Življenje v Mozirju, trški naselbini, razviti v dolini reke Savinje, sta na prelomu 19. v 20. stoletje poleg močno razvitega turizma, sadjarstva, čebelarstva in ribolova usmerjali lesnopredelovalna obrt in trgovina z lesom. Gospodarska uspešnost prebivalcev trga, v pomladnih mesecih je močna voda Savinje iz Mozirja odplavila po 50 in več vagonov jelovega in smrekovega lesa, se zrcali tudi v arhitekturi, v oblikovani podobi naselbine, ki se je ohranila do danes. V jedru naselja, ob razširjeni komunikaciji, eminentni lokaciji, so premožni trgovci, obrtniki, gostinci in kmetje preoblikovali obstoječe ali na mestu starih postavili nove hiše. Te so bile ukrojene po uveljavljenih merilih lepega, pisni viri in ohranjena podoba trga pa razkrivajo, da so graditelji dosledno upoštevali obstoječe zakone, predpise in tudi tedaj splošno uvel­javljena etična načela. Med njimi spoštljiv odnos do okolice, ki je zanimivo razložen v sicer nekaj mlajšem splošnem priročniku z naslovom Domači vedež, leta 1932 ga je izdala Založba umetniške propagande v Ljubljani. V njem najdemo tudi besedno zvezo hiš­na kultura. Pojasnjena je kot »izraz okusa in umetniške obrti, s katerim vpliva hiša na vso okolico. Zato mora umetnik, ki hišo načrtuje, vse zahteve bivanja skleniti z zunanjim okvirjem, ki je v skladu s sosesko in iz katere ne sme izstopati.« Preprosto vodilo, ki bi ga v času, ko nam ni mar, kaj se dogaja levo ali desno, ko se nasprotja v prostoru zaostrujejo in se nekdanje skladnosti in splošna urejenost celo brišejo, kazalo oživiti in utrditi.

Več stoletij stara hiša v stavbnem nizu imenitnega trga

Tudi lepa umetnostna podoba osrednjega mozirskega trga je rezultat preteklih skup­nih hotenj, določenih v predpisih in nenapisanih pravilih. Med vzorno prenovljenimi je tudi enonadstropna hiša, ki s svojo novo svežino oznanja, da življenje v njej, kljub čas­titljivi starosti, saj se je z večkratnimi prezidavami historično razvila iz renesančne, ni zamrlo. Z odlično restavriranimi ostalinami od včeraj je vzorčni primer, ki kaže, da je mogoče sodobno ugodje in uporabnost doseči z ohranitvijo starega, še posebno starega stavbnega ovoja in njegove likovne podobe kot pomembne sestavine okolice, v danem primeru starega jedra v naselju Mozirje.

Nove zahteve bivanja – načrte preureditve je izdelal arhitekt Mitja Kristančič – so izvrstno prilagojene obstoječemu volumnu, ki ima v celoti ohranjen umetnostni izraz zadnje kakovostne razvojne faze, izpeljane v času, ko so tudi v domači arhitekturi odkrivali vred­nosti starih likovnih smeri. Na razširjeno osrednjo komunikacijo usmerjena vzdolžna fasada nadstropne stavbe v obliki črke L (stanovanjska stavba ter njej pridruženi in na dvorišče razviti gospodarski prostori), pokrita je s somerno dvokapno streho, je likovno poudarjena z v baroku domišljenimi okrasnimi motivi v kamnu in ometu. Tako stavbno ploskev, z okenskimi odprtinami, urejenimi v šest navpičnic, ki so v različnih nivojih in neenotnih oblik zrcalo postopnega razvoja, lepotno dopolnjujejo kamniti vratni okvirji, v ometu izdelane trakaste obrobe okenskih odprtin ter profilirano oblikovani in iz stene izstopajoči vodoravni pasovi. Poleg stavbnega ovoja so številne podrobnosti, ki razkrivajo izvorno starost in v stoletjih izpeljane izboljšave, ohranjene tudi v notranjosti. Kljub prevladujočemu starodobnemu videzu pa bo pozoren opazovalec takoj zaznal tudi drobne novosti – v stavbnem ovoju so to novi elementi na dvoriščni fasadi in nova okna, umeščena v nadstrešnice.

Popravilo, utrditev in nova razporeditev prostorov

Čeprav je bila hiša stalno naseljena, pred izpeljano zadnjo posodobitvijo je bil v pritličju trgovski lokal z mesarsko dejavnostjo, je bila ozdravitev in potrebna potresna utrditev stavbne konstrukcije zelo zahtevna. Po kam­nitem ostenju, sicer pokritem z novo streho, se je leta in leta dvigala talna vlaga in v celoti uničila leseno stropno konstrukcijo med pritličjem in nadstropjem. Vzrok za dvig vlage v prvo nadstropje je bila keramična obloga notranjih sten, ki je preprečevala dihanje in sušenje zidov. Ker je bilo treba stavbo tudi statično utrditi, so poškodovano leseno konstrukcijo nadomestili z novimi betonskimi ploščami, ki so jih pod strokovnim vodstvom statika s sidri zvezali z debelim kamnitimi zidovi. Utrditev in ozdravitev konstrukcije in tudi vsa druga dela, povezana s prilagoditvijo objekta sodobnim zahtevam bivanja, so bila izpeljana tako, da so izvorno kar najmanj okrnili. To razkrivajo tudi osvetljene bele stene, ki so bile sanirane tako, kakor zahteva njihova starost. Ometi močne obočne konstrukcije in zidovi širokih sten, na katere je oprta, zaradi ročne obdelave niso gladki in ne morejo biti popolnoma ravni.

Notranjščina ima razgiban tloris. Dominant­na je velika veža, nekoč pomemben delovni, danes pa osrednji komunikacijski prostor, ki povezuje trg z dvoriščem, pritličje z nadstrop­jem in podstrešjem ter pritlične prostore na desni s kletnimi na njeni levi strani. V pritličju sta na desni strani urejena velik prostor za druženje in z vrtom povezana kuhinja. V nadstropju je velika dnevna soba, na levi pa so delovna soba in spalni prostori s sanitarijami. Stavbno pohištvo je novo, izdelano po vzoru starega, ki so ga odstranili zaradi poškodb. Nova sta tudi opečni tlak v pritličju in leseni v nadstropju. Vtis monumentalnosti, ki ga v notranjosti ustvarja masivna gradnja z vsemi razkritimi ostalinami, je dopolnjen z vidnim obrušenim armiranobetonskim stropom, izbranim pohištvom in številnimi umetnostnimi izdelki.

Tradicionalnost, imenitnost in udobnost

V opremi prostorov je veliko starih pohištvenih elementov, ki so v hiši ostali kot dediščina prejšnjih lastnikov. Nič v domu videnega, od izvirno starega pohištva, poslikane skrinje s konca 19. stoletja do starih garderobnih omar in postelj iz 30. let prejšnjega stoletja, ni bilo kupljeno. Med zgodovinskim slogovnim pohištvom je s posebnim spominom povezan in zato še posebej vreden pisalni predalnik – sekreter. Hišo namreč v paleti kulturnih vrednosti, razglašena je za spomenik nepremične kulturne dediščine, zaznamuje tudi spominska. V njej je stekla zibka rudarskega strokovnjaka Marka Vincenca Lipolda (1816–1883) in prvega slovenskega profesorja sociologije Jožeta Goričarja (1907–1985). Skrbno restavriran predalnik, v uporabo in na ogled je postavljen v veliki veži, tik ob vhodu v veliki prostor za druženje, je iz dediščine Lipoldovih, za pisanje ga je uporabljal brat Marka Vincenca, tedaj gospodar hiše in njej pripadajoče posesti.

Volumen osrednjega, bivalnega družabnega prostora obvladujejo velika pravokotna, sodobno oblikovana miza čistih linij ter v zeleno odeti stoli, lepšajo pa ga izvirno oblikovana lončena peč in stara garderobna omara, predelana v zastekljen kos pohištva za shranjevanje uporabnega porcelana. Izbran lestenec, osrednji element osvetlitve, izviren umetnostni izdelek, ukrojen s pogledovanjem na čase, ko so velike meščanske salone osvetljevali bogato okrašeni lestenci z obdelanimi steklenimi ploščicami, pa prostor v pritličju dopolnjuje in nadgrajuje. S kristalno sevajočim lestencem je velika soba, uokvirjena z rdečim opečnim tlakom, belimi apnenimi stenami in s stropom v sivi barvi brušenega betona, tradicionalno bleščeča in razkošna. Z njim so se nekoč in z njim se še danes ponašajo lastniki po lepoti, starosti in spominki vrednosti izstopajoče stavbe, prostorske sestavine starega trga, še vedno najlepšega dela Mozirja.