Pa to ni čudno, saj imata gospa Pepca Hohkraut in gospod Jože Hohkraut hudomušnosti, šegavosti, strpnosti, ljubezni do narave in dobrega okusa na pretek. Še preden sta se (na plesnih vajah) spoznala, sta oba imela rada rože. Pepca je že v osnovni šoli prepričala mamo, da ji je del vrta odstopila v »okrasne namene«. In preden je zvečer pri učenju pod petrolejko zaspala, je vedno naredila obhod po gredicah. Jožetu pa so bile že v zgodnji mladosti všeč vrtnice in resava okoli njihove hiši v Holandiji. To svoje navdušenje je prinesel tudi v Slovenijo, kjer je na začetku službovanja v rudniku s konji prevažal hunte (jamske vozičke) proti izvoz­nim jaškom, doma pa so ga v stanovanju čakale njegove lončnice.

Zajtrk in kosila na terasi

Po poroki je minilo dobrih petnajst let, da sta začela uresničevati svojo skupno željo, imeti okrasni vrt. Hudomušno razlagata, da je bila gradnja hiše pač nujna, če sta hotela priti do njega. Vendar sta že pri gradnji dala prednost vrtu, zato se je hiša, za tiste čase zelo majhna, lepo zlila z njim in mu je tudi danes v pomoč. Severna stran, kjer je vhod, je nekakšna kulisa za rastline, na južni pa je terasa vezni člen med hišo in vrtom. Je precej velika, saj je Jože želel bivalni prostor prenesti ven, in kadar vreme dopušča, s Pepco zajtrkujeta in obedujeta zunaj, med rožami in pticami. Te imajo v neposredni bližini krmilnico, vendar rade zobljejo semena kar iz Jožetove roke. Svojo hiško so dobile še žuželke, za srečanja s prijatelji in sosedi pa je nastala uta na južnem delu 1300 kvadratnih metrov velike parcele.

Sprehajalna pot loči gozd od »zasebne« jase na severni strani, sprehajalcem pa pogled na hišo ustavijo veliki grmi hortenzij, rododendronov in azalej, katerih živopisani cvetovi dajejo temu delu vso potrebno barvitost. Pod njihovimi nogami se skrivajo barvite iskrivke in nežni puh kresnic, vse lepo ovito v zeleni pajčolan številnih praproti, ki ga še poudari resnobni šal bergenij. Ker je Jože spodnje veje smrek odstranil in tako dvignil krošnje, dobijo rastline ravno pravšnjo merico sonca, da se vsako jutro okopajo v nežnih žarkih, polt pa jim ostane nepoškodovana. Ker je med posameznimi rastlinami puščeno veliko prostora, ta del vrta sproščeno diha in neopazno prehaja v sosedovega ter nasprotno.

Izkoriščene tudi hišne stene

Veliko mimoidočih sprehajalcev gozdna jasa tako očara, da si zaželijo videti še več. Takrat jih Jože in Pepca, če sta le doma, peljeta po poti ob hiši na južni del. Vendar se že tu mnogim ustavi korak, saj lahko le redkokje vidijo navpično ob hišni steni na široko speljano hruško, ki ji v spodnjem nadstropju delajo družbo panešplje z nadvse urejeno pričesko. Na drugi strani pa je rahlo na pobočje prislonjena greda, na kateri je Pepca dala duška svoji strasti do kombiniranja barv in rastlin. Rada ima močnejše barve, vendar pravi, da sta se ji okus in najljubša barva z leti spreminjala. Morda res, vendar ji je občutek za zanimive in uigrane kombinacije vedno ostal. Na gredi se pod nizkimi iglavci in japonskimi javorji prepletajo kresnice, bršljan, kavkaške spominčice, mlečki, hermelike, jesenske vetrnice, bodoglavci, rudbekije, ameriški slamniki, okrasne trave, svišči in druge trajnice, ki jo na jesen ovijejo v občudovanja vreden brokat.

Raznoliki talenti

Z vrha te grede pa je čez kaskade speljan potoček v manjšo vodno kotanjo z bolj umirjeno zasaditvijo. Morda pa je tu imel glavno besedo Jože, ki ga kot akvarelista, tudi z mednarodnimi priznanji, zanimata umirjeno prelivanje in niansiranje barv? Na vrtu vedno delata oba, vendar je izbira rož Pepčina domena. Te romajo k njima z vsakega izleta, potem pa se nekaj časa kar v loncih išče ustrezno mesto zanje. Zato tudi pozneje ni veliko presajanja in prestavljanja. Če se je Pepca skoraj pred petdesetimi leti učila skrivnosti vrtnarjenja iz nemških revij, ki se jih je takrat dalo dobiti samo v eni knjigarni v Ljubljani, pa se Jože lahko pohvali še s svojim talentom priprave in krašenja hrane za prijatelje. Če ne bi delal v rudniku, bi ga danes najbrž našli v kakšni vrhunski restavraciji.

Osrednji del vrta na južni strani pa je imenit­na sončna jasa, ki se po griču navzdol spusti v star sadovnjak, na vrhu pa jo obkrožajo zanimivi sestoji sirskih oslezov, čudovitih lesnatih potonik, visokih okrasnih trav, nizkega ruševja, konjske grive in host. Na začetku jase je uta, ki jo spomladi prekrije oblak rožnatega srobota in od koder je čudovit pogled na vrt. Na koncu jase z vedno pokošeno trato pa se skrivata manjši zelenjavni vrtiček in trideset let star kivi. Pa tudi kakšen spomin na Holandijo se najde.

Vedno je čas

Vedno je čas za stvari, ki te veselijo. In še lepše je, če to lahko delaš skupaj, pravita. Na njunem vrtu in v njunem odnosu se to zelo dobro vidi. Uigranost in razumevanje, aktivnost v društvih, učenje računalništva, uporaba novih tehnologij, izleti, prijatel­jevanje s sosedi, s katerimi si delijo vrtne skrivnosti, načrti za prihodnost, smeh in šale; to so drobne, a velike skrivnosti vrta zadovoljnih in srečnih lastnikov. In če bi ju videli skupaj plesati ...