Odprta vrata: Zgodba o recikliranju

21. 9. 2014 | Besedilo: Aleksandra Zorko | Fotografije: Aleš Černivec

odprta vrata, Vlasta Cah, reciklirano pohištvo

Da nas za vhodnimi vrati čaka drugačna zgodba o domu, kot smo jih vajeni, napoveduje že mozaik na vhodu v vrstno hišo. Ko se vrata odprejo in vstopimo, se predvidevanje takoj potrdi. Pred nami je intenzivna barvita zgodba s poudarkom na reciklaži. »Piccolo paradiso« ali mali raj, tako svojemu domu pravi oblikovalka, novinarka, publicistka in ljubiteljica recikliranja Vlasta Cah Žerovnik.

V svet recikliranja modnih oblačil in pohištva nas je popeljala s knjigo Reciklirajmo se in uživajmo, ki je izšla pred tremi leti, a je še vedno aktualna, če ne celo bolj, saj se je gospodarska kriza odtlej še stopnjevala in mnogi nimajo denarja za drago pohištvo. V resnici pa ne potrebujemo veliko denarja, če želimo prijeten dom, pravi naša tokratna gostiteljica, le nekaj spretnosti in iznajdljivosti. Starih predmetov, kosov pohištva, ki so preživeli svoj čas, a so še vedno vredni bodisi zaradi materiala barve bodisi sporočilnosti, ni treba zavreči, ampak se jih da oživiti in spet uporabljati. Nekateri imajo predsodke pred starimi oblačili in pohištvom, sogovornica jih nima. Uživa v preobrazbi in reciklaži starih predmetov, ki jim da sodoben pridih. Tako ima košček nostalgije, kot pravi, ved­no na očeh. Že kot otrok je gradila hiše iz kamnov na domačem dvorišču, zato ji je še danes kamen kot material zelo blizu in vir navdiha. Prav tako steklo in les. Vse troje se pojavlja tudi v njenem domu, katerega zgodba se je začela pred dvajsetimi leti, ko sta z možem kupila hišo. Od takrat se je v njej zvrstilo že kar nekaj barvnih konceptov in obnovljenih kosov pohištva.

Poleg bele barve ima zdaj vsak prostor svojo prevladujočo barvo. V osrednjem delu doma, v kuhinji in dnevni sobi z izhodom v atrij, se prepletajo rumena, zelena in modra. Navdih zanje je bil star čajnik slovenskega podjetja Emo iz Celja, na njem se namreč zvrsti omenjeni barvni trio. Kuhinja, ki so jo kupili že pred petnajstimi leti, je v osveženi belo-modro-zeleni podobi še vedno povsem uporabna.

Edina slabost močnih barv je, kot pravi sogovornica, da se jih dokaj hitro naveličaš, a to ne pomeni, da bi lahko živela obkrožena z rjavim in bež pohištvom, čistih pravokot­nih linij, v slogu nevtralnega in večnega. »V takem nevtralnem okolju se ne bi dobro počutila, ne bi mogla živeti v njem. Ne želim si stanovanja iz kataloga. Ne kupujem dragega pohištva, ampak ga raje prenovim in naredim unikatno. Dom je kot moja galerija, ki komunicira z mano,« pravi Cah Žerovnikova in dodaja, da ji pri izboru barv tudi domači stojijo ob strani in se prepustijo njenemu navdihu.

Prenovljenih kosov pohištva je v hiši veliko. Recimo, kultni Thonetov stol je zaživel v živahnem modrem odtenku. Nekoč je bil rjav. »Naj mi avtor oprosti,« se smeji gostiteljica in pripomni, da sama ne bi nasprotovala, če bi njeno avtorsko delo kdo spreminjal, pobarval. Za bralni kotiček je žrtvovala svoj pareo iz Egipta, saj ni našla ustreznega blaga za dva tabureja, ki zdaj v orientalski tkanini sestav­ljata bralni kotiček. Nočni omarici iz petdesetih let prejšnjega stoletja je pobarvala z belo barvo, dodala teksturo v obliki tapete, čez pa lesene letvice in nove ročaje. »Zelo rada se vračam v preteklost, pa ne zato, da bi tja bežala pred vsakdanjostjo. Če ne želimo poiskati in ohraniti dobrih stvari iz preteklosti, potem ne moremo imeti radi sedanjosti niti prihodnosti. Časi so takšni, da se moramo začeti zavedati, da je treba ohraniti stare vrednote,« razmišlja sogovornica. Recikliranje, prenavljanje starih predmetov in oblačil, ustvarjanje na splošno, pravi, pa je ob vsakdanjih delovnih obveznostih zanjo odlična psihična sprostitev, ki jo priporoča tudi drugim.

In če se vrnemo na začetek, k mozaiku na tleh pred vhodom, je ta pravzaprav rdeča nit tokratne zgodbe. Sestavljanje razbitih košč­kov v novo podobo je gostiteljici izredno pri srcu: »Mozaik je zahtevna tehnika, saj se ga ne da popraviti, ko ga enkrat zalepiš. Ostane z vsemi napakami, tako kot je to v življenju. Življenje se ti večkrat sesuje, a ga potem na novo postaviš. Podobno je z mozaiki. Iz razbitih koščkov stekla, keramike nastane nova všečna, bolj optimistična podoba, zato so mi všeč.« Novo podobo z mozaiki je tako dobila vrtna miza, pa okrasni lonec za rože, stena med spodnjimi in zgornjimi kuhinjskimi omaricami. A tu se ustvarjalnost Vlaste Cah Žirovnik ne konča, tudi vse slike so njeno delo, pa poslikave po stenah in številni drugi detajli, ki dajejo hiši osebni pečat.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE