Navidezno krhka keramika

Keramika je material, iz katerega v Studiu Oblique (v njem delujejo Katarina Müller, Anja Radović, Katja Špiler in Iztok Maroh) nastajajo različni lepi predmeti, med njimi svetila. Keramika je bila poleg stekla eden glavnih medijev že pri študiju ustvarjalcev, zbranih v studiu, in zaradi razsežnosti, ki jih ponuja, ji ostajajo zvesti. Zasnovali so skupino samostoječih ambientalnih svetil Minute, ki oddajajo usmerjeno svetlobo navzgor in ob tem ustvarjajo iz krogov sestavljeno svet­lobno teksturo tudi na steni.

Keramična skulptura z igrivo ambientalno svetlobo pa je svetilo Hemola, ki je prav tako nastalo v omenjenem studiu. »Navdih zanj je bila človeška celica, rdeča krvnička. Okrogla keramična oblika je obarvana z železovim oksidom, sploščena v jedru in nanizana na tanko plastificirano žico, ki spominja na kapilare,« povzamejo zgodbo Hemole.

»Keramika je netransparentna in je zato uporabna zlasti pri lučeh, katerih namen je usmerjanje svetlobe. Na videz je krhka, a je v resnici izjemno kompakten, uporaben in prilagodljiv material. Ko iz nje izdelujemo svetila, smo pozorni, da ostajajo lahka in zanimiva,« pojasnjujejo v Studiu Oblique, kakšna je po njihovih izkušnjah keramika. Kot dodajajo, ima nekatere lastnosti, zaradi katerih pri delu zahteva svoj čas. Postopek določijo glede na obliko, funkcionalnost in število kosov v seriji. Izdelke največkrat oblikujejo ročno s t. i. ročno gradnjo oziroma uporabijo kalupe (odlivanje po mavčnem kalupu), tehnike pa med seboj tudi iznajdljivo povezujejo. »Za vlivanje gline je treba vnaprej narediti model, po katerem se izdela mavčni kalup, sledi sušenje kalupa in šele nato odlitki. Izdelek nato dodatno ročno obdelamo, odstranimo drobne napake in podobno. Ko se posuši, ga prvič žgemo pri temperaturi do 980 stopinj Celzija, kar imenujemo biskvitno žganje. S tem postopkom se glina transformira v keramiko,« pojasnjujejo oblikovalci. Nato izdelke glazirajo in spet žgejo pri izbrani temperaturi, ki je običajno višja kot pri biskvitni peki. »Postopek se na tej točki lahko konča ali pa se nadaljuje s kakšno dekorativno tehniko. Zlasti sušenje je dolgotrajen proces, ki ga je treba upoštevati, saj preskakovanje faz lahko škodi izdelku,« še poudarijo. Za keramična svetila priporočajo uporabo led-žarnic, ki se ne segrevajo. Njihova svetila si sicer predstavljamo v prostorih, kjer je poudarek na ustvarjanju vzdušja.

V Studiu Oblique so nastale tudi kristalne luči, pri katerih so uporabili metodo izgub­ljenega voska. Senčnike so oblikovali z ročnim modeliranjem voska. »Po voščenem modelu naredimo kalup za enkratno uporabo iz mešanice kremenove moke in mavca. Vosek s paro odstranimo s kalupa. V peči se nato steklo oblikuje po kalupu,« pojasnjujejo postopek. Oblikovanju svetil, kot dodajajo, so se posvečali že med študijem in zdaj jih najpogosteje vključijo v družino izdelkov, ki jih razvijajo sočasno.

Keramika in glina

Svetlobni mehurčki so svetila iz keramike, ki so nastala pod rokami oblikovalke Alje Starc, ko je, kot sama pravi, želela glini dodati toplino in domačnost. »Moji začetki segajo v zgodnja devetdeseta leta, ko sem se prvič srečala z glino. Moj učitelj je bil Ljubo Blagotinšek, ki je tudi sam izdeloval luči, vendar z drugo tehniko. Njegove luči so se mi zdele takrat čarobne. Nekaj let po njegovi smrti sem poskusila tudi sama, saj so mi v spominu ostale njegove besede, da lahko iz glinenih svaljkov ustvariš prav vsako obliko. Trajalo je kar nekaj let, da so luči dobile današnji videz,« pripoveduje sogovornica in dodaja, da je želela uporaben in estetsko dovršen izdelek. Keramika kot material je po njenih besedah na dotik hladna, vendar ponuja nešteto možnosti za oblikovanje, saj deluje sproščujoče in je odličen medij tudi za terapevtske namene. »Glina je element zemlje in ta je del vsakega človeka, to zavedanje me povezuje z naravo in ustvarjalnim procesom,« še dodaja oblikovalka.

Luči izdeluje s polaganjem glinenih svaljkov in sprotnim glajenjem, da nastane želena oblika. »Največkrat je to nekakšna oblika polkrogle, ki jo pustim, da se nekoliko posuši, in jo nato še enkrat dokončno zgladim ter prerežem na spodnjem delu. Pri tej fazi moram ujeti pravi trenutek, da je izdelek že dovolj trden, a ne preveč, saj bi mi to otežilo poznejše oblikovanje. S prstom ali modelirko si na izdelek zarišem vzorce, ki jih črpam iz narave. Nato s svedrom ali nožkom izrežem želene vzorce. Izdelek mora znova počivati, dokler se popolnoma ne posuši. Zatem s strgalom postrgam vso odvečno glino, ki je ostala pri izrezovanju vzorcev. Na koncu površino prebrišem še z mokro gobico. Izdelek je pripravljen za peko,« opiše sogovornica postopek izdelave, ki mu sledijo različne faze peke. Nazadnje pride trenutek, ki ga nestrpno pričakuje ves čas dela. Ko lučki doda žarnico in je s pritiskom na stikalo njen trud poplačan, saj jo, kot pravi, vsaka lučka vedno znova očara.

Transformacija kovine

»Oblikovanje svetila je ena od mojih interpretacij nakita. Kovina je medij, s katerim se izražam kot oblikovalka nakita, in material mojega raziskovanja in študija. Pri svojem delu se vsakodnevno strastno ukvarjam z vprašanji in odgovori o vlogi in pomenu nakita, kdo ali kaj lahko nosi nakit ter kako. Svetilo je pravzaprav nakit interierja in njegov neločljivi del,« razmišlja oblikovalka unikatnega nakita Martina Obid Mlakar, ki je iz odpadne kovine ustvarila svetilo Lahkot­nost bivanja. Reciklaža odpadne pločevine je njen osebni izziv, pravi, ne le kako odvrženemu kosu kovine dati namen, ampak tudi, kako ga nadgraditi z obliko in kako se nanj »podpisati« z ročno izdelanimi detajli, ki mu dajo dodano vrednost. »Baker je hvaležen material za preoblikovanje. Njegova barva je čudovita. Bakreno pločevino je mogoče patinirati, srebriti ali zlatiti, kar odpira nove možnosti kombiniranja peres in njihove interpretacije,« pojasnjuje sogovornica, ki je z omenjenim svetilom spremenila težko kovino v lahkotno obliko peres. »Peresa simbolizirajo moje življenjsko vodilo, ki se je izrazilo skozi nakit. Predstavljajo mi krila kot svobodno izražanje in bivanje ter gnezdo, kjer je moj varni pristan.«

Postopek transformacije težke kovine v lahkotno formo peres poteka od ideje, skice in natančnih risb do priprave odpadne bakrene pločevine za oblikovanje. Sledijo valjanje pločevine, izrez oblike in cizeliranje, kovanje in graviranje vsakega peresa posebej. Svetilo Lahkost bivanja je prototip, na katerem so peresa med seboj spajkana, za celotno izdelavo pa je oblikovalka potrebovala približno 30 ur. In kje bi si želela videti svojo luč? »Lahko je del poslovnega ali bivalnega okolja. S svojo obliko ustvarja toplino svetlobe in ambienta. Najlepše igra svojo vlogo v kotičku, kjer v miru uživamo ob skodelici kave ali ob pogovoru,« odgovarja Martina Obid Mlakar in dodaja, da bo v bližnji prihodnosti predstavila svetilo iz kombinacije steklenih in kovinskih peres, ki je nastalo v sodelovanju s Steklarno Rogaška.

