To je nekaj stavkov zapisa izpod rok naše najstarejše krajinske arhitektke Jute Krulc o Martininem vrtu blizu Domžal. Nanaša se samo na enega izmed številnih in raznolikih delov tega, za naše razmere nenavadno velikega vrta, ki je začel nastajati pred dobrim desetletjem. Takrat je Martina namreč že natančno vedela, kaj hoče in česa ne.

Gospa, to je preveliko

Sprva majhna parcela se je z dokupi sosed­njih zemljišč večala; in vrt, ki je umeščen med Kamniško Bistrico in Mlinščico, se zdaj razteza na skoraj dveh hektarih. To pa je površina, ki se je nekaterim zdela prevelik zalogaj za urejanje, in šele Juta Krulc je ugotovila, kolikšen potencial se skriva tako v zemljišču kot v lastnici. Sprva se dve leti na vrtu ni dogajalo nič velikega, saj je Juta Krulc želela dobro spoznati lastnico in se seznaniti z zemljiščem. Zdaj Martina v šali razlaga, da jo je krajinska arhitektka ocenjevala, ali bo zmogla delo na tako velikem vrtu ali ne.

V tem času »opazovanja« so Martino prsti vseeno preveč srbeli, zato si je ustvarjala svoj »skriti« vrt v posodah, ki so bile razmeščene vsepovsod okoli hiše. Marsikaj od tega sicer potem ni ustrezalo kontekstu »pravega« vrta, zato ji je Juta Krulc svetovala, naj rastline podari. In tako so dobile nov dom pri zadovoljnih prijateljih.

Šestdeset tovornjakov zemlje

Se je pa v tem času na zemljišču vseeno dogajalo. Ker je bilo prodnato, je bilo treba najprej izboljšati vrhnjo plast prsti. To so naredili s 60 tovornjaki vrtne zemlje in gnoja in šele potem se je delo zares začelo. Martina in Juta sta se izvrstno ujeli v zamisli neformalnega, rahlo divjinskega vrta, ki se preprosto prelije v naravo. Na številnih izletih doma in v tujini je Martina namreč ugotovila, da ji striženi formalizem ne ustreza in da povsod vedno najlepše delujejo avtohtone rastline. Z njimi ni veliko vzdrževanja, kar je na veliki površini sila pomembno. Kljub temu je zdaj občasna sestrina pomoč nadvse dobrodošla, delo pa lajšajo tudi številni strojni pripomočki.

Največ dela je bilo z živo mejo; vsakič ko se je vrt povečal, so tudi živo mejo izkopali in prestavili. Ni pa bila to zadostna ovira za srne in zajce, ki so kar preveč radi zahajali sem, zato je bilo treba robove zemljišča zamejiti z nevidno žično ograjo. No, divji prašiči se nanjo ne ozirajo kaj prida in pridejo tudi čez tekočo vodo. Po eni strani pa je to vsekakor kompliment vrtu, ki je tako naraven, da ga imajo divje živali za svoj dom.

Na veliko

Pa to seveda ni nič čudnega, če se ozremo po gredah. Nekatere so v znamenju samo ene vrste trajnic, druge mešane, vmes cveti travniška preproga, vse skupaj pa zamejujejo grmovnice in drevesa; veliko jih je tu že od prej. Na novo so posajene magnolije, kar dvajset jih je, toliko je tudi češenj, deset javorjev, petdeset brogovit, petnajst glogov, pa dreni, ambrovci, češmini, lipovke, medvejke; skratka vsega na veliko. Spomladi so grede v znamenju belih narcis, jaric, zvončkov in telohov. Potem pa vzvalovijo v modrini perunik, ki se jim kot kontrast pridružijo rumene mas­lenice. Zanimiva je greda potonik, ki deluje kot zelena živa meja, vse dokler ne zacveti. Gre za zelnate potonike, ki niso občutljive na sneg in jih je Martina veliko dobila v dar. Ko pa je urejala gredo s hortenzijami, jih je na veliko kupovala. Enkrat jih je na izletu v tujini kupila toliko, da je s sadikami zapolnila ves spodnji del avtobusa. Pod hortenzijami domujejo kresnice, na gozdnih obronkih pa kresničevje. V velikem številu na zelenem ozadju lepo izstopajo oranžne monbrecije in maslenice, po deblih starih dreves se ovijajo plezave hortenzije, spodaj pa prepletajo zeleni odtenki host in plahtic. Nikakor ne moremo spregledati okroglih lukov, ki v večstoglavi množici v začetku poletja za nekaj časa prevzamejo glavno besedo. Bolj sramež­ljive so pokrovne krvomočnice, ki lastnici pomagajo v boju s plevelom. Čeprav voda teče okoli celega vrta, je svoj prostor na njem našel tudi bajer s pravcatim mostičkom in namiš­ljenim mrtvim rokavom, okoli katerega rastejo kalužnice in druge močvirne rastline. Obhišni vrt je v celoti ohranjen, nadaljuje pa se v zelenjavno-zeliščni vrt, dvignjen za višino lesenega praga. Tu je še sadovnjak, kjer pa se smejo saditi samo visokodebelna drevesa. Skratka, Martinin vrt ima vse, kar si lahko zaželimo.

Ni čudno, da veliko naključnih mimoidočih vpraša, ali si lahko ogledajo vrt, saj jih bolj spominja na park. Je pa za park na njem premalo klopi, saj se Martina rada sprehaja in občuduje svojo najljubšo rožo; tisto pač, ki ravno cveti.