Svoj sanjski dom sta našla v naselju Menilmontant v 20. pariškem okrožju. Nekoč je bila to samostojna vasica pod območno upravo Belleville, od leta 1860 pa je Menilmontant oziroma Menilmuche, kot ga imenujejo domačini, del Pariza. Naselje na gričih nad prestolnico je bilo od nekdaj znano kot delavska soseska.

Mlada zakonca je pritegnila ugodna cena, vendar je bila hiška v zelo slabem stanju. Navdušila sta se predvsem nad notranjim dvoriščem in belimi kamnitimi zidovi. Hiša je obrnjena proti jugovzhodu, kar pomeni, da je v vseh prostorih vedno dovolj svetlobe. V hipu sta se odločila, da bosta razmislila o novi razporeditvi prostorov in stavbo temeljito posodobila.

Hiša se odpira na dvorišče, na katerem je zasajeno različno rastlinje, kar daje sicer mestnemu domu svojevrsten pridih podeželja. Na začetku sta imela na voljo komaj 30 kvadratnih metrov bivalne površine, s prenovo pa sta jo povečala na 46 kvadratov. Na prvi pogled se zdi, da je pri zgornjem delu hiše še vedno stoji gradbeni oder. Ta okvir, ki je videti kot začasna rešitev, je stalna konstrukcija iz galvaniziranega jekla, ki veliko pripomore k temu, da je v notranjosti dovolj svetlobe.

Lakirani beton v dnevni sobi se lepo ujema z jeklenim ogrodjem, vse skupaj pa daje hiši poseben industrijski šarm. Pohištvo v barvi medu, les in usnje ustvarjajo prijetno enobarvno sliko. Skozi velika okna se odpira prelep razgled na strehe Pariza. Dodatno svetlobo prepuščata še dve strešni okni.

Pablo je ugotovil, da je hiša zgrajena na prostoru za dostop do napeljave, ki leži približno meter globoko, kar naj bi poslopje med drugim varovalo pred vlago. S tem ko so pridobili ta prostor, se je ponudila mož­nost za izdelavo vmesne etaže. Vanjo sta nova lastnika umestila dnevno sobo, ki je hiša do zdaj ni imela. Načrt je počasi dobival obliko. Ko so mojstri odstranili notranje zidove in tla, je prostor dobil povsem drugačne razsežnosti, pri čemer se iz na novo ustvarjenega vmesnega nadstropja odpira pogled v vse dele hiše.

Arhitekta sta se odločila, da bosta ohranila kar največ izvirnih materialov. Navdih so jima bili postindustrijski prostori, poleg tega sta bila srečna, da lahko uživata v svojem zelenem vrtu, kar je za francosko prestolnico veliko razkošje.

Nato sta izdelala tehnični načrt, s katerim sta objekt v celoti spremenila. Čeprav je bila osnovna površina resnično skromna – približno 8,3 x 3,3 metra –, je bila nepremičnina opisana kot samostojna hiša s petimi ločenimi bivalnimi prostori, ki se odpirajo drug v drugega.

Po gradbenih posegih je tloris zagotavljal osnovni prostor za dnevno sobo in kuhinjo z jedilnim kotom. Kopalnico so morali dodatno zgraditi na dvorišču. Obnovili so tudi sistem ogrevanja, saj so tam, kjer je bil prej prostor za napeljavo, zgradili medetažo. Na vrhu stopnic je v tej vmesni etaži prostor za pisarno in garderobo. Spalnica je v še malo bolj oddaljenem kotu, tako da deluje še bolj zasebno.

Celotna obnova je stala približno 60.000 evrov. Konstrukcija, ki spominja na gradbeni oder, je bila razmeroma draga, drugače pa je bilo le nekaj stvari izdelanih po naročilu, zato cena obnove ni bila pretirana.

Kuhinja je sestavljena iz cenovno dostop­nejših elementov. Stene so povsem bele. Delovne površine so postavljene nekoliko više od standardnih, kar je arhitektoma omogočilo, da pod njimi namestita dodatne predale in tako povečata sicer sila omejene shranjevalne površine. V jedilniškem delu je dovolj prostora za veliko jedilno mizo.

Na dvorišču sta si ustvarila teraso, s tem ko sta ob hiši postavila velik nadstrešek iz sivega lakiranega aluminija, ki je bil izdelan po meri. Na strehi sta dodala dve okni, s čimer sta pridobila dodatno svetlobo in omogočila boljše prezračevanje zgornjega dela hiše. Ohranila sta tudi bele kamnite zidove. Nova betonska tla so ogrevana, tako da je poslopje energijsko zelo varčno. Največ so stala gradbena dela. Obnoviti je bilo treba tudi vse cevi, kanalizacijo in električno napeljavo.

Odprta vmesna etaža ponuja prelep panoramski razgled. Pablo je silno ponosen na to, da je odkril del za dostop do napeljave in tako pridobil nov bivalni prostor. »Nobena skrivnost ni, da je treba za kar najboljši izkoristek majhnega prostora vsaki bivalni enoti dodeliti dve funkciji,« pojasnjuje. »Prostor se spreminja, s tem ko ga v različnih urah dneva uporabljamo v različne namene.«

Med ogledom hiše se razkriva vrsta izvirnih trikov. Kuhinja, ki je v istem nadstropju kot dnevna soba, je v zadnjem delu z zgornjim nadstropjem povezana s stopnicami. Pod njimi je prehod, ki vodi v kopalnico, edini prostor, ki so ga prizidali na novo. Svojevrstna konstrukcija je zabrisala mejo med notranjostjo in dvoriščem z vrtom, poleg tega je pripomogla k občutku večje prostornosti.

»Nobena skrivnost ni, da je treba za kar najboljši izkoristek majhnega prostora vsaki bivalni enoti dodeliti dve funkciji.«

Arhiv revije Deloindom+.