Copati, broške, torbice, obroči za lase, etuiji za pametne telefone, vsi močnih pisanih barv – izdelki, ki so postali prepoznavni, pravzaprav kar njen zaščitni znak. A ustvarjalnost oblikovalke iz volnene polsti in likovne pedagoginje se tu ne konča. Za njo je uspešen konec tedna s skupino Perpetuum Jazzile, ko so dvakrat zapovrstjo napolnili dvorano Stožice. Večkrat pa vzame v roke tudi fotoaparat. Nadvse jo privlačijo arhitekturni detajli.

»Moje fotografije so zelo slikarske. Opazovalec na prvi pogled pogosto ne ve, ali gre za fotografijo ali sliko. Pravzaprav iščem slikarske značajske lastnosti neke stene, zidu zgradbe,« opisuje Urša Nina Cigler. Rezultat takšnega fotografskega raziskovanja je do konca decembra na ogled v kavarni Khislstein v Kranju na razstavi z naslovom Kje sem stala. Pravi, da z naslovom nagovarja nekdanje someščane, Kranjčane, naj poskušajo ugotoviti, kje je bil detajl na fotografiji posnet. Namig za obiskovalce: v starem mestnem jedru.

Prvi kosi oblačil, ki jih je Urša Nina Cigler sešila, so bile obleke za punčke v osnovnošolskih letih, pozneje, med študijem, pripoveduje, so nastajala različna oblačila za vsak dan. Z osnovami šivanja jo je seznanila mama, pozneje pa se je sama izpopolnjevala. Še danes šiva na maminem Bagatovem šivalnem stroju, ki je pravzaprav starejši od nje, a še vedno v odlični formi. V majhnem studiu v starem mestnem jedru Ljubljane, kjer smo jo obiskali, na njem nastajajo zaključni detajli na izdelkih. Kako se začne njen delovni dan? Z odgovarjanjem na pošto, pregledovanjem družabnih omrežij, odgovarja. Tako namreč v sodobnem svetu poteka komuniciranje tudi v poslu, kot je oblikovanje. Njen delovnik ni tipičen osemurni. Včasih preživi pol dneva v studiu, drugo polovico pa pred računalniškim zaslonom, včasih je v Kranju, kjer ima še eno delavnico, bolj umazano, kot sama pravi. Tam so shranjeni zaloga volnene polsti in polizdelki. Tam ji pomagata mama in oče, medtem ko partner Jan skrbi za birokratski del posla. Popoldne pa je čas za družino. Delo včasih nadaljuje zvečer ob gledanju televizije, ko kakšne izdelke dokonča, na primer lepi broške ali obroče. To poteka dokaj rutinsko, kot pletenje pred televizijo.

Vrhunski izdelek narave

Zakaj prav volnena polst? »Všeč mi je, ker je volna res vrhunski izdelek narave, ker je topla, zračna, dobro diha, kar pomeni, da se noge v copatah ne potijo, ker je lahka,« odgovarja oblikovalka in dodaja, da ima še eno prednost, ni je treba robiti, kar je pri tem delu zelo pomembno, saj ni treba paziti, kako skriti šive, kako zaključiti rob in podobno. Preprosto obrežeš in je opravljeno. Slaba plat tega materiala pa je visoka cena, pravi sogovornica. Kupuje jo v glavnem v Nemčiji, gre pa za industrijsko izdelano volneno polst, ki je že obarvana. Na svetovnem trgu postaja volna vse dražja, pojasnjuje, saj jo je težko dobiti, zato cena raste. Volnena polst, ki jo sama uporablja, je iz merino volne, ki prihaja iz Južne Afrike in Avstralije, kjer je povprečna temperatura vse leto podobna, zato je volna kakovostnejša.

Prvi izdelek, ki ga je oblikovala, so bile copate, narejene za revijo Atelje. Odziv bralk je bil tako dober, da je pozneje izdelala še nekaj parov za razstavo Kilo zelene, prosim, na kateri je leta 2005 sodelovala v galeriji Škuc. »Takrat sem prodala vse razstavljeno in se vprašala, ali je morda to izdelek, ki bi bil lahko uspešen,« se spominja. Tako je začela in zdaj lahko pritrdi na vprašanje, ki si ga je zastavila pred osmimi leti. Količina in nabor izdelkov sta začela rasti, z njima pa tudi druga, manj ustvarjalna plat tega dela. »Preden je Jan prevzel birokratske stvari, sem bila že čisto neustvarjalna, ker sem porabila veliko časa za izpolnjevanje računov in drugih nujnih obveznosti, medtem ko bi lahko naredila kaj novega. Zdaj lahko bistveno več časa in energije namenim novim zamislim,« pravi sogovornica. Med zadnjimi je kolekcija, ki jo je oblikovala za podjetje Odeja. Pri tem sodelovanju so nastali izdelki za dom iz kombinacije volnene polsti in prešite tkanine. Žive barve, aplikacije in prešitja so jim dali oblikovalkin prepoznavni pečat.

Zelena in roza

Tudi pri svojih izdelkih vsako leto doda kakšno novo barvno kombinacijo, a med najbolj priljubljenimi sta že ves čas zelena in roza, tudi po vijoličasti in turkizni je vedno povpraševanje. Na sejmih, kjer včasih tudi sama prodaja, opaža, da se stranke težje odločijo, kadar je na voljo preveč kombinacij. Na splošno pa meni, da imajo tisti, ki so jim všeč njeni izdelki, radi žive barve, zlasti ta kontrast med njimi, zaradi katerih izstopajo, na primer roza in zelena, vijoličasta in zelena, turkizna in rumena. Sama je oblečena v bolj dolgočasne barve, kot pravi, temno modro, sivo, črno, rjavo, a s kakšnimi barvnimi dodatki, tudi s svojimi izdelki. Ob živih barvah pa so le pike vzorec, ki se pojavlja na njenih balerinkah. »To je zelo uporaben vzorec, saj je po eni strani nevtralen, po drugi pa ima neko igrivost,« pojasnjuje in dodaja, da se pike da zelo lepo kombinirati, hkrati pa so univerzalne in večne. Zamisli in želja, kaj bi še lahko naredila, ima veliko. Pravi, da je precej povpraševanja po kakšnih zanimivih otroških copatah za šolo. Prav tako razmišlja o kombinaciji z blagom, bombažem in platnom. Ali morda tudi o kakšnem novem področju? Vsak, ki vstopi v studio, bo namreč opazil zanimive senčnike za luči, ki so prav tako njeno delo. Pritrdi, da jo privlači področje notranjega oblikovanja, a se zaveda, da bi bil to popolnoma nov posel. In kakšen interier je ustvarila v domačem okolju za svojo družino? »V njem prevladuje zelena barva v kombinaciji z vijoličasto. Bela barva mi je všeč kot osnova na stenah, prostor posvetli, hkrati pa ponudi nešteto možnosti za umestitev živih barv,« odgovarja oblikovalka. A za zdaj ostaja pri igrivih copatah, broškah, obročih, torbicah, saj prihaja mesec, ko je zanimanje za njene izdelke največje.

Arhiv revije Deloindom+.