Prešernov trg, ki je bil skozi zgodovino najpomembnejša prometna povezava mestnega jedra z območji severno od njega, nanj se stekajo Čopova, Miklošičeva, Trubarjeva in Wolfova ulica, je zagotovo eden najlepših in najbolj živahnih ljubljanskih trgov. Poleg spomenika največjemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu, ki tu stoji od leta 1905 – izdelal ga je kipar Ivan Zajc, podstavek zanj pa si je zamislil arhitekt Maks Fabiani –, sestave treh mostov, v 30. letih 20. stoletja izpeljane izvirne razširitve pretoka prometa čez obstoječ kamnit Špitalski most, delo Jožeta Plečnika, in dominantne cerkve Marijinega oznanjenja, prostor trga določajo imenitne stanovanjsko-trgovske palače. Večinoma so bile prenovljene ali na novo postavljene po potresu leta 1895. Branko Korošec v knjigi Ljubljana skozi stoletja o tem zapiše: »Katastrofa, ki je s svojimi posledicami bistveno posegla in odločno pospešila sicer obotavljajočo se rast mesta. […] Porušile ali deloma zrušile so se vse zgradbe okrog današnjega Prešernovega trga: Maličeva lekarna na današnji Trubarjevi, Urbančeva trgovina na Miklošičevi, Mayerjeva hiša ob spodnjem ustju Wolfove (tedaj še Gledališke), 'pisana' pomolna stavba današnje 'Ure', obilno škodo pa so pretrpele frančiškanska, šentjakobska in trnovska cerkev – slednji dve sta bili ob zvonike.«

V tem času je bila na izteku Čopove v prostor nepravilno oblikovanega Prešernovega trga, na stavbišču po potresu porušene nadstrop­ne stavbe, postavljena trinadstropna hiša z vogalnim pomolom in stolpičem. Stavbo v mešanici zgodovinskih slogov, kar je bilo likovno vodilo 19. stoletja, in vrinjenim secesijskim okrasjem v ometu, barvi in steklu je zgradil tedaj priznani in uveljavljeni stavbenik Filip Supančič. Načrte za stavbo je izdelal sam ali kateri od tehnikov, zaposlenih pri njem. Stavba s tlorisno zasnovo v obliki črke L je vse svoje arhitekturne značilnosti, od konstrukcije – ostenje je opečno, stropi so leseni, prav tako je leseno ostrešje in stavbno pohištvo –, do lepega videza, posebno obeh na Čopovo in Prešernov trg usmerjenih pročelij, ohranila vse do danes. Ker je bilo v drugi polovici 20. stoletja vzdrževanje in prilagajanje stanovanj novim zahtevam bivanja skrčeno na najmanj, poškodbe, povezane s starostjo stavbe, pa so se počasi razraščale, so se dediči kmalu po vrnitvi palače, ki je bila nacionalizirana, lotili prenove.

Popravilo stavbnega ovoja, 
stopnišča, stanovanj

Lastniki so stanovanja v stavbi opremili z novo komunalno infrastrukturo, popravili poškodbe tlakov, stropov in stavbnega pohištva, obnovili so fasade in notranje stop­nišče z notranjim dvoriščem. Vertikalno komunikacijo so posodobili z dvigalom, ki je povezano s širokim notranjim stopniščem in k stavbnemu ovoju prislonjeno na vogalu dvoriščne fasade.

Ker je bil Prešernov trg s svojo srednjeveško zasnovo in postopnim preoblikovanjem do arhitekturno in urbanistično visoko vrednega mestnega prostora leta 1991 skupaj s stavbami razglašen za lokalni spomenik naselbinske dediščine, poleg tega je palača zaradi pomensko izpostavljene arhitekture vpisana v register nepremične kulturne dediščine, je prenovo stavbe usmerjala in spremljala Sabina Ravnikar, odgovorna višja konservatorka na ljubljanski območni enoti zavoda za varstvo kulturne dediščine. S ciljem ohranitve izvirnosti so bila vsa potrebna dela usmerjena v obnavljanje in popravljanje, dodajanje novega pa je bilo skrčeno na najmanj. Poleg dvigala in fizičnega zastrtja zunanjih hodnikov na dvoriščni fasadi je med novo v starem vključena tudi sprememba namembnosti podstrešnega prostora. Zakonca Potočnik sta v praznem prostoru pod strmo streho uredila podstrešna stanovanja. Načrte za spremenjeno uporabo prostora ter vse nove posege in drobne preureditve stanovanj je izdelala arhitektka Kaja Lipnik Vehovar.

Preureditev v sodobno stanovanje

Med spremembe v arhitekturnem oblikovanju, ki so povezane z razvojem gradbene tehnike in tehnologije, je vpeta tudi popolna izraba stavbnega volumna. S sodobnimi izolacijskimi materiali in izdelki je mogoče za bivanje in delo urediti tudi velike prazne prostore, ki so v starih hišah desetletja in stoletja posredno varovali zadnje nadstropje pred ohlajevanjem in pregrevanjem.

V sklopu zahtevne prenove dediščinsko vredne hiše je bila preureditev praznega podstrešja v stanovanja za najmlajše dediče podjetnika, ki je pred skoraj 13 desetletji naročil gradnjo imenitne palače, predvsem gospodarna poteza. Poleg tega sta k tej odločitvi prispevala izjemna lokacija in zavedanje, da je podstrešne volumne, zamejene s poševnimi strešinami, ki so po dolgem in počez prepredene z lesenimi konstrukcijskimi elementi, mogoče preoblikovati ne samo v uporabno, ampak tudi zanimivo stanovanje.

Zadnje potrjuje pogled v eno do treh izvedenih stanovanj. Arhitektka je pri načrtovanju izkoristila vse »posebnosti« stare lesene konstrukcije, strme dvokapne strehe. Ohranitev pomembnega stavbnega člena je bila tudi zahteva varstvene službe. V nosilnem sestavu ostrešja so lesene horizontalne vezi, prereza 20
25 cm, ki so v medsebojni osni razdalji štirih metrov naslonjene na obodno nosilno zidovje, in sicer približno 15 cm nad opečnim tlakom (pri prenovi ga je zamenjal les), zgornjim zaključkom zadnje lesene stropne konstrukcije. Višinska razgibanost – obstoječa višinska razlika med stropno in strešno konstrukcijo se je pri preureditvi zaradi lažjega razvoda potrebne komunalne infrastrukture celo povečala – je uporabno in likovno poudarjena. Tako je osrednji del stanovanja, zamišljen je kot povezovalni člen, za višino dveh stopnic dvignjen nad druge manjše prostore različnih uporabnosti (delovni kotiček, kuhinja, jedilnica, spalni prostor).
Ker je stanovanje z delno vidno nosilno konstrukcijo oblikovano kot en sam velik višinsko členjen prostor, predelnih sten ni veliko, kar jih je, pa so suhomontažne. Oddvojeni so kopalnica in spalnica ter delno vhodni del.

Obodne stene in streha so z notranje strani toplotno izolirane ter obložene z OSB-ploš­čami, kot podlaga za izvedbo parne zapore. Finalna stenska obloga so tako kot predelne stene mavčnokartonske plošče. V prostoru med parno zaporo in mavčnokartonskimi ploščami so razpeljane električne inštalacije. Poleg umetne svetlobe imajo podstrešni prostori tudi naravno, ki vstopa skozi strešna okna, umeščena med špirovce več kot sto let starega krova.

Še beseda o opremi

Višinska razgibanost, stene v naklonu, elementi vidne strešne konstrukcije, omejena možnost osvetlitve z naravno svetlobo zahtevajo opremo, ki je ni mogoče izbrati in kupiti v kateri od trgovin s pohištvom. Razgibanim prostorom prilagojeno pohištvo je delo arhitektke. Oblika vseh elementov notranje opreme, tudi nekaj kupljenih (stoli, oblazinjeno pohištvo, svetila), je sodobna. Zaradi čistih linij in gladkih površin tako opreme kot sten in tlakov v prostoru izstopa strešna konstrukcija, ki ustvarja posebno in igrivo členjenost. Poleg opisanega je vrednost podstrešnega stanovanja tudi v doživljanju zunanjega prostora – v pogledih na mestne dominante in ohranitvi pomena majhnih okenskih odprtin, ki so po besedah Juhanija Pallasmaaja v knjigi Oči kože posrednik med »zaprtim in odprtim, med notranjščino in zunanjščino, med zasebnim in javnim, med senco in svetlobo. Ko je okno izgubilo svoj ontološki pomen, se je spremenilo v zgolj odsotnost stene. Vzemimo rabo velikih steklenih sten. […] Arhitekti po vsem svetu so se zmotili pri proporcih, ki so jih dodelili velikim oknom […] Z njimi smo izgubili intimno življenje in smo prisiljeni živeti javno življenje, v bistvu ne doma.«