Večni les

Les je material, ki ga v vseh pogledih raz­iskuje in uporablja oblikovalski tandem Klara Zalokar in Klemen Zupančič, ki se predstavljata pod imenom Handmade in Moste. »Kar se je sprva zdelo kot eksperimentiranje z ročnim delom, med prenovo stanovanja v ljubljanskih Mostah, je sčasoma dozorelo v spoznanje, da oblikovanje z lastnimi rokami prinese popolnoma drugačne rezultate kot oblikovanje z računalnikom ali celo svinčnikom na papirju. V zadnjih dveh letih sva raziskovala različne obrti in kmalu ugotovila, da nama je najbližje oblikovanje in izdelovanje pohištva, objektov in prostorov,« pojasnjujeta oblikovalca.

Večina njunih izdelkov je iz lesa, tudi luč – Reflektor 2: »Oblika te luči izhaja iz materiala in tradicionalnih tehnik izdelave, tako da sva material pravzaprav izbrala, še preden sva svetilo narisala na papirju.« Uporabila sta staro desko parjene hruške, ki je ostala pri rezanju furnirja. Bila je brušena in zaščitena s tremi sloji lanenega olja in slojem čebeljega voska. Reflektor, katerega oblika izhaja iz materiala in tipa osvetlitve, sta naredila za svoj studio, kjer sta potrebovala osvetlitev nad delovno mizo. Svetlobo v njem oddaja pet halogenskih reflektorjev. Projekt oblikovanja luči se je začel z izbiro in nakupom lesa, ki ga v delavnici najprej poravnajo in razžagajo na sestavne dele za izdelavo luči. »Sestavne dele nato povežemo med seboj z ročno narejenimi lesnimi zvezami, zadnji korak pa je brušenje, poliranje in zaščita lesa z več sloji lanenega olja in čebeljega voska,« še pojasnjujeta oblikovalca.

Arhitekti Arne Vehovar, Nena Gabrovec in Kaja Lipnik Vehovar, ki je ukvarjajo z oblikovanjem prostora ter grafičnega in industrijskim oblikovanjem, pa so zasnovali tri svetila. »Čipka, Roža in Snežinka so oblikovane kot svetila v obliki čipkastega okrasa, ki oddajajo pridušeno svetlobo in tako prikličejo vzdušje toplih zimskih ali poletnih večerov. Narejene so ročno iz smrekovih paličic in javorjevega furnirja. Izdelava se zgleduje po načelih tradicionalnih slovenskih domačih obrti, kot so pletarstvo, klekljanje idrijske čipke in izdelava predmetov iz zvitih oblancev,« pravijo njihovi avtorji.

Lučke so viseče in oblikovane ploskovno v obliki kroga kot povečan okras iz zvitega oblanja. Gre za tri različne motive. Središče posamezne lučke je izrezano iz polnih furnirjevih listov v obliki snežinke, zvezde ali rože in je osnova, na katero so pritrjene smrekove paličice in led-sijalke. Med paličice so napletene različne oblike, zvite iz traku furnirja. Arhitekti zdaj razvijajo novo družino luči iz furnirja, zasnovano na lučeh, ki sta jih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja oblikovala Nives in Franci Vehovar.

Potiski na platnu

»Platno je naravni material in svetlobo sprejema in oddaja dekorativno. V prostoru deluje toplo in domačno,« pravi oblikovalka Julija Zornik Strle, ki iz tega materiala ustvarja različne senčnike pod blagovno znamko JZS. S platnom je podobno kot z drugim tekstilom, pravi, potrebuje redno vzdrževanje, brisanje prahu, kar pa je preprosto, saj ga le na hitro obrišemo z vlažno krpo ali posesamo.

Na njenih senčnikih se pogosto pojavljajo motivi iz narave. Kot pojasnjuje, je velika ljubiteljica narave in v njej črpa navdih, njena specialnost pa so vzorci. Zato niti ni nenavadno, da se pojavljajo tudi na svetilih, izbira pa takšne, ki niso ravno modna muha. V njih je običajno nameščen halogenski vir svetlobe, lahko pa je tudi led-sijalka, vedno s standardnim vznožkom E27 ali E14.