Urejen na sončnem mestu, pravzaprav med hišo in cesto, je bil gospodinji vedno pri roki in je pričal o njeni pridnosti. V njem je pridelovala vrtnine, dišavnice, jagodičevje in zdravilne rastline, tudi za krašenje oltarja v cerkvi in grobov se je vedno kaj našlo. In še pred sosedi se je lahko postav­ljala … Gospodar se je zadrževal v njem le, če je tam stal čebelnjak ali kadar je bilo treba pripeljati gnoj.

Gartlc ima križno zasnovo. To pomeni, da je razdeljen na štiri dele, z okroglo gredo na sredini in potkami, ki ga delijo na simetrične gredice. To je odsev srednjega veka, ko so začeli samostani razvijati svoje vrtove. Vodilno vlogo pri tem so imeli benediktinci, ki so v vrtove vpeljali grede, med seboj ločene s potmi v obliki križa. Njihova velikost ni pomembna, lahko so velike tudi samo kvadratni meter, kvadratne, pravokotne ali drugačne; pomembno je, da so razporejene v simetrično sliko.

Poti morajo biti ravne, po možnosti široke vsaj pol metra. Včasih so bile narejene iz shojene zem­lje, lahko tudi iz grobega peska, zdaj pa se veliko uporablja lubje, po katerem je hoja mehka in prijet­na. Grede so od poti ločene z vrsto nizkih rastlin ali nizko živo mejo. Tradicionalno so se uporabljale rastline, ki ne zrastejo više od 30 centimetrov, kot so sivka, rumeni grobeljnik, plahtica in tudi nizka zelišča. Najbolj formalen vtis pa naredi živa meja iz pušpana.

Na gredah so se bohotile okrasne rastline, ki so se lepo razraščale in jih ni bilo težko razmnoževati. Le kdo nima v spominu postavnih belih alojzijevih lilij, največkrat naslonjenih na ograjo? Ali vonja dišečih blazin nageljčkov, rumene barve maslenic, rudbekij in rmana, nepozabnih potonik ali jesenskih aster za vse svete? Spomladi so sramežljivo vznikale trobentice, srčki, spominčice, bergenije, pozneje pa ognjič, zajčki, plamenke, turški nageljčki, ivanjščice, bradate perunike, dalije, vrtne kresnice, cinije ... Obvezna je bila vrtnica, »gartroža«, ki se je vzpenjala po plotu. »Imenitnejši« gartlci so imeli posajene tudi rožne grme. Iz samostanskih in grajskih vrtov so nanje »zašle« še številne aromatične in zdravilne rastline, kot so žajbelj, kumina, koper, luštrek, netresk, timijan, kamilica, pehtran, drobnjak, pravi pelin, peteršilj, janež, šetraj, rabarbara, materina dušica in druge.

Pomemben del gartlca je ograja, ki je imela sprva popolnoma praktičen pomen, varovanje pred živalmi, ki bi si drugače z veseljem postregle s sočnimi sadikami zelja, kolerabe, pese ali cvetnimi popki. Grede je tako obdajal lesen plot s pokončnimi letvicami ali striženi pušpan.

Čas tradicionalnega kmečkega vrta in gartlca je nedvomno minil, kar pa ne pomeni, da njuna vsebina in oblika nista primerni za novi slog življenja. Tradicijo in kulturo bi morali ohranjati in vključevati sodobne smernice ter spoznanja tako glede materialov kot rastlin. Pisano sobivanje različnih rastlin nikoli ni imelo samo očem všečne naloge, ampak je šlo za ohranjanje vrtnega zdravja. To zdaj že skoraj pozabljeno znanje potrjujejo številne sodobne znanstvene raziskave. In če se strogost ravnih pušpanovih obrob ne ujema z našim značajem, lahko linije mehko razigramo; pomembno je, da ohranimo simet­ričnost. Če snujemo vrt na novo, lahko uporabimo druge primerne rastline ali celo »neživi« material, ki se bo bolj podal k modernejši hiši. Če pa ga preurejamo, je včasih resnično bolje starejši vrt obnoviti kot ga spremeniti, saj se tisto, kar je enkrat pozabljeno, le stežka obnovi.

Arhiv revije Deloindom+.