»Najbolj mi je pri srcu oreh, vendar ima prav vsaka vrsta svoje značilnosti. Vsak les je poseben in zanimiv ter ponuja nešteto možnosti, je surovina, ki je v Sloveniji ne primanjkuje. Če ga z občutkom oblikujemo v nekaj lepega, dobi uporabno vrednost, ki jo bo cenilo več generacij. To sem si in si še vedno želim. Zato me je zamikal les,« pripoveduje Boštjan Majcen, ki se je po dveh desetletjih dela v digitalnem svetu podal v otipljivi in uporabni svet lesa. »Njegove korenine izhajajo z obronka kočevskega pragozda in na enem od obiskov pri starših mu je pogled ušel na kup zloženih hrastovih desk. Leta in leta so se za domačo hišo pogovarjale z vetrom, takrat pa so prvič nagovorile tudi njega. V roke je vzel vbodno žago, ročno brusilko in nekaj kosov brusnega papirja. Če bi se zgodba dogajala v Grčiji, bi verjetno naredil trojanskega konja, v deželi na sončni strani Alp pa se je rodila Dila,« lahko preberemo njegovo zgodbo na splet­ni strani.

A da nastane všečna oblika z navihanim imenom, mora prehoditi še kar nekaj korakov. Po nakupu lesa po slovenskih kmetijah sledi pregled lesa, nato pa premislek o tem, kako ga obrezati in odrezati. »Plohi lesa in deske gredo skozi klasične postopke obdelave, s katerimi les pripravim za nadaljnjo obdelavo. Obrezano in lepo poskobljano desko si ogledujem, najbolj pozoren sem na teksturo. Kombiniram različne oblike, dokler z vzorcem in obliko nisem zadovoljen. Pomembno vlogo igra tudi debelina deske oz. ploha, saj nekateri modeli niso primerni v tanjši oz. debelejši izvedbi,« pojasnjuje Majcen. Obliko izreže z vbod­no žago, nato se loti grobega oblikovanja s kotno brusilko. »V tej fazi zastavim končno obliko dile, sledijo pa še tri do štiri brušenja, žigosanje ter na koncu premaz iz mešanice čebeljega voska in naravnih olj,« opiše obdelavo. Za kuhinjske deske so po njegovih besedah primerne trše vrste listavcev, kot so jesen, javor, oreh, hrast, bukev. Največkrat izbere orehovino, ker je po videzu najbolj zanimiva, a se občasno zgodi, da kupi ploh ali dva drugih vrst: »Trenutno v delavnici pogrešam javor, jesen in divjo češnjo, nekaj malega lesa slive pa se suši. Predvsem želim, da je les slovenskega izvora in naravno, na zraku sušen.«

Tako oblike kot imena desk, ki jih z ljubez­nijo do materiala ustvarja sogovornik, se razlikujejo od tistih, ki smo jih nekoč uporabljali v domači kuhinji. Najprej nastane oblika, pravi sogovornik, imena pridejo najpogosteje sama od sebe. In katere so najbolj priljubljene? »Najbolj všečni sta Šavrinka in Ta lepa. Iz oreha ali divje češnje,« odgovarja Majcen, ki ga vedno bolj izzivajo tudi drugi izdelki iz lesa. »Vsekakor si želim razširiti ponudbo kuhinjskih in servirnih desk, oblikovati kakšno linijo mlinčkov za sol in začimbe. Pred kratkim sem prišel do krasnega, dvanajst centimetrov debelega orehovega ploha, iz katerega bo nastala masivna kuhinjska miza,« načrtuje sogovornik in omeni, da že nekaj časa premleva idejo o lesenem kanuju, kakor seveda še o marsičem drugem, kar lahko nastane iz tega žlahtnega materiala.