11. 11. 2016 | Besedilo: Aleksandra Zorko | Fotografije: Janez Marolt
Odprta vrata – Dunaj: Urbano zatočišče
11. 11. 2016 | Besedilo: Aleksandra Zorko | Fotografije: Janez Marolt
Staromeščanskemu stanovanju z začetka prejšnjega stoletja v osmem dunajskem okraju so novo podobo vdihnili trije slovenski arhitekti, Alenka Korenjak, Ana Grk in Blaž Kandus iz biroja Kombinat arhitekti. Visoki stropi, leseni tlaki in prostornost so zdaj okvir sodobnega, svetlega in zračnega stanovanja, ki so ga uredili za mlad urbani par, navdušen nad kolesarjenjem.
Staromeščansko stanovanje je bilo že v preteklosti spremenjeno, ob zdajšnji prenovi pa so minimalno posegali v tloris. Odstranili so le dve predelni steni in tako pridobili velik osrednji prostor s pogledom na ulico ter nove povezave med prostori. Pri zasnovi so arhitekti izhajali iz želja naročnikov, ki sta imela zahteve glede postavitve koles v samem stanovanju. Prav tako sta si za čas, ki ga preživljata doma, želela osrednji prostor s pogledom na ulico. Arhitekti so zato zasnovali večnamenski prostor, ki združuje kuhinjo, jedilnico, delovno sobo in je središče domačega dogajanja. Zaznamuje ga dolg element, ki se razprostira od stene do stene, hkrati pa opravlja različne vloge. Najprej je kuhinjski pult z delovno in kuhalno površino ter pomivalnim koritom, nato delovni prostor in nazadnje kotiček za sedenje. Tako so bolj povezali stanovanje z ulico, in kakor pravijo, je bil to ključni element ureditve, ki je postal tudi najbolj prepoznaven kos. V tem delu je posebna tudi jedilna miza. Čeprav sta stanovalca dva, sta si želela večjo mizo, ki je prav tako večnamenska.
Pohištvo v osrednjem prostoru je odprto, lahkotno, svetlo, ni klasičnih kuhinjskih elementov, ampak zgolj odprte police, s katerih je vse na ogled. Tako so želeli ohraniti vtis prostornosti in odprtosti. Temu sledi tudi izbor barv, ki so svetle. Poleg bele barve in naravnega odtenka lesa se na stenah pojavi svetlo siva.
Pravo nasprotje je spalnica, ki ima povsem drug značaj. Odeta v temno modro barvo deluje kot gnezdo, umirjeno zatočišče, ki se skriva za zaprtimi vrati. Prehod do nje so izkoristili za vgradne omare, ki predstavljajo glavnino shranjevalnih površin.
Za arhitekte je bila svojevrsten izziv tudi kopalnica, v katero je bilo treba umestiti prho in prostostoječo kad ter pralni stroj, skriti plinsko peč in poskrbeti, da bo videti urejena, pospravljena in bo zagotavljala vse potrebno udobje. Za ogledalom se tako zdaj na eni strani skriva plinska peč, na drugi pa shranjevalne površine. Tudi pralni stroj je zaprt v lesen element, ki je hkrati odlagalna površina in pult za umivalnik. Po besedah arhitektov so s tem kosom pohištva skrili vse, za kar niso želeli, da se vidi, zato da so lahko drugi elementi izpostavljeni, na primer prostostoječa kad. Prho so umestili za stekleno steno.
Svojo zgodbo sestavljajo tudi svetila. Po stanovanju je namreč širok nabor luči, ki ustvarjajo različne ambiente, manjše prostore znotraj prostora in ponujajo različne možnosti osvetlitve. Nekatera svetila so zelo karakterna in dopolnjujejo interier, so hkrati vir svetlobe in dekoracija.
Staromeščanska stanovanja imajo že sama po sebi svojevrsten čar. Kakor pravijo arhitekti, so pri zasnovi interierja želeli ohraniti duha staromeščanske stavbe. Zato so ohranili stara okna, vrata, tlake, pa tudi kakšne nepravilnosti, ki naredijo prostor zanimivejši in unikaten. Temu so prilagodili nabor barv. Nežno sivi odtenek sten je poudaril stara vrata in okna v beli barvi. Vhodna vrata v stanovanje pa so ohranili zelena in poiskali komplementarne barvne poudarke na tistih stenah, na katerih bosta lastnika obešala kolesa. Ker je na teh delih obraba največja, so nanje so položili barvne keramične ploščice, ki spominjajo na staromeščanske lončene peči.
Po stanovanju je tudi nekaj kosov starega pohištva, ki so jih nabrali po starinarnicah. Ti skupaj s preostalim interierjem in samo zasnovo dajejo stanovanju življenjskost in značaj.