Mansarda v družinski hiši: Igrivo zavetje

11. 5. 2015 | Besedilo: Tanja Paulin | Fotografije: Jože Suhadolnik

mansarda, družinska hiša

Ko vstopiš v mansardno stanovanje v hiši na robu Brežic, se za hip zazdi, kot bi se vrnil v prijeten, svetel in varen kraj iz otroštva. Stanovanje spominja na smetanov sladoled, posut s pisanimi bonboni, pa tudi njegovi prebivalci zajemajo življenje z veliko žlico.

Že prvi pogled na hišo daje slutiti, da jo je oblikoval nekdo z veliko mero občutka za prostor in oblikovanje. In res, ko gostu odpre vrata nasmejana Tadeja Šepec Bizjak, izveš, da sta z možem Grego Bizjakom pravzaprav že druga generacija arhitektov, ki živi v tej hiši. Tadejina starša, tudi oba arhitekta, sta jo skrbno zasnovala z vodilno idejo, da pripeljeta svetlobo v vse prostore in globino hiše, tudi po prerezu. Mama zdaj živi v pritličnem delu, mlada družina pa si je domovanje uredila v mansardi. V vhodnem prostoru se je tistega dopoldneva s stropa mehko spuščala svetloba bledega sonca, ki se je borilo z visoko meglo nad Brežicami.

Hiša je nastajala kot nekakšen recikliran projekt. Oče je pri podiranju starih hiš v okolici zbiral in odkupoval dobro ohranjeno klasično polno opeko, ki se je takrat ni več dalo dobiti zaradi novih votlih zidakov, in jo vgrajeval v hišo. Da bi sprejela čim več svetlobe, je zasnoval osrednji strešni svetlobnik, ki pripelje svetlobo vse do delno vkopane kleti, kjer imata Tadeja in Grega – arhitekturni dvojec Naino – urejene delovne prostore. Pod svetlobnikom vodijo stopnice v podstrešni del hiše, kjer sta bili prvotno, vsaka na svojem koncu hodnika, predvideni zgolj dve otroški sobi, s stojno višino, ter sušilnica perila na obeh straneh nižjega dela.

Tadeja in Grega sta si želela v mansardi urediti začasno bivališče, saj sta se po več letih bivanja v Ljubljani z dvoletno hčerkico vrnila domov, da bi si v mirnejšem podeželskem okolju v bližini Tadejinega doma zgradila hišo in zaživela polno družinsko življenje. Zanjo sta že našla parcelo, vmes pa si urejala mansardo z mislijo, da je zgolj nekakšno prehodno stanovanje. Ta občutek začasnosti jima je vlil poguma in veliko sproščenosti za nekatere drznejše poteze, še zlasti pri izbiri materialov in barv. Ker sta v tistem obdobju kot arhitekta preurejala tudi prostore v brežiški bolnišnici, sta tam dobila navdih za cenovno ugodno in hkrati trpežno rešitev talnih oblog. Za svoj (začasni) dom sta si izbrala skoraj belo pvc-oblogo, ki pa se je na koncu izkazala za dobro odločitev, saj je stanovanje zaradi nje svetlejše, barve in posamezni kosi pohištva pa pridejo bolj v ospredje. Tudi v kopalnici sta preizkušala, ali lahko uporabita keramiko zgolj na najbolj občutljivih delih, torej le ob umivalniku in kopalni kadi, vendar sta hčerkici dokazali, da je včasih bolje nekaj več ploščic kot premalo. To je dragocena izkušnja, ki jo poslej lahko delita z naročniki.

Razporeditev prostorov, ki jih v nekakšen krožni promet povezuje vstopni hodnik s strešnim svetlobnikom, so narekovale še oblika strehe, orientacija prostorov in napeljave. »Želela sva urediti čim bolj odprt bivalni prostor, vendar je bila že obstoječa zasnova zelo prilagodljiva, tako da je nadaljnje načrtovanje prostorov steklo kar samo od sebe,« pojasni Tadeja. Nekdanjo otroško sobo sta na zahod­ni strani mansarde združila s sušilnico in v njej zaradi bližine vodovodne napeljave predvidela osrednji družinski prostor za druženje in ustvarjanje, kuhinjo z jedilnico. Ker strešina ni dopuščala klasičnih visečih omaric, sta vso potrebno opremo zasnovala v osrednjem kuhinjskem otoku s pomožnim delovnim pultom v ozadju. »Za peko zavitkov,« se nasmehne gostiteljica. Za daljšo kuhinjsko steno sta določila temnejši rjav odtenek, da bi s tem optično razširila kuhinjo, barva pa se s stene prelije še na kuhinjske elemente.

V kuhinji z jedilnico preživijo veliko časa. Tu nastajajo različne kuharske poslastice, ki jih pripravljajo iz tistega, kar zraste na Tadejinih štirih vrtnih gredicah in bližnjih ekoloških kmetijah, v vrtnarjenje in zeliščarstvo sta aktivno vključeni tudi najmlajši članici družine. Slikarske umetnine starejše deklice krasijo stene kuhinje, na okenski polici pa tiho sedijo beli ptički, ki so jih Gregove tri punce ustvarile za dobrodelne namene. Nekaj jih je za spomin ostalo doma.

Na glavnem hodniku, ki povezuje vzhod­ni in zahodni del stanovanja, stoji garderobna omara z rdečimi nišami, ki se spoji s steno intimnejšega dnevnega prostora v enakem rdečem tonu. Ta je zelo omejen po višini, saj je kolenčni zid precej nizek. Vendar jim je v dolgem, nizkem prostoru vseeno uspelo izkoristiti vsak kotiček; tu sta otroška kuhinja s knjižnico na eni strani in delovni prostor za starše na drugi. »Osrednji bivalni prostor je povsem po naši meri, k sreči ne spadamo med zelo visoke ljudi,« se je pošalil Grega, »vendar smo kljub majhnemu volumnu dobili prostor, ki nam pravzaprav ponuja vse.« Posamezne ambiente v njem so predelili kar z zelenjem, ki ustvarja tudi kanček zasebnosti, kamor se lahko umakne kateri od družinskih članov.

Sobo na vzhodni strani sta dodelila hčerki, ki se ji je nekaj let pozneje pridružila sestrica. Čeprav ima soba raven strop, sta se starša vseeno odločila, da je ne opremita klasično. Zato sta oblikovala veliko leseno drevo, po katerem deklici splezata vsaka v svoje gnezdo, pod njim pa si prirejata čajanke. S prihodom druge hčerke se je pokazala tudi potreba po več shranjevalnega prostora, kar sta uspešno rešila z umestitvijo omare kot nosilnega elementa za dvignjeno posteljo.

Na tleh otroške sobe sta uporabila tekstilno talno oblogo, ker je bolj prijetna za igro in dotik. Iz otroške sobe so prebili vrata v nekdanjo sušilnico in v njej uredili spalnico. Nizek strop je zahteval nižjo posteljo, omara ob nosilni steni pa se domiselno prilagodi obstoječemu dimniku. Ker v spalnici nista želela močnejših barv, odpovedati pa se jim tudi nista hotela, se notranjost omare koplje v sončno rumeni barvi.

Iz spalnice vodijo še ena vrata v prehodni utiliti, povezan s kopalnico, ki razveseli z barvo sivke. »Vsa zasnova opreme je izhajala iz vsakdanjih potreb, razmišljala sva, kje bo likalna deska, kje bo sesalnik, nato sva vse oblikovala kar najbolj nevtralno in nevsiljivo v toplem odtenku bele, v vsakem prostoru pa pridala barvne poudarke in nekaj lesa,« povzame koncept oblikovanja Tadeja.

Iz potrebe je v utilitiju nastala tudi omara z zračniki v obliki rožic, v katero družina odlaga oblačila, ki še niso za med umazano perilo, med čista oblačila pa jih tudi več ne morejo pospraviti, in s tem rešila klasičen problem vsake družine s pomanjkanjem prostora. Nekaj kosov pohištva sta prinesla iz prejšnjega stanovanja v Ljubljani, nekaj kosov dokupila v Ikei, večino opreme pa dala izdelati po naročilu.

Stanovanje je polno otroških kreacij, stene krasijo tudi tri variacije grafike, ki sta si jo zakonca oblikovala in izdelala za svoje poročno vabilo. Po tleh in omarah se skrivajo različni kamni, veliko je takih v obliki srca, ki jih je starejša deklica vneto zbirala. »Stanovanje je tudi nekakšen najin 'show­room', kamor na obisk pripeljeva kakega naročnika in mu pokaževa kakšen detajl in predvsem življenje v mansardi v živo. Strankam lahko v svojem domu predstaviva, kako razmišljava glede barv in vnašanja topline v stanovanje. Veliko ljudi namreč vidi mansardo kot pomanjkljivost, tako pa jim pokaževa – kaj vse se da!«

Njuno življenje je s selitvijo iz Ljubljane dobilo drugačen ritem, začasna mansarda pa je postala tako topel dom, da o graditvi hiše sploh še ne razmišljata. Kljub temu da se »v službo« samo spustita dve nadstropji niže, pustita delo v kletni etaži, ko je čas za družino. In ta je poln gibanja na prostem, risanja, vonja po piškotih, ustvarjanja iz različnih materialov, nabiranja kamnov …

Obiskovalcu pa pri prehajanju iz prostora v prostor vedno bolj v mislih odzvanjajo besede slavnega brazilskega arhitekta Oscarja Niemeyerja, ki sta jih arhitekta vtkala v svojo življenjsko filozofijo in poleg fotografije slastne torte gosta pozdravijo tudi ob prvem kliku na spletno stran arhitekturnega dvojca Naino: »Najpomembnejša zadeva ni arhitektura, ampak življenje, prijatelji in ta nepravični svet, ki ga moramo spremeniti.«

Arhiv revije Deloindom+.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE