Pogovor: Ustvarjanje reda

10. 5. 2015 | Besedilo: Julijana Bavčar

Miran Kambič, arhitekturna fotografija

Studorski kozolci, na katere sedajo megle, so na januarskih fotografijah Mirana Kambiča podoba tišine. Nič zasanjane romantike, kmetijski stroji in črta žarometov s ceste, a spokojno, do zadnje krtine pospravljeno. Marsikoga od tistih, ki imamo pri časopisu opraviti z arhitekturo, ob njegovem imenu pod posnetki obide primerjava s fotografom, ki zna vsako žensko narediti lepo. Je to zato, ker je po izobrazbi arhitekt in zna poudariti tisto, kar je vodilo graditelja?

Kot osnovnošolec je dobil v roke aparat, ki ga je potem spremljal povsod. To, s čimer je rasel kot mulc, se je srečno poklopilo z njegovo poklicno potjo. Širša javnost ga pozna po razstavah umetnostnozgodovinskih obdobij, v zadnjih letih nemara najbolj po fotografijah velikega formata o secesijski arhitekturi v Jakopičevem sprehajališču v Ljubljani. Če sta izčiščenost in red res tisto, česar ne spregledamo na njegovih fotografijah, je to zato, ker je imel pri svojih profesio­nalnih začetkih dobro šolo, pravi. Žensko. Od urednice pri Enciklopediji Slovenije, za katero je po diplomi več let delal fotografije gradov in cerkva, je dobil jasna navodila. Z oltarjev v cerkvah brez izjeme umakniti prte in rože, poravnati stole.

 

V vsakdanjem življenju imamo opraviti s precej konfuznim okoljem. Kako da je vaša fotografija skoraj brez motečih elementov – ste tako redoljubni ali arhitekturna fotografija to zahteva?

Morda je redoljubnost malce profesionalna deformacija. Veliko delam z arhitekti, katerih poslanstvo je na neki način prav tako ustvarjanje reda. Po eni strani je za moje domače delovno okolje značilna s sto in enim predmetom založena miza – včasih me zjezi in jo sistematično pospravim (bistveno je zloženo v računalniku), a je podoba nasled­nji dan enaka. Ker pa v vsakem trenutku točno vem, kje je kaj, se tolažim, da je to pač ustvarjalni nered. Tudi čevlji po prihodu domov precejkrat v naglici obležijo, po drugi strani pa pred kosilom ne morem mimo jedilne mize, ne da bi poravnaval pogrinjke in stole. Pri fotografiranju interierja predstavlja namreč premikanje šopkov, knjig in predmetov na mizah pomembno pripravo. Na neskladna razmerja me na fotografiji velikokrat opozorijo ravno malenkosti v prostoru – ne bi si mislili, da razporeditev treh skodelic na polici lahko na posnetku naredi tako dober ali slab vtis. Pri fotografiranju mestnih vedut in stavb so lahko zelo moteča drevesa. Jesenski kontrast med belimi kamni in listi mogočne rdeče bukve pred zahodno fasado Nuka je lahko na fotografiji detajlov prekrasen, a če bi rad predstavil Plečnikovo zamisel z velikim oknom, bi jo najraje požagal.

 

Kako to rešujete na prostem, pri fotografiranju zgodovinskih poslopij in mestne vedute?

Tam si precej bolj odvisen – kanto za smeti lahko navsezadnje odvlečeš, če ni priklen­jena na kandelaber. Včasih prideš na prizorišče z majhno cizo in stvari odmakneš. Razen izjemoma so moteči avtomobili. Še pred leti sem to reševal tako, da sem se denimo Nuk odpravil slikat na nedeljo, zdaj pa se to ne izide več. Pri poslovnih stavbah se dogovoriš za termin s praznim parkiriščem, pri javnih pa se morda vrneš šestkrat. Če imaš srečo, so tam le osebni avti, izmed katerih ne štrli ogromen kombi. Toda avto pred velikim poslopjem ima lahko tudi vlogo merila, fotografija, na kateri sta fičko ali katrca, pa je časovno dokumentarna. Arhitekti so včasih celo bolj »čistunski«, kot sem sam. A če fotografija predstavlja hišo kot »industrijski gradbeni izdelek«, nimam pomislekov glede retuširanja poznejših naveskov ali kablov in razpok pri stavbni dediščini. Kot se nevesta za poroko čim lepše naliči, si tudi jaz prizadevam hišo pokazati v najboljši luči – še posebno če v arhitekturi uživam. Če naj bo posnetek dokument časa, pa morajo ti detajli ostati.

 

Ob takšnem načinu dela je precej presenetljiv podatek, da ste za 116 velikih formatov fotografij secesijske arhitekture v Jakopičevem sprehajališču porabili vsega tri mesece in pri tem lovili vreme, primerno svetlobo, ljudi, promet. Ste tako hitri ali imate nos?

Kolega oblikovalec mi je nekoč rekel, češ ti veš, kam se postaviti. A mislim, da ne ravnam bistveno drugače od drugih fotografov. Včasih pol metra razlike pri stojišču odloči, kaj bo stalo okrog hiše. Ravno včeraj sem izkoristil novozapadli sneg in se odpeljal slikat Plečnikovo cerkev svetega Mihaela v Črno vas. Fotografiral sem jo že tolikokrat, da natanko poznam tistih nekaj točk, s katerih lahko posnamem znano podobo – cerk­vico z mostom in vitkim zvonikom, nekaj dreves in spokojno Barje. Stopiš tri metre v levo in izza cerkve se razkrijejo garažni prizidek in druge hiše. Pravšnji kot in kompozicijo prinese kilometrina.

 

Veliko vaših fotografij nastane po naročilu – arhitektov, umetnostnih zgodovinarjev, uredništev revij. Kompozicija se lahko zlasti pri objavah v tisku spremeni. Kako sprejemate rezanje fotografij? Ste občutljivi tudi na izbor?

Vesel sem vsake objave mojih fotografij, precejšnja razlika pa je med tistimi, za katere so se v uredništvu potrudili, in obupnimi rezi. Navadil sem se, da gre večina mojih fotografij v neko uporabo, zaradi česar puščam malo širše izreze. Ni problem, če ima tisti, ki reže, občutek, huje je, če vidi fotografijo le kot ploskev, ki jo je treba tako ali drugače razporediti. Zanimivo je opazovati, katere posnetke od tistih desetih, ki jih pošljem naročniku arhitektu, ta izbere za predstavitev, svojo spletno stran in kako njegov izbor naprej preseje urednik. Res ugotoviš, da imajo vsake oči svojega malarja. Velikokrat se mi je zgodilo, da je vodilna fotografija postala prav tista, pri kateri sem sam omahoval in jo zadnji hip dodal izboru.

 

Gre morda za tiste, ki niso toliko značilne za vas, s katerimi se lahko manj poistovetite?

Ne vem. Zgodi se, da včasih zelo dolgo čakaš na dober zunanji posnetek stavbe – najprej pride nekdo s polnima polivinilastima vrečkama, za njim možakar v karirasti bundi, potem pa se od nekod pojavi gospodična v črni obleki samo kot silhueta, nebodigatreba avto odpelje in še prava svetloba se naredi ... yes! in škljocneš v pravem trenutku. Kolikor si bil najprej zadovoljen s posnetkom, se ti doma ne zdi več nič posebnega in za vodilnega izbereš drugega, ki je nastal precej mimogrede.

 

Ljudi je bolj malo ...

Res, a to ni stvar mojega videnja arhitekture, temveč okoliščin, v katerih fotografiram. Če so to sobote brez avtomobilov, so redkejši tudi ljudje, novogradnje še niso vseljene in podobno. Zlasti pri sodobni arhitekturi pogosto nimaš občutka o velikosti, če ni zraven človeka. Včasih pritisnem arhitekta, njegove otroke ali pa od daleč sebe s samosprožilcem. Sem se pa kar navadil delati sam.

 

Se spomnite, kaj je bilo na vaših prvih fotografijah? Kdaj ste dobili aparat?

Fotografiram že od otroštva. Stanovali smo na Gosposvetski v Ljubljani, oče Mirko Kambič, umetnostni zgodovinar, se je ukvarjal tudi s fotografijo, delal je prve barvne koledarje s posnetki narave, reportaže in diapozitive za šolske projekcije. Doma smo imeli arzenal aparatov, z bratom sva marsikaterega razstavila. Na nedeljskih izletih je oče vedno fotografiral, in ko je priplaval oblak, smo vedeli, da se vsaj deset minut ne bomo premaknili. Med postavanjem mi je oče nekoč dal aparat, rekoč, pa še ti fotografiraj. Prve posnetke sem naredil na Cerkniškem jezeru, potem pa sem začel fotografirati po Ljubljani, gradil se je podhod pri Metalki, gradiva sem imel na pretek. Fotografiral sem sošolce na izletih, manjkrat sem eksperimentiral z naravo.

 

Kaj je pretehtalo pri vaši odločitvi za študij arhitekture? Ste se videli v projektivnem delu ali je bila kriva fotografija?

Vseskozi sem imel stik z likovnostjo in očit­no me je to nagnilo k arhitekturi. Zavestne vloge pri tem fotografija ni imela. Pozneje pa mi je pogled nazaj le pokazal, koliko stavb sem slikal po mestu. Doma sem bil kuhan in pečen v temnici in tudi na fakulteti sem seminarske naloge izbiral tako, da mi ni bilo treba samo pisati. Vanje sem vključeval obsežne serije fotografij stavbne dediščine in detajlov. Sem pa že med študijem izkusil delo v dveh birojih. Prav natančnih načrtov, kaj hočem biti, nisem imel, bolj sem se prepustil. Delo pri Enciklopediji Slovenije po različnih koncih Slovenije v začetku devetdesetih je zahtevalo toliko mojega časa (jutranja in dopoldanska svetloba!), da ni šlo vštric s klasično službo v biroju. Ko je bilo projekta konec, sem se podal v fotografiranje sodobne arhitekture, prišlo je sodelovanje z revijo Ambient in tako se je spletla mreža znanstev in naročnikov.

 

Kaj se je spremenilo z digitalizacijo fotografije?

Bistveno se moje delo ni spremenilo. Novost je prinesla olajšanje, ker imam na terenu takoj potrditev, kaj sem naredil; omogoča mi tudi nadzor nad fotografijo v tistih fazah, ki sta jih prej opravila fotolaboratorij in reprostudio. Danes fotografije za tisk obdelam na računalniku, kot sam hočem. Gre predvsem za poenotenje spektrov svetlobe na serijah fotografij. Tega je veliko predvsem na posnetkih interierja, kjer modrikasto dnevno dopolnjujeta rumena in zelenkasta umetna svetloba – na njih se razlike veliko bolj pokažejo, kot jih v prostoru zaznajo naše oči. Pri analogni fotografiji se je to uravnavalo s filtri, danes pa poleg bliskavic uporabljamo postprodukcijo. Ko naredim posnetek, sem zdaj šele na polovici dela. Druga prednost digitalizacije je seveda ažurnost – fotografijo lahko v trenutku pošljem tudi na Japonsko.

 

Najbolj vas prepoznavamo po fotografiji sodobne izčiščene arhitekture. Se lotevate tudi eklektičnih notranjosti?

Uživam tako v historicistični načičkanosti, sodobni načičkanosti in modernem skoraj praznem prostoru. Tudi do zadnjega kotička napolnjeno stanovanje mi je v izziv, da je le urejeno z občutkom. Pri delu mi ustreza izmenjava slogov, da se enega ne preobjem. V dvajsetih letih sem se intenzivno posvečal skoraj vsem arhitekturnim slogom. Zad­nji večji umetnostnozgodovinski projekt pa so bile fotografije za monografijo Mateja Klemenčiča Francesco Robba. Zelo rad se vživim in kot fotograf spoprimem z raznolikimi načini umetnikovega izražanja. V kamnu je kipar oživil vsako žilo in nohtek – velik izziv je bil, kako s sencami in svetlobo poudariti plastičnost.

 

Kaj fotografirate za svojo dušo?

Ob arhitekturi tako uživam, tudi če delam po naročilu, da si na koncu vzamem čas za posnetke posebnih pogledov in detajlov, ki jih morda arhitekt ne bo potreboval. Priteg­ne me tudi narava, vendar vidim, da tudi vanjo vstopam kot v prostor – tudi gozd npr. obravnavam kot katedralo. In tudi k urejenosti težim podobno kot v arhitekturi. Določenim perspektivam se izogibam, ker v izrezu aparata očitno ne maram preveč informacij.

Arhiv revije Deloindom+.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE