Še pred pol stoletja so bila (nekdaj imenitna) mestna središča s svojimi zanikrnimi in vlaž­nimi hišami, temačnimi vežami, okni, ki so se slabo zapirala, in odluščenimi zaplatami ometa nezaželena za bivanje. Postarana so čakala na svoj konec in postala sinonim za nizko kakovost bivanja, čeprav stavbe, strnjene v nize, kljub slabemu stanju še zdaleč niso odslužile svojega, še manj pa so bile obubožane. Zaradi starih korenin, povezanih z lokalno kulturo, številnih graditeljskih domislic in umetnostnih dodatkov so bile zgodovinsko bogate. Minilo je precej časa, preden so prebivalci razpoznali njihove vred­nosti in ugotovili, da lahko stare hiše s prenovljeno notranjostjo ustrezajo najvišjim zahtevam sodobnega bivanja. Stare dame, večinoma baročnega in klasicističnega videza, so se pomladile, s pražnjimi podobami poživile ozke ulice in stara središča so se prelevila v skrivnostno čudovite in bogate mestne četrti. Med njimi je tudi eno najimenitnejših starih mestnih jeder, škofjeloško.

Hiša v dvakrat zaviti ulici

V pisnih virih je bila Škofja Loka kot mesto prvič omenjena že leta 1274. Njena starodobna zasnova je še odlično ohranjena, »z jedrom, ki ne more in tudi noče skriti pradavne gotske kulture«, kakor je v Zakladih Slovenije zapisal Matjaž Kmecl. V delu mesta, ki se kot nepremična kulturna dediščina visoke vrednosti pod skrbnim očesom varstvenih služb postopno prenavlja, stoji kamnita dvonadstropna stavba, ki ima poleg stavbnega ovoja zaščiteno tudi veliko obokano vežo. S pročeljem, s fasadnimi odprtinami, urejenimi v tri harmonično razporejene osi, je usmerjena na dvakrat zavito ulico, zdaj imenovano Blaževa, ki povezuje še vedno reprezentančni vhod v mesto ob nekdanjih Selških vratih pri Kamnitem mostu z mestnim trgom. Njena zadnja stran, kjer je tudi stranski vhod, pa je usmerjena na ozko stransko ulico. Vhoda povezuje velika obokana veža, ki dobesedno prevrta mogočen stavbni volumen.

Današnjo klasicistično podobo je mestna hiša s srednjeveško zasnovo – postavljena je bila po potresu leta 1511 – dobila v devetnajstem stoletju. Zadnji spremembi notran­josti pa nosita letnici 1997 in 2012. Hiša, v kateri lastnica Maruša Kmet živi že od mladih nog, je predvsem stanovanjska, le v pritličju je del prostorov, v katerih so še vse do druge svetovne vojne izdelovali dežnike, namenjen trgovski dejavnosti.

Preoblikovanje notranjosti s statično utrditvijo

Velik stavbni volumen, prevelik za dom ene družine, je bilo treba razčleniti v dve bivalni enoti. Arhitekt Tomaž Kmet je to izpeljal z zanimivo, a gradbeno zahtevno vertikalno delitvijo. Za nemoteno ločeno povezavo prostorov po višini je bila ob razmejitvenem zidu potrebna vgradnja dodatnih, z obstoječimi vzporednih enoramnih stopnic. Izdelava novega stopniščnega vozla je bila smiselna tudi zaradi odločitve, da vse dotrajane lesene stropne konstrukcije v nadstropjih nadomestijo z armiranobetonskimi ploščami. Z njimi so po nasvetu statika do 80 cm debele kamnite zidove povezali v potresno varno konstrukcijo. Ker so zidovi svojo trd­nost potrdili z malo ali skoraj nič poškodbami, dodatno utrjevanje ni bilo potrebno, prav tako se vlaga v njih nikoli ni povzpela do škodljive stopnje, saj je bila hiša, postavljena na prodnat teren, vseskozi naseljena. Brez večjih poškodb je stoletja obremenitev prenesla tudi dolga obokana veža, ki so jo ob koreniti prenovi prav tako skrbno sanirali. Takrat so rekonstruirali še okenske in vratne okvirje ter okenska in vratna krila. Prostori za bivanje pa so nastali tudi pod streho, ki je v slemenu, na stiku s sosednjo hišo, delno razkrita. Svetloba ima tako prosto pot, da potuje po navzdol. Za hiše, ki imajo zaradi velike globine in majhnih oken vedno težave z dovolj svetlobe, je takšna rešitev dobrodošla, pri Kmetovih pa je zaradi majhne terase, ki je urejena pod razkritim delom, dvakrat uporabna.

Priznana in v slovenski strokovni javnosti dobro poznana arhitekta Robert Potokar in Špela Kuhar sta avtorja zadnje prenove, ki jo lastnica imenuje arhitekturna. Z njunim delom je bilo povezano delno preoblikovanje obstoječih prostorov, nova končna obdelava sten in tlakov (ti so z izjemo pritličja povsod leseni), preoblikovanje likovnega videza stopnišča, sanitarij, kamina v dnevnem prostoru. Po njunih načrtih je izdelano stavbno pohištvo in druga premična notranja oprema, ki s svojimi čistimi linijami harmonično dopolnjuje premišljeno razpostavljene, posebej odbrane in tudi novim potrebam prilagojene stare pohištvene elemente. Zdi se, kot bi lastniki in oblikovalci novega doma s starim pohištvom in mestoma neometanimi kamnitimi zidovi hoteli počastiti minuli čas, ki kot spomin lebdi prav v vseh prostorih. K temu pripomorejo tudi ne prav velika okna, zasekana v debele zidove, in mnogi umetnostni izdelki domačih in tujih starih mojstrov.

Prostori za bivanje, velika dnevna soba z jedilnico in kuhinjo, so urejeni v mansardni etaži, ki je povezana z delovnim kotičkom še više, čisto pod streho. Od tod prihaja tudi dodatna osvetlitev prostorov in od tod ima svetloba pot po stopnišču. Strme enoramne stopnice so namreč s svetlobo, ki še širi od nekod zgoraj, stičišča prostorov, sob otrok in staršev, razporejenih v prvi in drugi etaži.

V nekdaj eminentnem prvem nadstropju je v sozvočju starega in novega opremljena soba staršev, ki je več kot spalnica. Dve secesijsko oblikovani omari sta predelani v pisarni v malem, fotelja v stilu kubizma pa sta še vedno odlični sedišči za poslušanje glasbe in nedeljsko počasnost.

In potem se spustimo v obokano vežo. Tu se je čas upočasnil, vrata kot nekoč, obok kot nekoč, gorenjsko pohištvo kot nekoč. Celo dežniki v veliki posodi s svojim pisanim razkošjem niso zelo drugačni od tistih, ki so jih prav v teh prostorih izdelovali mojstri.

Ko sem bila še otrok, so mi pravili, da bom lahko slišala pradavni šum morja, če si bom prislonila na uho školjko. Vzporednica se mi je utrnila, ko se mi je v sproščenem pogovoru na visoko ležeči terasi zazdelo, da se v hiši sliši šum življenja nekdanjih prebivalcev. Kljub najsodobnejšim zahtevam bivanja in merilom lepega.