Hiša je narejena na novo, a z rešitvami, značilnimi za tradicionalno gradnjo tega predela Slovenije. Načrtoval jo je kar gostitelj in sam opravil tudi veliko del. Kakor pravi, ljubiteljsko zbira starine in z leti se jih je nabralo veliko. Tako je padla odločitev, da bo postavil hiško in jo opremil s starimi kosi, ki jih je rešil pred odpadom ali kupil na bolšjih sejmih. Veliko starih in lepih predmetov pa so dobili, ko sta Alenka in Edvin kupila Tancarjevo gostilno, saj je v njej ob nakupu ostalo tako rekoč vse, zlasti mnogo lepih kosov pohištva. Tako je imel naš gostitelj dve leti časa, da je vse pregledal in izbral tisto, kar je bilo lepo ohranjeno ter še vedno uporabno. Recimo leseni tramovi, ki so zdaj pod stropom hiše. Les, pravi Dovžan, se je zelo dobro ohranil, saj se je v tistih časih drugače ravnalo z njim, posekan je bil pravi čas, to je decembra, potem je moral mirovati, pa tudi smreko so izbrali primerno za odsek. Vsi tramovi so stari več kot sto let, pa ni niti eden razpokan. Tudi tla so narejena po starem, in sicer iz strešne opeke – bobrovcev, ki so položeni na cementno mešanico. Pod je naš gostitelj polagal sam, prizna, da mu je vzelo kar veliko časa, a so to zelo trpežna tla, »bolj ko so umazana, boljše je«, se pošali.

Pravljična hiška je nastajala sedem let, počasi, s poudarkom na detajlih in z veliko ljubezni. »Tukaj sem preživel kar nekaj zim, najprej sem zakuril v peči in potem počasi delal,« pravi sogovornik. Pomagali sta mu tudi žena Vesna in hči Alenka, zlasti pri dekoraciji in detajlih.

Hiša je zidana z opeko, zlasti zaradi požarne varnosti, na zunanji strani pa je oblečena v les. Spodnji prostor s pečjo in »šporhetom« je namenjen druženju, dobrim pojedinam s prijatelji in družino. »Hišo sem opremil s stvarmi, ki so pomembne zame in za Mojstrano,« pripoveduje gostitelj. Tako na steni visijo več kot sto let stara diploma za gorske vodnike, ena prvih v Sloveniji, pa stare razglednice Mojstrane, ki jih je našel na bolšjih sejmih. Med njimi je fotografija, na kateri je prepoznal očeta, ki je bil takrat star 20 let, in je bila posneta na slovesnosti ob odprtju spomenika padlim v prvi svetovni vojni. Na eni fotografiji pa je gostiteljeva pokojna sestra, gledališka in filmska igralka Julija Starič, ki je igrala v filmih Trenutki odločitve in Na valovih Mure, a žal umrla pri rosnih 29 letih.

Po stenah in policah je še mnogo predmetov, ki kažejo ljubezen do starega, žlahtnega in koliko truda je bilo vloženega v nastajanje hiše, saj je bilo treba marsikateri kos obnoviti ali vsaj malo predelati. Od kod toliko znanja in spretnosti? »Po osnovnem poklicu sem orodjar, pozneje sem diplomiral iz ekonomije, a osnovni poklic mi je dal ročne spretnosti,« odgovarja Dovžan. Zavese z gorenjskimi nageljni je izvezla sestra, žena pa je s podobnim gorenjskim motivom poslikala skrinjo. Seveda zdaj ne manjkajo jaslice, ki so prav tako zelo stare, a še vedno služijo svojemu namenu. Pogled se mi ustavi na prikupnem napisu »Ljubezen je doma v malih hiškah«, ki ga je našemu gostitelju podarila žena.

V predalih so pospravljena priznanja in medalje iz njegovih skakalnih let, saj je bil nekoč državni prvak v smučarskih skokih, njegov rekord – 120 metrov – je iz leta 1969, pred štirimi leti pa je bil svetovni veteranski prvak.

Hiška ima še eno nadstropje, po strmih stop­nicah, seveda prav tako starih, se povzpnemo v spalni del. Tik pod slemenom je postelja, prekrita s starim izvezenim pregrinjalom. Ob njej nočni omarici in nočna posoda, tako kot nekoč.

»Ta hiša mi veliko pomeni,« pravi Dovžan, »ker se v njej dobimo z otroki in vnuki. Najbolj uživam v tem prazničnem, božičnem času, ko jo okrasim. Tu imamo tudi božično kosilo, vnuke pa obišče Božiček. Ko smo vsi zbrani, potrka na okno.« Božič je zanj praz­nik družine, miru, spokojnosti, prijateljstva, ljubezni in mu veliko pomeni. Zato se skrbno in z veliko ljubezni loti tudi praznične okrasitve, ki prijetno dopolni že tako topel in domačen ambient.