Dvajset kilometrov od Ljubljane in le dvanajst kilometrov od Kranja, kjer živi, je Stana Stiasny našla svoj kotiček za sprostitev in počitek. »Veste, če človek živi v bloku, mu poleti, ko so šolske počitnice, ne preostane drugega, kot da se nekam umakne. Verjetno so malo kriva tudi leta, ampak tisti živžav, ki odmeva med bloki, me preprosto preveč moti. Pa fantiči na mopedih, ki ropotajo huje kot na motoristični dirki ... Če sem v Kranju, moram biti v stanovanju, to pa mi ne diši preveč,« se razgovori vitalna skoraj osemdesetletnica, medtem ko na udobnem stolu pred prikolico v kampu na levem bregu Save crklja shih-tsujko Sisy, ki ji dela družbo na vsakem koraku. Ker je psička zaupljiva in nadvse družabna, je lastnica okrog »svoje« parcele postavila lično ograjo, drugače bi jo morala kar naprej iskati po kampu.

Za postavitev prikolice v Smledniku se je odločila v hipu, potem ko nekaj let zaradi slabe izkušnje v Umagu za takšno preživ­ljanje dopusta sploh ni hotela slišati. »Več let smo bili pavšalisti v Poreču, potem je prišla vojna in smo se za pet let 'preselili' v Ankaran. Ko je mož zbolel, pa smo prikolico prodali. Nekoč sva preživljala dopust v Umagu, v prikolici Colorja iz Medvod, kjer sem bila takrat zaposlena. Je prišla 'pijavica', kot tamkajšnji domačini rečejo zračnemu vrtincu, in začela lomiti vse, kar ji je prišlo na pot. Mož jo je dobro odnesel, mene pa je skozi okno prikolice vrglo ven v drevo. Tri vretenca sem imela zlomljena,« se spominja Stana Stiasny, ki se ji je veter takrat zameril za vse večne čase. »Res ni moj prijatelj. Takoj ko začne malce močneje pihati, sedem v avto in se odpeljem domov. Ja, strah je ostal,« doda sogovornica.

Zadnja leta ni povsem tipična pavšalistka. Vsako jutro se pripelje v kamp, kaj postori na parceli (ob našem obisku je ravno popravljala na enem mestu razmajano ograjo), si skuha kosilo, bere, rešuje križanke, se sprehodi do sosedov, zvečer pa se odpelje domov. Saj ne, da bi jo bilo strah, sploh ne, slabih izkušenj nima, pravi: »Po smrti moža mi je malce nelagodno, da bi sama spala tu. Če prideta hčerki z družinama, ostanem čez noč, drugače pa se odpeljem domov.«

Pa bi brez težav zdržala tu dobrih pet mesecev, kolikor traja sezona in je kamp odprt. V prikolici je dovolj ležišč, tudi udobna so, saj so na njih jogiji, ne blazine, v predprostoru, pod baldahinom, si je na eni strani uredila mini kuhinjo z električnim štedilnikom, hladilnikom z zamrzovalnikom in mikrovalovno pečico, na drugi strani pa je majhna, a udobna sedežna garnitura, na kateri ob večerih posedi in gleda televizijo. Največji užitek pa je posedanje v senci kroš­nje treh dreves, med katera je postavljena prikolica. Pred sončnimi žarki, ki si utrejo pot skozi krošnjo, dodatno varujeta dva paviljona, pod enim je velika jedilna miza z udobnimi stoli, pod drugim malo manjša, zraven nje pa ležalnik. Kaj več bi si človek sploh še lahko želel? Prav nič, pravi sogovornica, ki je sama uredila tudi vso okolico svojega počitniškega raja: »Zasadila sem nekaj okrasnega cvetja, takšnega, ki ne potrebuje veliko nege in vzdrževanja, pa ciprese, ki prestrežejo kakšen radoveden pogled mimoidočih, zelenjavnega in zeliščnega vrta pa nimam, ker je tu okoli preveč muck, ki opravljajo potrebo ...«

No, ja, še s sosedi v kampu se je treba dobro razumeti. Stiasnyjeva z njimi nima nobenih težav, niti s tujci, ki se pogosto ustavijo tukaj. »Med glavno sezono je tu veliko Švedov in Nizozemcev, tudi Avstrijcev, ki se za dan ali dva ustavijo na poti na Jadransko morje. Ob vikendih pa je kar precejšnja gneča, ker se veliko ljudi pride kopat. Malo niže ob bregu imajo prostor za piknike, včasih je malce glasno, ampak nihče ne pretirava. Tudi motoristi, ki jih tukaj ne manjka, me nič ne motijo, čisto drugače kot v Kranju,« se namuzne sogovornica, ki v Smledniku še ni imela slabe izkušnje, ne s sosedi ne z vetrom ...

Arhiv revije Deloindom+.