Hiša, namenjena mladi družini s tremi otroki, se po tlorisu, kakor pravi arhitektka Petra Gaber Jovanovič, spogleduje z vrstnimi, saj je ozka in podolgovata z izhodom v atrij. Pri zasnovi so izhajali iz želje lastnikov po čim bolj svetlih in toplih prostorih ter uporabi naravnih materialov. Ti so praktični tudi zaradi akustike in vzdržljivosti, kar je pri družinah z majhnimi otroki zelo pomembno. Za talno oblogo so izbrali krtačen hrastov parket. Poleg tega so iz hrastovega lesa izdelane stopnice in ograje, pa tudi drugi leseni deli, na primer velika jedilna miza. Naravne materiale so kombinirali z belo barvo, veliko pozornosti pa namenili osvetlitvi. Prav svetloba je ključna pri zasnovi hiše s takšnim tlorisom, poudarja arhitektka, saj je lahko svetlobe hitro premalo in bodo prostori delovali temačno. Poleg splošne osvetlitve so uporabili še posredno v obliki LED-trakov, večinoma skrito, ki pa ponekod poudarja teksturo ali zanimiv material.

Središče hiše je odprt bivalni prostor v pritlič­ju z izhodom v atrij. Zasnovo prostorov so malo spremenili, v pritličju so tako shrambo povezali s kuhinjo, prej je bila namreč ločen prostor z vhodom iz predsobe. Zdaj jo od kuhinje ločujejo steklena drsna vrata. Osrednjo vlogo v kuhinjsko-bivalnem delu ima delovni otok. »Družina v današnjem času skupaj preživi dve, tri ure na dan in prav okrog kuhinje oz. priprave hrane se vrti večina dejavnosti,« pravi arhitektka. V središče so zato postavili delovni otok s kuhališčem, ki omogoča pregled nad dogajanjem: pogled na eni strani proti dnevni sobi, jedilnici in vrtu, na drugi na stopnišče, ki vodi v zgornje nadstropje, skozi okno nad pomivalnim koritom pa na vhod v hišo.

Delovni otok s kuhališčem in shranjevalnimi omaricami je zaobljen, brez ostrih robov, v kombinaciji bež barve in lesenega masivnega pulta. Kuhinjske omarice so brez ročajev, tako imajo po besedah sogovornice večjo trajno in estetsko vrednost. V pritličnem delu hiše je tudi kamin, ki bo zaživel v teh hladnih dneh. Ob njem so stopnice za posedanje, ki so povezane z glavnim stopniščem. Ta dva elementa sta tako povezana in prehajata drug v drugega. Podobno je z ograjo ob stopnišču. V pritličju je ta del stene v kuhinji, a zaradi lesne intervencije deluje kot paravan. S tem so ji dodali likovni element.

V prvem nadstropju hiše so kopalnica, spalnica, otroška soba in igralnica. Tudi ta del se je tlorisno nekoliko spremenil. Dve manjši kopalnici so združili v eno večjo. Na eni strani je vhod iz spalnice, na drugi iz otroške sobe. Pri mladih družinah je pomembno sobivanje, pravi arhitektka, na primer med jutranjimi rituali, da imaš, medtem ko se urejaš, pregled nad otroki. V tem primeru je kopalnica dostopna iz spalnice in otroške sobe, in ko so drsna vrata odprta, se vidi vzdolž celotne hiše, starši imajo lahko pregled nad dogajanjem v otroški sobi. Kopalnica je dolg in podolgovat prostor. Umivalnika so umestili na tisto stran, kjer so okna, in tako izkoristili naravno svetlobo. Med umivanjem in ličenjem, pojasnjuje arhitektka, potrebuješ svetlobo z leve in desne strani, da ti objame obraz. Za dodatno osvetlitev pa so poskrbeli z vgradnimi lučmi ob straneh ogledala. Na nasprotni strani se v liniji zvrstijo kad, stranišče in bide ter prha, ki so zasnovani tako, da ima vsak nekaj intime. Ob kadi so uredili tudi prostor za druženje – stopnice, na katerih se lahko sedi. Poleg talne keramike, ki posnema strukturo lesa, so na manjših delih uporabili mozaik, ki so ga osvetlili in tako poudarili njegovo teksturo. Druge stene so bele in lepo odsevajo svetlobo. Kopalnico delajo zanimivejšo niše in klopca, za katero se je tudi našel prostor.

Otrokom so namenili skupno sobo za spanje in ločeno igralnico, ki je odprta in povezana s spodnjim delom hiše, s čimer so spustili naravno svetlobo tudi na stopnišče. Kopalnica in igralnica sta zasnovani tako, da ju lahko s preprostim posegom spremenijo v ločena prostora. Igralnica se lahko zapre in postane otroška soba. Iz kopalnice pa nastaneta dve manjši, ena s prho za starše, druga za otroke. Kakor poudarja arhitektka, ne moreš zgraditi hiše, ki ti bo ustrezala vse živ­ljenje, v različnih obdobjih imamo različne potrebe, zato pri zasnovi vedno upoštevajo tudi ta vidik. Tako je v mansardnem delu, kjer sta že urejena delovna soba in utiliti, še en prostor, ki bo sčasoma dobil svoj namen. Lahko postane soba za otroka v puberteti, soba za goste ali telovadnica. Bistveno je, meni arhitektka, da ima vsak prostor več kotičkov, da lahko družinski člani sobivajo v njem. Tudi spalnica je skrbno načrtovana, zlasti so poskušali ustvariti intimo, popestrili pa so jo z zlato rumeno tapeto.

»Vsak prostor v hiši smo opremljali s pozornostjo in vso natančnostjo. Opremljanje je proces, v katerem so lastniki soudeleženi, nobenega interierja ne naredimo sami arhitekti, ampak ga soustvarjamo,« pravi Gaber Jovanovičeva in dodaja, da je dobro, če naročniki vedo, kaj jim je všeč, da imajo odnos do barv, se znajo navdušiti, saj so potem ob koncu projekta toliko bolj srečni in zadovoljni.