»Praprotno seme ima po ljudskem verovanju čudežno moč, največjo na kresni večer, ko je noč najkrajša in dan najdaljši. Marsikje so praprot na kresni večer potresali po hiši ali okrog hlevov. O praprotnem semenu pripoveduje tudi ljudska pravljica, v kateri hlapec sliši živali govoriti, ker mu je praprotno seme padlo v škorenj. V naših koncih in okolici Dobrepolja pa so na kresni večer nabirali praprot, vezali kresne pušeljce in jih metali na strehe hiš ter gospodarskih poslopij. Verovali so namreč, da ponoči pride k hiši sv. Janez Krstnik, ki spi na praproti in prinaša srečo in zdravje,« pripoveduje Saša Drobnič Škrjanec, ki skupaj z možem, krajinskim arhitektom Mitjem Škrjancem, ustvarja izvirne zgodbe hišnega tekstila pod blagovno znamko Jagababa.

Tokrat sta ustvarila posteljnino s potiskom praproti. Nastajala je leto dni. »Lani ob tem času se nama je porodila zamisel o posteljnini, potem sva razmišljala in iskala primeren vzorec zanjo. In ker je bilo ravno proti koncu šole, na začetku poletja in v času kurjenja ognja ob večerih, sva se spomnila zgodbe o kresni noči. Takoj je padla odločitev, da bo to praprot s svojimi čudežnimi semeni,« pojasni Saša Drobnič Škrjanec. Nato sta iskala še kakovostno blago in izbrala bombažni saten, ki je lahek in mehek na otip. Posteljnina je potiskana s sitom in tako kot drugi njuni izdelki narejena v Sloveniji.

Jagababa se je v zadnjih letih uveljavila na področju tekstila za dom, čeprav je Saša Drobnič Škrjanec začela svojo oblikovalsko pot z oblikovanjem modnih dodatkov pred več kot desetimi leti. In še vedno nastajajo unikatni ročno tiskani šali in torbe, ki so, kot pravi, prava uspešnica vsako sezono znova.

Hišni tekstil ji je bil vedno izziv, saj tudi sama veliko časa preživi v kuhinji in z družino vedno sedejo za lepo pogrnjeno mizo. Na trgu je preveč izdelkov »made in china« iz nekakovostnih materialov in brez lokalne zgodbe. Zato so nastale tudi njihove ročno tiskane kuhinjske krpe in predpasniki, vsak s svojo zgodbo. Zakaj ravno kuhinjske krpe? »Kuhinjska krpa je nekaj zelo vsakdanjega in zakaj ne bi smela biti okras kuhinji. Tudi to je kultura mize,« odgovarja oblikovalka, ki navdih za vzorce vedno najde v domačem okolju, v tistem, kar ji v vsakdanjem bivanju razburka domišljijo. »Spomin na kmečko dvorišče s kokošmi ali babičina pikasta ruta, potica in valovi našega morja. Z možem idejo preneseva na papir, včasih po fotografijah ali risbah iz stare francoske enciklopedije. Grafično dodelani motivi nato pristanejo na situ za sitotisk. Lokalna zgodba tako dobi čisto globalno trendovsko ali brezčasno elegantno grafiko,« pripoveduje sogovornica.

Do zdaj je nastalo že marsikaj: kuhinjske krpe, namizni tekači, predpasniki, bombaž­ni prtički, nakupovalne torbe in prevleke za blazine. Pred kratkim pa tudi leseni ležalniki iz bukovega lesa in bombažne ponjave, ki so pralne in seveda ročno potiskane z značilnimi vzorci.

Kako dopolnjujeta kolekcije in se odločata za nove izdelke? »Sukamo se po hiši, in kjer nam kaj zmanjka, to poskušava zapolniti in narediti izdelek, ki bo za nas in za stranke uporaben, kakovosten, lep in bo seveda pripovedoval samosvojo zgodbo, navdahnjeno z našo tradicijo,« odgovarja sogovornica in dodaja, da vedno, ko dokončata izdelek, že razmišljata o novem in se jima ta, ki sta ga ravno poslala na trg, zdi že star. »Pri prodaji pa včasih potrebuješ malo več časa, potrpežljivost, in ko že misliš, da se ne bo prijelo, se nenadoma okno odpre in izdelki začnejo leteti. Cilji pa so vsak dan višji,« še pripoveduje.

Nekaj pozornosti vzbuja tudi ime blagovne znamke Jagababa, ki je nastalo že leta 2003. Kakor pravi oblikovalka, je takrat iskala nekaj slovenskega, prepoznavnega, na prvi pogled malo navihanega in čarobnega. Jagababa je bila tisto pravo – ženski podobno pravljično bitje s čarobnimi močmi. Tako ime in grafična podoba (ta je sestavljena iz dveh narobe obrnjenih besed) predstavljata tisti »twist«, ki ga izražajo tudi njuni izdelki.