Sveže tudi po več letih

7. 9. 2011 | Besedilo: Dr. Tomaž Novljan | Fotografije: Viktor Žigon

odprta vrata, prenova, gorenjska

Arhitekturna prenova stanovanjske hiše na Gorenjskem je na prvi pogled usmerjena predvsem navznoter. Ko pa se sprehodimo po prostorih, ugotovimo, kako izrazita je fizična in simbolna povezanost interiera in eksteriera. Prav tako kot barva, ki je dobesedno rdeča nit celotnega bivalnega ambienta.

Arhitekturna dela lahko vrednotimo po različnih merilih. Uporaba novih kompozicijskih principov, odnos do prostora, v katerega so vsajena, inventivnost pri uporabi materialov ... Ocenjujejo (in nagrajujejo) se praviloma novejše stvaritve. Ker so nove in aktualne v želji po izboljševanju grajenega prostora, izpolnjevanju različnih pričakovanj, ki jih narekuje stanje duha v družbi.

Vselej prisotna je tudi želja po osebni uveljavitvi in prepoznavnosti. Tako pogosto nastajajo drzne in inovativne arhitekturne stvaritve, ki so ena od gonilnih sil napredka stroke. In prostorskega razvoja. In še kakšnega drugega razvoja.

Take rešitve so praviloma deležne kritik, pohval, nagrad ... Dokler so nove. Sčasoma zanimanje javnosti zanje popusti. Pojavijo se morda le še v povezavi s kakšnim pomembnim dogodkom ali pomanjkljivostjo, ki po­vzroči denimo zamakanje vode, razpoke v zidu, s slabo izolacijo in podobno.

Znano je, da gradbena operativa včasih ne more izpolniti vseh arhitekturnih želja. Še posebno tistih, ki so nastale in še nastajajo v virtualnem prostoru vsemogočnih računalnikov. Šele ko bo na razpolago programska oprema, ki bo sposobna simulirati vse kompleksne situacije, ki lahko nastanejo z uporabo in staranjem arhitekturnih objektov … Morda. Pa vendar, prav to bi bila lahko »a priori« omejitev, ki bi odvrnila arhitekte od drznejšega snovanja. In upočasnila razvoj stroke. Po svoje začarani krog. Zato je prav, da malo tveganja in strahu pred novim in neznanim ostane. Zato je morda prav, da se učimo na svojih napakah.

Če se vrnemo k priznanjem za dobro arhitekturo: arhitekturnih objektov ne bi smeli ocenjevati samo na začetku, ko so novi in bleščeči in všečni arhitekturnim revijam. Ocenjevati bi jih morali tudi po nekajletni uporabi. Saj hiša vendar ni zgolj scenografija. Ne postavi se le za eno leto, temveč za trideset, petdeset ali celo več let. In toliko časa s svojo navzočnostjo tudi vpliva! Na uporabnike, na okolico.

Čez meje fasade

Prenovljena stanovanjska hiša na Gorenjskem, ki tokrat na široko odpira vrata, je primer arhitekture, ki od daleč ni pretirano ambiciozna, od blizu pa razkrije logičen in celosten pristop k oblikovanju sodobnega bivališča. Čeprav je bila prenova izpeljana leta 2005, deluje še vedno izredno sveže. Arhitekt Uroš Pust je tipično enodružinsko stanovanjsko hišo iz šestdesetih let prejšnjega stoletja spremenil v sodoben bivalni ambient, ki posega čez meje fasade. K temu pripomore tudi visoka raven bivalne kulture stanovalcev.

Prenovljeni del je na zunaj videti malce zadržano. Zastekljen, navzven pomaknjen kubus je nadomestil za hiše iz tistega obdobja značilne in dokaj neuporabne balkone. Za zaščito pred soncem, pregrevanjem in nezaželenimi pogledi v notranjost so pred steklom nameščene električno krmiljene žaluzije. Te dajejo fasadi tehnološki pridih. Hkrati jasno govorijo o tem, kdaj se hiša pogovarja z okolico in kdaj se zapira vase.

