»Sprva smo hoteli vse čim bolj poenostaviti, saj sem bil takrat prepričan, da bom prej ali slej začel graditi svojo hišo,« pripoveduje. A ko so se dela začela, se je pokazalo, da bodo potrebni precej večji gradbeni posegi, kakor so načrtovali. Sledila je logična odločitev, da prenovo podstrešja izpeljejo tako, kakor je treba.

Pozidali oziroma zaprli so dostope iz spod­njega nadstropja, saj je hotel imeti svoj vhod. Tega so uredili ob levi strani hiše, pri čemer so stopnice speljali tako, da so spod­njim prostorom vzeli čim manj svetlobe. »Da bi lahko uresničil svojo drugo željo, čim več svetlobe, smo dvignili streho in ji nekoliko spremenili naklon. S tem smo hkrati pridobili veliko pohodne površine oziroma stojne višine,« pove Avguštin. Seveda so morali na novo izdelati tudi ostrešje, pri čemer je sogovornik poskrbel za uresničenje svoje tretje želje – vidni tramovi pod slemenom, ki dajo prostoru pridih starinskosti.

Kombinacija modernega in sodobnega baroka mu je namreč zelo pri srcu, in če bi danes opremljal svoj dom, bi vanj prav gotovo vnesel več zadnjega. Tako pa za starinskost poskrbijo temno rjavi tramovi, lestenec nad jedilno mizo in tapeta s črnim reliefnim ornamentiranim vzorcem, za katerega je bil navdih prav lestenec.

Štiri vrata, štirinajst strešnih oken

Arhitektka, ki je ideje in želje lastnika ter njegove nekdanje žene spravila na papir, je imela še največ težav z uresničitvijo želje, da ostane glavnina približno 140 kvadrat­nih metrov velike mansarde en sam svetel prostor, odprt do slemena, da je hodnik čim manjši oziroma ga skoraj ni in da je v stanovanju čim manj vrat. Rezultat: štiri vrata, za katerimi so spalnica, kopalnica, otroška soba (v njej sta zdaj združeni likalnica in garderobna soba) in delovna soba, zelo majhen hodnik takoj za vhodom v stanovanje, kuhinja z jedilnico in dnevni bivalni prostor pa zasedajo osrednji del. Nad hodnikom je tik pod slemenom še manjša galerija, za zdaj neizkoriščena, a bi bil tu lahko nekoč delovni kotiček ali pisarna, saj so urejeni vsi potrebni priključki.

Svetloba prihaja v dom skozi 14 strešnih oken in panoramsko steno v dnevnem bivalnem delu, ki je hkrati izhod na manjšo teraso. Da poleti skozi zastekljene površine ne bi vdiralo preveč toplote, so strešna okna opremljena z zunanjimi senčili, ki zadržijo 80 odstotkov toplote sončnih žarkov, pravi sogovornik, in notranjimi, ki sploh ne prepuščajo svetlobe: »Pri prenovi smo poskrbeli za zadostno toplotno izolacijo, kljub temu pa sem nad panoramsko steno za vsak primer namestil dve klimatski napravi. Doslej sem ju uporabil le nekajkrat, sicer pa senčila zadoščajo, da poletna vročina ostane zunaj in se mansarda ne pregreva.«

Najbolj ponosen na kamin

Klemen Avguštin se v svojem domu zelo dobro počuti, k čemur nedvomno veliko prispeva kamin, ki ga obiskovalec zagleda takoj, ko vstopi. V njem so vedno pripravljena drva, saj ga zelo rad zakuri, tudi če ni ravno potrebe po toploti. To je storil tudi ob našem obisku, čeprav ga je malo skrbelo, kako bo dimnik »vlekel«, saj od pomladi ni kuril, zunaj pa je ravno ta dan lilo kot iz škafa. A ni bilo nobenih težav, prej kot v pol ure se je od kamina začela širiti prijetna toplota, ki v človeku takoj zbudi spomine na krušno peč v babičini hiši.

Nič presenetljivega, pravi Avguštin, saj ne gre za običajen kamin, ampak kombinacijo kamina in lončene peči: »Poleg glavnega odvoda v dimnik ima namreč še enega, speljanega v kanale na desni strani, ki je obložena z belimi in temno rjavimi pečnicami. Ko odprem posebno loputo, se dim odvaja v kanale in ogreva pečnice. Te pa, tako kot lončena peč, ostanejo tople še dolgo potem, ko ogenj ugasne, vse do jutra.«

Na kamin je res ponosen, saj ga je izdelal sam, pečnice pa so nastale v delavnici njihovega družinskega podjetja, v katerem pečnice in keramiko za kamine, peči in krušne peči izdeluje že tretja generacija Avguštinov. Sogovornik z veseljem pokaže kamin strankam, ki pridejo v njegovo delavnico: »Pa ne zato, ker bi bil tako lep, nanj sem zelo ponosen predvsem zato, ker dobro opravlja svojo nalogo. V prehodnih obdobjih namreč z njim ogrevam vse sobe v mansardi, le vrata moram odpreti. Strankam ga pokažem zato, da vidijo, kaj se zgodi, če za stene kamina uporabiš različne materiale, kar sem naredil jaz – nastanejo majhne razpoke. Nič usodnega za delovanje kamina, je pa lahko moteče z estetskega vidika.«