Hiša, ki jo je v celoti, tako arhitekturo kot interier, zasnoval lastnik sam, je pravzaprav dvojček. Na zunaj se skoraj ne opazi, da gre za dve hiši, saj ni tipičen dvojček, ampak bolj dve hiši, ki imata skupno steno. Sestav­ljajo ju kubusi, ki so omogočili ravno streho z minimalnim naklonom, hkrati pa pri vsaki ohranjajo zasebnost. Tudi notranja razporeditev prostorov se zato razlikuje.

Že v predsobi oprema in barve nakazujejo, kaj bomo videli, ko se bomo sprehodili naprej. Oranžna v družbi črne, niše, skrita osvetlitev, zaobljeni robovi. Interier, ki ga je navdihnilo oblikovanje Ora Ita in Appla, izdelal pa mizar. Vse pohištvo, razen stolov in sedežne garniture, je namreč izrisal arhitekt sam. In kako je snovati zase? »Težje, saj je treba sklepati kompromise,« odgovarja Grošelj in dodaja, da je ustvarjal, ko je videl prostor. Z ženo sta izhajala iz želje po veliki delovni sobi in bivalnem prostoru. Spalnici in otroški sobi sta odmerila manj prostora, zato je tudi njuna zasnova bolj asketska.

Spodnji prostori so bivalni z izhodom na teraso in vrt. Najbolj izstopa oranžno-črna kuhinja z zaobljenimi robovi. »V novi hiši sva si želela oranžno,« pravi Sabina, »saj je to barva življenja, sonca.« Pri njiju je v oranžnem odtenku tudi garaža, in to celo po stropu, v kar je bilo, se spominjata, pleskarja kar težko prepričati. Črna se ji je pridružila spontano. »Črna se lepo poda k oranžni. Živimo na vasi in kuhinje na vasi so bile včasih črne,« pojasni arhitekt.

Sicer pa je obema všeč moderno in abstrakt­no, slednje se najbolj pokaže pri umetniških slikah, ki krasijo dom. Ne sme pa biti samo lepo, ampak tudi praktično, poudarja Sabina, zato imajo v kuhinji delovni pult iz kerrocka. Na njem nastajajo čaji, napitki, zvarki, kakor pravi gostiteljica, ki se ukvarja z zdravilnimi rastlinami, zdravo prehrano in vrtnarjenjem, še posebno so ji pri srcu buče. Kerrock pa je material, ki je omogočil zaobljene robove na delovnem pultu in kuhinjskih omarah. Povsod se kot rdeča nit ponavljajo tudi niše, ki so posebej osvetljene. In osvetlitev je še ena zanimiva rešitev, le dve vidni luči sta namreč v hiši, vsa druga osvetlitev je skrita za spuščenimi stropovi in posredna. »Želel sem hišo brez vidnih luči,« pravi Grošelj in to je bil eden od eksperimentov. Zamislil si je spuščene stropove iz mavčnokartonskih plošč, za katere so vgradili LED-svetila z belo svetlobo. Nastala je posredna osvetlitev, spuščeni stropovi, ponekod v več nivojih, pa delujejo kot velike arhitekturne luči.

»To je moja hiša eksperimentov,« pove gostitelj. Izpeljal je nekatere stvari, ki jih še ni preskusil pri kakšnem drugem projektu. Takšna so tudi vrata. Vsa namreč segajo od tal do stropa, zato delujejo kot element v prostoru, ne kot luknja v steni.

Toplino daje bivalnim prostorom orehov gotovi parket, ki se v dnevni sobi nadaljuje na steno. Tudi tu je zadeva funkcionalna, saj je se za njo skriva napeljava za avdio- in videoopremo. V enak parket so oblečene stopnice, ki vodijo v zgornje nadstropje, namenjeno spalnici, otroški in delovni sobi. Del slednje je urejen kot nočna dnevna soba s predvidenim diaprojektorjem za ogled filmov. Tam nastaja tudi pisana stena z odprtimi policami za devedeje.

Otroška soba, ki si jo otroka za zdaj še delita, se bo kmalu spremenila v dve ločeni sobi. Zasnovana je namreč tako, da se s steno iz mavčnokartonskih plošč lahko spremeni v samostojni sobici z ločenima vhodoma. Gostitelja imata v načrtu še izdelavo savne, ki je predvidena v kopalnici v spodnjih prostorih.

V toplejših mesecih se družinsko življenje razširi na vrt in teraso. Na južni strani hiše imajo teraso, ki poleti postane druga jedilnica, v najbolj vročih dneh pa je čas za posedanje na severni, manjši terasi, skriti za neobičajno vrtno uto. Na prvi pogled se zdi, da gre le za dokaj visoko leseno ograjo, vendar je v njej dovolj prostora za shranjevanje vrtnarskih pripomočkov in orodja. Tu imajo prostor iglavci, recimo atlaška cedra in brin, medtem ko na trati pred hišo nekajkrat na leto pripravijo tematske razstave. Jeseni vabijo poglede raznovrstne buče.