Domovanje je bilo pred prenovo precej drugačno, veliko prostorov, peč v vsaki sobi, majhni hodniki. Kakor pravi lastnica, lahko razmere najbolje opiše z dvema besedama: ogromno vrat. Izhodiščni želji pa sta bili še ena otroška soba in izhod na vrt. Na podlagi želja so arhitekti najprej ugotavljali, kaj prostor pravzaprav dopušča. »Vedno poskušamo umestiti velik in odprt bivalni prostor,« pojasnjuje arhitektka Petra Gaber Jovanovič, »najprej poiščemo odgovor na vprašanje, kaj hočemo doseči v prostoru, nato se ukvarjamo z detajli in opremo, barvno skalo in drugimi podrobnostmi.« V tem primeru je že prostor sam nakazal, kakšen naj bi bil. Moderen, a hkrati klasičen, dodaja. In s čim se lahko doseže takšen učinek? Z izborom barv, kakovostnimi in trajnimi materiali, kot so klasični parket, masivni les in kamen. Takšne materiale sta v prenovljenem domu želela tudi lastnika, prav tako osnovne barve, kot so bela, črna, zlata, bež. Želela sta si sodobno z elementi starinskega, na primer starinski lestenec, zavese, tapete, pripoveduje lastnica.

Osnovni tloris se je po prenovi kar precej spremenil. Tam, kjer je bila prej kuhinja, je zdaj ena od dveh otroških sob, kuhinja je zdaj na mestu, kjer je bila prej spalnica. Da so dobili velik in odprt bivalni prostor s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo, so odstranili del zidu v največjem prostoru in seveda nekaj vrat. Zdaj so prehodi med osrednjimi prostori odprti, povezujejo pa jih krožne poti. Arhitektka pojasnjuje, da poskušajo hodnike vedno vključiti v bivalni prostor. Ta ima zdaj lepe poglede in veliko svetlobe. Zasnovali so ga tako, da je lahko družina skupaj, a hkrati narazen. To pomeni, da eden lahko gleda televizijo, drugi kuha, otroka pa se igrata. Največji poseg v stanovanju, ki leži v prvem nadstropju hiše, pa je zahtevala njegova povezava z vrtom.

Oprema, kot so kuhinja in garderobne omare, je zasnovana in izdelana po meri, saj se prostor tako najbolje izkoristi in prilagodi željam uporabnika. Ob množici današnjih belih kuhinj ta izstopa s temno, skoraj črno barvo furnirja ebenovine. Kakor pravi lastnica, si je želela temno, le malo jo je skrbelo, kako bo videti, saj ni klasična z zgornjimi in spodnjimi elementi.

»Kuhinja je v bivalnem prostoru, zato smo jo želeli osvoboditi klasičnih omaric in vitrin. Odločili smo se za minimalistično z otokom, ki komunicira s prostorom,« pojasnjuje arhitektka, lastnica pa dodaja, da za njim res veliko posedajo. Shranjevalne površine in gospodinjski aparati ter drugi kuhinjski pripomočki se skrivajo pod delovnim pultom in v steni ob kuhinji. Tam je tudi niša, ki so jo arhitekti predvideli za aparate, navadno postavljene na pultu.

Stene so, razen v otroških sobah, bele, prav tako vgradne garderobne omare in vrata. Ob beli barvi pridejo do veljave masivni pod iz ameriškega oreha, stena, oluščena do opeke, v dnevni sobi in furnirji. Tlak in vrata ohran­jajo vtis meščanske vile oziroma stare hiše. Element ognja, ki je bil prej s starimi kaminskimi pečmi vsaki sobi, so ohranili v dnevni sobi s kaminom. Pomembno vlogo pri zasnovi prostorov ima tudi osvetlitev. Ta je razen dveh lestencev vsa vgrajena v spuščene stropove, zato deluje enotno.

Prenova, ki so jo sprva načrtovali v manjšem obsegu, kakor so jo potem izpeljali, ko so zamenjali vse razen oken, je bila uspešna tudi po mnenju lastnikov. Če bi se je še enkrat lotila, pravita, ne bi ničesar naredila drugače.

Ljudje si po besedah Petre Gaber Jovanovič predstavljamo, da je moderno bivanje mogoče le v sodobni hiši z veliko steklenih površin, opremljeni z najsodobnejšo tehnologijo. A ni tako, saj je mogoče v starih hišah ustvariti zelo moderno in prijetno življenje. Prostori so v takšnih stavbah kakovostni, vendar jih je treba prilagoditi današnjemu času in načinu življenja. Tako je bilo tudi v tem primeru, ohranili so lupino in duha okolja, hkrati pa notranjosti dali novo vsebino.

Prenove so vedno izziv, pripoveduje arhitektka, saj so veliko težje kot novogradnje. »Več ko je preprek, bolj si kreativen,« meni sogovornica in doda, da arhitekt za družino ustvari dobre bivalne razmere, išče rešitve, da stanovanje prostorsko funkcionira, hkrati pa ga ne sme preveč definirati, saj ga mora tisti, ki živi v njem, znati sam uporabljati. »Prostor postaja lepši z življenjem samim,« še pove.