zbiranje deževnice, ki se steka z opečnate strehe. Za vstavitev takšnega, in ne valjasto oblikovanega podzemnega zbiralnika namreč ni potreben tako velik izkop, rezervoar je brez varov, ki bi ob preveliki obremenitvi popokali, je bolj stabilen in lažji.

V njem sta nameščena osnovni filter za deževnico s pripadajočimi čistilnimi siti in potopna črpalka, ki vodo poganja v McRainovo centralo za deževnico, nameščeno na steni v garaži. Pri cenejših izvedbah je vsa krmilna tehnika, ki jo vsebuje centrala, vgrajena v rezervoarju, vendar sem se odločil drugače. Da sem razmišljal prav, se je pokazalo že nekaj mesecev po vselitvi, pozimi. Najmlajša hčerka ni mogla potegniti vode oz. iz kotlička ni nič priteklo. Na oko preprosta centrala ni kazala nikakršnih znakov okvare. Resetiral sem jo, potegnila je vodo do kotlička in vse je kazalo, da sem zadevo rešil zgolj s pritiskom na gumb. Pa je nisem. Ponoči je na pomanjkanje vode z glasnim cviljenjem opozoril pralni stroj, naslednji dan, bila je nedelja, smo v stranišča vodo zlivali s posodami; na centrali je utripala lučka, nad katero piše error, napaka.

Serviser je v ponedeljek ugotovil, da je odpovedalo krmilno vezje v centrali. Skladno z veljavno garancijo ga je zamenjal in odtlej z napravo nimamo nobenih težav. Vode nam je v rezervoarju doslej zmanjkalo enkrat (z deževnico s hiše splakujemo stranišča, peremo perilo, zalivamo, peremo avtomobile in jo uporabljamo za škropljenje vinograda), preostanek vode, ki je rezervoar ne more sprejeti, je speljan med trte. Pokrov zbralnika odprem nekajkrat na leto, a tam nimam kaj početi. Voda ne smrdi, krmilna tehnika deluje brezhibno. Vsemu smo pred kratkim dodali le naslednje: centrala, kadar zmanjka deževnice, sicer avtomatsko preklopi na hiš­ni vodovod, a je tudi ta speljan prek črpalke v centrali. Če zmanjka elektrike, torej človek ne more niti na stranišče, in prav zaradi tega smo med centralo in cevjo hišnega vodovoda namestili ventil, ki ga, kadar ni elektrike, preprosto odviješ in voda v kotliček (ali kam drugam) steče mimo črpalke.

Odločitev za zbiranje deževnice je bila dobra. Tudi velikost rezervoarja smo primerno izbrali, voda se sproti dotaka in nikoli ni postana zaradi prevelikega prostora. Priporočamo!« je zapisal naš kolega.

Ločene inštalacije za deževnico in pitno vodo

Novomeščan Bojan se je za ločeni sistem za deževnico v družinski hiši odločil pred desetimi leti, ko jo je gradil. »Prvi razlog je bil okoljevarstveni: s spuščanjem meteorne vode v vodotoke marsikdaj pripomoremo k temu, da poplavljajo, poleg tega je pitne vode iz vodovoda, ki je drugače pripravljena, škoda za sanitarne namene. Tudi finančni vidik ni zanemarljiv, v daljšem obdobju se pokažejo znatni prihranki.« Pri njih od dve tretjini do tri četrtine porabljene vode predstavlja deževnica. Speljana je do splakovalnih kotlič­kov, pralnega in pomivalnega stroja, zunanje vrtne pipe, uporabljajo pa jo tudi za namakanje vrta.

Projekt za zbiralnik, krmilno tehniko in ločeno napeljavo za deževnico do porabnikov v hiši je izdelal sam, saj je strokovnjak s tega področja. Ker so mu od gradnje hiše ostali opaži in cement, je v vkopu ob hiši zgradil 15 kubičnih metrov velik rezervoar iz armiranega betona, katerega notranjost je prebarvana s premazom za zbiralnike vode. Površina je povozna, saj je nad njim z nadstreškom pokrito parkirno mesto. Voda se steka z opečnate strehe, preden priteče v zbiralnik, se prečisti skozi peščeni filter in aktivno oglje. V hišo jo črpa potopna črpalka, nameščena na dno zbiralnika. Na njegovi najvišji točki je narejen preliv, skozi katerega se ob obilnih padavinah, ko je do vrha poln, voda razlije po zelenih površinah pri hiši. Zaščitna mreža na prelivu onemogoča, da bi v notranjost zašli insekti ali kakšna večja žival. Po sogovornikovih besedah je prostornina tolikšna, da vode praviloma ne zmanjka; najmanj je je februarja, marca, po daljšem obdobju brez padavin. Takrat je čas za čiščenje. »Ko se gladina spusti proti dnu, s črpalko izčrpam preostalo vodo, se skozi temu namenjeno odprtino spustim v rezervoar, ga očistim iglic in listja, s sten in dna sperem usedline, spet izčrpam vodo – in pripravljen je na padavine.«

Sogovornik posebej poudari, da morajo biti inštalacije za deževnico fizično povsem ločene od vodovodne, da ne bi deževnica prodrla vanjo – pitna voda je drugače pripravljena, saj mora biti sanitarno povsem neoporečna. Iz istega razloga odsvetuje avtomatski preklop porabnika (npr. sanitarnega kotlička) z inštalacije za dovajanje deževnice na vodovod, če se zbiralnik izprazni, da ne bi prišlo do vleka deževnice v vodovodno napeljavo. Svetuje ročni preklop. Sicer pa pri pravilno dimenzioniranem zbiralniku deževnice zmanjka le izjemoma, pravi. Pri njih se je to doslej zgodilo le eno leto, februarja, in takrat so potem dva tedna prali in splakovali z vodovodno vodo.

Se v praksi raba deževnice kaj razlikuje od rabe pitne vode iz vodovoda? »Ker je mehka, na posodi ne pušča belih lis od apnenca, v pralnem stroju je potrebnega manj pralnega sredstva in nič mehčalca.« Sicer pa pri njih deževnice ne klorirajo in ne uporabljajo dodatkov proti nastanku alg. »Alge se začnejo razvijati le v pretopli vodi, kar lahko povzroči premalo vkopan rezervoar, ali če voda daljši čas stoji,« še pojasni Bojan.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE