26. 2. 2013 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Leon Vidic/Delo
Odprta vrata: Sestra bele
26. 2. 2013 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Leon Vidic/Delo
Škripanje suhega snega je dalo našemu obisku že pred pragom počitniški pridih in nasmejana gostiteljica nam je s plašči odvzela še več zadržkov. Zunaj sneži, v pritličju pa je kljub temu kot na sončno dopoldne. Je lahko ogenj v kaminu razlog za toploto beline? Odgovori nam dolgodlaki muc, ki se gosposko sprehodi do kuhinjskega šanka. Če smo imeli v mislih belo, je takšna prej njegova dolga dlaka, tista, ki se tako ujame z barvnimi poudarki bivalnega prostora, pa sestra bele.
Ko je med gradnjo razmišljala o notranjosti hiše, ki jo je za eno od domžalskih naselij zasnovala arhitektka Nataša Hladnik Oblak, bele bele v njej preprosto ni videla, sploh pa ne belega plastičnega stavbnega pohištva. Toplino vnesemo v hišo že z izbiro oken in parketov, pravi gospa Renata. Iz njihovega pritličja naredijo poleti hišo odprtih vrat dvokrilna macesnova drsna vrata namesto oken, zelo ga zaznamuje tudi lisičji nadih oljenega tikovega parketa. Odločitev za šampanjsko sestro bele je potem prišla kar sama od sebe – s stenami in stropovi, tudi v nadstropju, so uskladili odtenke notranjih vrat, regalov in kuhinjskega pohištva.
Kaj pa barve, so jih po vselitvi spraševali znanci. Toliko informacij in vizualnih impulzov nas bombardira v zunanjem svetu, da vstopi v oazo miru, ko zapre vhodna vrata za seboj. Lastnica je prepričana, da k temu pripomore tudi izbor barv in materialov. Opaža, da se za močne barvne impulze doma ljudje bolj odločajo zaradi trenda. A da ne bo pomote – skodelico kave spijemo vse prej kot v monokromatskem okolju: zreli avokado, zbledela rdeča pesa in črna čokolada so gostiteljici očitno pri srcu. In barva kakava, ki daje poudarek kaminu in stopniščnemu zidu. Čeprav so hišo s pohištvom in dodatki dopolnjevali postopoma, deluje notranja oprema zelo usklajeno – in zanimivo, skoraj v celoti je izbrana iz rednih programov ponudnikov. Pri zeleni in purpurni gre resda za dodatke, ki jih bo mogoče čez leta zamenjati, razen v kopalnici ob dekličini sobi v nadstropju, kjer je v zeleno-beli kombinaciji tudi keramika.
Kuhinja izčiščenih oblik s stranicami v visokem sijaju je le za odtenek manj bela kot stene, dodatno toplino pa ji dajeta parketu podobna lesena letev pod pultom in njegova peščena barva. Izbrala jo je v enem popoldnevu in si sploh ne predstavlja, da bi imela drugačno, pravi gostiteljica. Pri večini notranje opreme ni »komplicirala«, a resnici na ljubo je treba zapisati, da je z likovno predstavljivostjo delno povezan tudi njen poklic. V kuhinji je zbudil našo pozornost krogec v zadnjem delu pulta – s pritiskom nanj se iz površine dvigne valj z nizom vtičnic. Rešitev, kakršne so pogostejše pri konferenčnih mizah, je bila mogoča, ker sega pult precej globoko proti podolgovatemu oknu in je za spodnjimi omaricami še prostor. Zvečer, ko žaluzije okno povsem zastrejo, ima gostiteljica skozenj vseeno pregled, kdo prihaja na obisk. Za drobno perforirane aluminijske lamele žaluzij, ki to omogočajo, so se odločili le tu, povsod drugod pa so nameščene nepreluknjane. Sprva so načrtovali, da bi okna na vrt zastirale drsne lesene žaluzije, a so se izkazale za izredno drago rešitev.
Poseben pečat daje osrednjemu bivalnemu prostoru kaminska stena med jedilnico in sedežnim delom. Odločitev, da bo kamin odprt le proti dnevni sobi, je bila pravšnja, pove sogovornica – drugače bi bilo kar težko zdržati za jedilno mizo. V njem redno kurijo v prehodnih obdobjih, obred z drvmi pa jim je pri srcu tudi ob zimskih vikendih. Kaminska stena je od znotraj s posebno opeko pozidana peč z odprtinami za zračenje, v kateri je vstavljen kovinski kamin z dimnikom, zakriva pa tudi nosilni steber. Posebej otrokom je v veselje, ko je ob obiskih poleti v dnevni sobi toliko prostora, da si lahko okoli kamina in sedežne garniture omislijo dirkališče; lončnice, ki se pozimi preselijo pred vzhodna okna in ob babičino singerico, naredijo prostor tako še bolj domačen. »Vrtni dnevni sobi« pa bo letos poleti že dala dovolj prijetne sence glicinija na pergoli, se nadeja gostiteljica.
Tudi nadstropje – mansarda z delovno in otroško sobo, veliko garderobo, kopalnicama in spalnico – ima zanimivo povezavo z zunanjostjo. Ker je v dvokapnico njihove hiše z južne strani vstavljen pravokoten kubus, se spalnica odpira v razgiban balkon pod napuščem, ki daje občutek širjave, na drugi pa intimnosti. Medtem ko kvader v sivi strehi vleče na opečno rdečo, je fasada bela. Belo hišo boste imeli, ni skrival presenečenja fasader. Peto leto po vselitvi je gostiteljica prepričana, da je bila odločitev prava – ne samo da se stanovalci v hiši počutijo dobro, tudi sama se je z umirjenostjo lepo vključila v okolje in domača se zdi tudi sosedom.
KOMENTARJI
carlo
27. 2. 2013 08:03
Domiselno in funkcionalno, le kaminu zbezi preveč toplote v okolico, tehtanje arhitektov med izgledom in funkcjonalnostjo je vedno vprašljiva, drugače pa ni opaziti kopalnice, no to pa lahko vidite pri slovenskem oblikovalcu kopalnic na www.mosaicigler.com , le izbrati je treba pravo, morda zeleno. lp!