Ob tenkočutnosti in gracilnosti, s katero prijema v roke svež glineni izdelek, bi si malokdo predstavljal, s kolikšno silovitostjo je malo prej iznad svoje glave ob delovni pult treščila nekajkilogramski kos gline ... Tisto, česar ta material ne prenese, ko ga pečemo na tisoč in več stopinjah Celzija, da dobi trdnost, je zrak. Če ostane v njem zračni mehurček, izdelek poči ali ga raznese, zato se jih je treba znebiti. Ena možnost je, da glino kakih petdesetkrat treščimo ob površino, druga, da jo gnetemo, kot bi mesili kruh. Naša gostiteljica, ki smo jo obiskali v delavnici v Kamniku, pravi, da sama na srečo postopek potrebuje le, kadar »reciklira« ostanke od struženja prejšnjih izdelkov, sicer pa uporablja kupljeno strojno pregneteno glino. Vendar se med obiskom še večkrat prepričamo, da brez fizične moči le ne gre. Če »vrtiš«, to je oblikuješ posodo na lončarskem vretenu, moraš material dobro centrirati, zalučati kepo čim bolj v sredino plošče, potem pa mu s posebnim prijemom dlani in držo telesa »postaviti ograjico«. Preden z rokami v glini narediš središčno odprtino in postopoma vlečeš stene v obliko, se moraš še enkrat vrniti k zračnim mehurčkom. Najbrž je bilo samo gledalcem ameriškega filma Duh z lončarskim predznanjem jasno, zakaj je Demi Moore glino na vretenu med vrtenjem dvigovanja kvišku in potem valj spet tlačila navzdol. S takšnim postopkom namreč lončar iz materiala iztisne ves zrak.

Med izdelki kamniške lončarke so tudi valjani in z rokami prosto oblikovani izdelki, denimo pladnji ali žlice, a ti nastajajo z drugačno energijo kot tisti na vretenu. Najraje vrti skodelice, sklede, skledice, šatulje in čajnike. »Ni nujno, da ima posoda oblasto obliko, ki lepo sede v dlani, delam tudi serije z ostreje speljanimi linijami, a ključno je, da ima oblika v sebi napetost, moč in energijo, ne pa da je mlahava. V teh fazah ustvarjanja sem najzahtevnejša in jih imam najraje. Mislim, da energijo izdelka, pri katerem se oblika posreči, občuti tudi uporabnik. Zato mi je najljubša uporabna, gospodinjska keramika – ko jo jemljemo s police, se je dotikamo s prsti, prislanjamo ob brado ali nam vodi žlico, ves čas pošilja našim mož­ganom čutne impulze.« Izdelke iz različnih serij si lahko ogledate na tej povezavi.

Zaradi posode so imele vse njene potovalne torbe od šole naprej natrgane ročaje. Kamorkoli jo je neslo, vedno je domov tovorila keramiko. Nič čudnega potemtakem, da jo je po diplomi na glasbeni akademiji, v času samospraševanja, kam ubrati poklicno pot, zaneslo med lončarje. Želela je na tečaj v Anglijo, kjer imajo delavnice družinsko tradicijo, in najbrž je intuicija pripomogla, da se je odločila prav za družino Setha Cardewa, ki je stopil na očetovo pot. Že s tega prvega izobraževanja je domov prinesla ne samo praktično in teoretično znanje, ampak tudi zavest, da so jo sprejeli v skupnost odprtih, umetniško navdihnjenih ljudi z veliko socialno senzibilnostjo. Od obdobja med dvema svetovnima vojnama lahko spremljamo pojav, ko je veliko angleških intelektualcev povsem spremenilo poklicno pot in se usmerilo v praktične veščine ... Tudi Sethov oče Michael, ki je končal študij klasikov, je tako prestopil med lončarje in med drugim na pobudo kolonialnih uradnikov v zahodni Afriki postavil na noge proizvodnjo lončarskih izdelkov, ki je dajala kruh domačinom.

Delavnica je prijetno topla, lončarska peč kaže ob našem prihodu številko 619. Na toliko se je ohladila od prejšnjega dne, ko so se v njej pri 1050 stopinjah Celzija enajst ur žgali predmeti iz lončenine, odpreti pa jo bo mogoče šele, ko bo temperatura padla pod 100 stopinj Celzija. Lončenina je vrsta gline, ki je najprimernejša za gospodinjsko keramiko, v lončarskem žargonu je »nizko žgana«, še raje kot iz nje pa Nives Ratkajec Wingerl ustvarja iz kamenine. Ta izraz lahko laika zmede – ni kamen, a »visoko žgana« (pri temperaturi 1250 stopinj Celzija) glina s primesmi šamotnih delcev postane kot kamen trdna in neporozna. Le še više žgani porcelan ima večjo trdnost. Vsaka vrsta gline zahteva svojo recepturo glazure – pri tolikšnih temperaturah se v peči dogaja prava alkimija in nekompatibilna glazura se lahko uplini, zažge, razlije ali ostane na posodi zamehurjena. »Lončarstvo me privlači prav zato, ker se z zamenjavo surovine vedno znova učiš, s kilometrino prilagajaš postopke in prehajaš iz ene faze v drugo. Odkar sodelujem na eni največjih spletnih strani za ročna dela Etsy, ki povezuje izdelovalce s kupci, pa me bogati tudi komunikacija z ljubitelji keramike z vsega sveta,« pravi gostiteljica.

V enem letu porabi skoraj tono gline. Se da preživeti zgolj z lončarjenjem, vprašam. Najbrž bi šlo, če bi imela več trgovske žilice, pravi. A Nives Ratkajec Weingerl ima poleg tega še eno veliko veselje – uči dijake, mlade ljudi, ki se oblikujejo v ustvarjalnosti. Na Srednji trgov­ski šoli v Ljubljani za polovični čas bodoče aranžerske tehnike poučuje predmeta umetnost in dekoraterstvo. Navdušena je nad njihovo inventivnostjo. Del programa opravijo tudi v šolski lončarski delavnici in tako so pred dnevi vsem devetošolcem, ki so se udeležili njihovega informativnega dne, podarili velike keramične gumbe in jim priložili vabilo »Priknofaj se nam!«.

Kar jo pri mladih posebej veseli, je ponovni razmah zanimanja za ročna dela. V tujini in pri nas. »Tudi zaradi svojega šolskega dela intenzivno sprem­ljam, kaj se dogaja na tem področju. V Britaniji in Skandinaviji so ob revivalu ročnih del, starih obrti in izvirnega oblikovanja že pred več kot desetletjem začele nastajati skupnosti mladih, ki si izmenjujejo izkušnje, izdelke in si v času recesije v tej socialni mreži utirajo poklicno pot. Pri pridobivanju znanja se povezujejo s starejšimi, več je medgeneracijskega sožitja in marsikje so ta vidik vključili tudi v izobraževalni sistem. K spremembam so najbolj pripomogla blogerska in družabna spletna omrežja. V Sloveniji so takšna gibanja še v povojih – vendar v njih vidim močno optimistično sporočilo za mlade, ki si želijo delati.«