S septembrom in začetkom novega šolskega leta so se končala poletna potepanja z ogledovanjem arhitekturnih posebnosti slovenskega prostora. Ostali so spomini na osamljen grad Lože v Vipavski dolini, na popotresno obnovljeno cerkev sv. Duha na Javorci, na kakovostno prenovljene stavbe s čudovito restavriranimi poslikavami na stavbnih ovojih v Železnikih, na hiše na drevesih v Lučah, na presenetljivo lepe in kakovostno ohranjene združbe hramov in zidanic v Gadovi peči, na stražarja reke Kolpe, grad Kostel, in tako naprej. Vse lepo pa v zavesti prekrivajo številne slike kulturnih krajin, ki so do grdega izmaličene z objekti globalnih oblik, med katerimi izstopajo kričeče obarvane ali z nerazumno predelanimi tradicionalnimi okrasnimi motivi polepšane stanovanjske hiše, ki z veliko naglico osvajajo tudi težje dostopne lokacije.

V neprijeten spomin na arhitekturno podobo naselij v Dravski, Mislinjski, Savski in še kateri dolini ali na razložena naselja po slikovito razgibanem škofjeloškem, bizeljskem, dolenjskem gričevju, na arhitekturo, ki uničuje stavbno kulturo in zmanjšuje umetnostne vrednosti raznolikih kulturnih krajin, pa se kot čudodelno zdravilo vrinejo tudi kakovostni vzori. To so hiše, ki so jih arhitekti oblikovali tako z upoštevanjem vseh določil, podanih v splošnih in podrobnih dokumentih o urejanju prostora in gradnji objektov, kot z upoštevanjem lokalnih podrobnosti, od naravnih danosti do razpoznane stavbne tradicije.

Združitev starožitnega in sodobnega

Nedaleč od Muljave, rojstne vasi mojstra slovenske pisane besede Josipa Jurčiča, se je na naravni izravnavi blago valovitega sveta, ki se dviga nad dolino reke Krke, razvilo naselje Hočevje. Sestavni del strnjene vasi je tudi v brežino prislonjena pritlična, vrhkletna hiša. Podoba hiše s strmo dvokapno streho, ki z različno dolgimi napušči varuje delno lesene in delno ometane zunanje stene pred zamakanjem in razpadanjem, je močno zvezana z redkimi še ohranjenimi primeri arhitekture, ki je nekoč prevladovala v vaseh razgibane dolenjske krajine. Zato ni nenavadno, da je marsikateri mimoidoči prepričan, da je v zelenilo bukovega gozda utopljena stara, kakovostno prenovljena hiša. Ker arhitekturo zaznamuje za zdaj v slovenskem prostoru še redka likovna in tehnična nadgradnja starih graditeljskih znanj, predvsem skozi rodove izbrušenega obvladanja razgibanega zemljišča in lokalnih gradiv, se šele za zeleno zaveso razpozna, da je stavba nova, sodobna.

V brežino prislonjena vrhkletna stavba je delo arhitekta Vasilija Repinca. Arhitekt pred začetkom izdelave načrtov za gradnjo hiše ni prisluhnil samo željam naročnika in se seznanil z zavezami za novo gradnjo v prejeti lokacijski informaciji, ampak je pregledal in analiziral staro arhitekturo v vasi in širši okolici ter si pridobil podrobno znanje o naravnih danostih zemljišča, od sestave tal do vremenskim razmer. Na pomen opisanega procesa dela, ki pri načrtovanju nove, do okolja prijazne arhitekture presega globalnost in se v razkritih kakovostih navezuje na tradicijo, je letos z razstavo in osebnim obiskom slovensko strokovno javnost opomnil tudi mednarodno priznani avstralski 
arhitekt, Pritzkerjev nagrajenec Glenn Murcutt. Med njegovimi stvaritvami prevladujejo enodružinske hiše, ki koreninijo v avstralski kulturi in so z dovršeno domišljenimi podrobnostmi odlično prilagojene naravnim danostim prostora.

Podrobnosti o uporabljenih izkušnjah

V gradivih raziskovalcev slovenske stavbne dediščine beremo, da so graditelji pri grad­nji svojih domov – različno velikih stanovanjskih hiš – uporabljali gradiva, ki so jih pridobili v okolju gradnje in jih z domišljeno obdelavo in prilagojenimi tehničnimi prijemi vgradili v stavbne dele uporabne arhitekture. Vrhkletne stavbe, ki so še nedavno prevladovale v hribovitih in gričevnatih dolenjskih krajih, so bile zgrajene iz lesa, kam­na in opeke, iz gradiv, za katera zdaj vemo, da so zdrava in do okolja prijazna. Za njihovo obdelavo je potrebno malo energije, enako za vgradnjo in vzdrževanje, enako ali skoraj nič za transportne poti.

Čeprav so v novi stanovanjski hiši v naselju Hočevje vidna tudi sodobna gradiva, na primer kovina in beton, pa v arhitekturi celote prevladuje les, ki mu sledi glina – zidaki in tlakovci. Poleg lesenega ostrešja in stropne konstrukcije so iz lesa tudi stopnice, ki povezujejo pritličje s prostori po streho, stavbno pohištvo in senčila ter stene lesnega dela stavbnega ovoja. Konstrukcija lesenih sten je skeletna, natančneje stebrna. Prostori med nosilnimi stebri so zapolnjeni s toplotnoizolacijskim materialom (volno), obojestransko zaščitenim z lesenim opažem, izdelanim iz vodoravno položenih smrekovih desk. Opaž je na zunanji strani viden, na notranji strani pa je ometan in beljen. Prav tako so ometane in beljene vse zidane stene.

Poleg izbire gradiva, uporabljenega na popolnoma nov, sodoben način, je arhitekt preteklim graditeljskim izkušnjam sledil tudi pri umeščanju stavbe v prostor, razgibano zemljišče s strmim robom je izrabil za umestitev delno vkopane kleti vzdolžne oblike, nad katero je postavil enostavno zasnovan in pregleden stanovanjski prostor z značilnim simetričnim ustrojem. V zidani del, ki je usmerjen proti severovzhodu in severozahodu in zavzema tretjino tlorisne površine, je umestil sanitarije in spalni prostor, večji, proti soncu odprt leseni del, ta je usmerjen na jugovzhod in jugozahod in zavzema dve tretjini tlorisne površine, pa je namenil velikemu osrednjemu bivalnemu prostoru, ki se širi navzgor v odprt, galerijsko oblikovan podstrešni delovni prostor in navzven na vstopno verando, pokrito s streho. Tudi kuhinjski niz, ki je sicer sestavni del bivalnega prostora, je naslonjen na opečnat zid.

Prostori, ki se na jug odpirajo z velikimi panoramskimi zasteklitvami, so pred vročimi poletnimi žarki zasenčeni z lesenimi stranskimi senčili in širokim strešnim napuščem. Ogrevata jih veliki litoželezni peči na trdna goriva, ki po prostorih poleg toplote širita tudi prijeten vonj po domačnosti. K toplini doma prav tako pripomore bogastvo umet­nostnih del in spominkov, ki dopolnjujejo pozorno razmestitev pohištva, med katerim so kosi tovarniško izdelanega izpred trideset in več let.
Sklepna hvalnica arhitekturi s spominom

»Napredek je neolikan, ni mu dovolj, da gre naprej, povrhu se staro ruši,« je v uvodu monografije Meje spoznanja zapisal njen urednik Anton Trstenjak (Trstenjak, 1974: 9). Tako v imenu napredka v domačem arhitekturnem prostoru, neodvisno od njihovih vrednosti: gospodarskih, družbenih, tehničnih, funkcionalnih, umetniških, prostorskih in dekorativnih, pospešeno rušimo stare stavbe. Nadomeščamo jih z novimi, redko izvirnimi arhitekturnimi oblikami, ki so zaradi vere v moč sodobne tehnike razvite brez upoštevanja lokalnih naravnih danosti in z njimi povezanih, še živih graditeljskih izkušenj (tradicije).

Predstavljena arhitektura sodi v skupino vzorčnih novogradenj, ki so bile načrtovane z upoštevanjem lokalnih značilnosti in z njimi povezanih arhitekturnih izkušenj oziroma arhitekturne tradicije. Hišo tako odlikujejo: merilo človeka, zaradi domišljene lege domišljena usmeritev prostorov, ravno prav velike in glede na osončenje prav usmerjene fasadne odprtine, dobra izolacija in nizka raba energije za ogrevanje ter zaradi majhne rabe energije za gradnjo iz avtohtonih gradiv okoljevarčnost. Etiketi odličnosti se seveda pridružuje tudi likovna podoba, ki kljub sodobnim merilom lepega ohranja spomin na preteklost.