Vhod v novi zastekljeni del je umeščen na levo stran. Od spredaj je neopazen. Vhod je hkrati zunajnivojska povezava s teraso, z nadstreškom, ki daje prijetno senco letni kuhinji in jedilnici. Ponoči je diskretno osvetljena, a bolj v dekorativnem kot v funkcionalnem pogledu.

Igra rdeče barve

Ena glavnih likovnih značilnosti celotne prenove je barva. Ploskve rdeče so postavljene tako, da prostor uravnovešajo. Vanj vnašajo dinamične kontraste, ki se kažejo na posameznih stenskih površinah in kosih notranje opreme. Rdeča se pojavi že zunaj, pri pokriti terasi. Tudi v notranjosti je je veliko: stena v dnevni sobi v pritličju in stena v delovnem prostoru v »mansardi« sta prostorski dominanti in narekujeta barvno igro, vsi drugi elementi notranje opreme pa se temu prilagajajo.

V hišo lahko vstopimo skozi dva vhoda. Prvi je stari vhod ob garaži. Vodi k obstoječemu stopnišču, ki sicer ni bilo vključeno v prenovo, vendar se prostor že tu odpre proti dnevni sobi in jedilnici. Nekdanja vratna odprtina je postala vitrina in hkrati svetlobnik za stopnišče. Svetlobe je v izobilju, saj jo vsrkava celotna jugozahodna fasada.

Običajnih vrat je malo. Prostori lagodno prehajajo drug v drugega, tako v horizontalni kot vertikalni smeri. To je omogočeno tudi stanovalcem. Lagodje namreč. O tem govori belo oblazinjena zofa, ki je postavljena na mejo med dnevnim prostorom in novim zastekljenim delom. Tega bi laično brž poimenovali zimski vrt, vendar je njegova vloga v oblikovnem ansamblu bivalnega ambienta pomembnejša. Vzdolž steklene fasade, v neposredni bližini zofe, stoji oblazinjena lesena klop, ki je prizorišče družabnega kramljanja ali uživanja v čudovitem razgledu proti oddaljenim hribom, ki oklepajo dolino Save Bohinjke.

Kar ponuja dnevni prostor, jim ponuja tudi jedilni prostor, saj sta integrirana v enovit hibridni bivalni ambient pritličja. Z osrednjim kaminom v sivi barvi, ki je najlepši kontrast rdeči. Temu dvogovoru ne konkurira niti televizor. Ki je, za današnje čase neobičajno, potisnjen v kot. Dobesedno. V najmirnejši del dnevnega prostora v pritličju.

Pogled in svetloba se pretakata

Dostop v »mansardo« je mogoč z dveh strani. Po notranjih stopnicah, od koder se na levo stran, skozi delovni prostor, odpre pogled proti jugozahodu. Desno so vrata v spalni prostor. Ta je, kljub načelni intim­nosti, zaprt s steno in vrati iz prosojnega stekla, zato pusti južni svetlobi, da seže tudi v njegove največje globine. Hkrati omogoča stik z dinamičnimi svetlobnimi vtisi, ki se nenehno in neponovljivo spreminjajo ob izmenjavi dnevnih in letnih časov. Za likovno in tudi za pomensko neponovljivost prostora dodatno poskrbi na stekleno steno izdelan motiv, ki ga je oblikovala Saša Kerkoš.

Najbolj viden, najbolj barvno poudarjen prostorski element mansarde je kopalnica. Tudi ta, kljub načelni izoliranosti od drugih prostorov, »diha« z njimi, saj je pri vrhu delno zastekljena. Zato dopušča pogledu in svetlobi, da se neovirano pretakata po prostoru. Enako velja za nove, stranske stopnice, po katerih se je iz pritličja mogoče povzpeti v delovni prostor. V tloris so umeščene s strani, tako da ga ne obremenjujejo, temveč dopolnjujejo likovno in funkcionalno. Sprva so neopazne. Po njih se je mogoče v zgornjo etažo povzpeti skoraj neopazno, hkrati pa zelo opazno in ravno tako znova sestopiti v pritličje. Odvisno pač, s katere strani opazujemo.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE