Sami živimo v hiši, drugi pa jo vidijo predvsem od zunaj. Nova hiša tako postane del podobe naselja in lahko s svojo pojavnostjo v prostor vnaša nove kakovosti.

Dejstvo sodobnega časa je tudi, da se naše potrebe in zmožnosti z leti spreminjajo. V nas vedno znova spodbujajo željo po spremembi in temeljitem razmisleku o tem, kako živimo, s kom in kje. Hiša za najlepša leta zgoraj naštetim trem hišam dodaja še eno: hišo, v kateri živimo, ko otroci odrastejo in si ustvarijo svoje domove. Seveda si je mogoče le preurediti in prilagoditi obstoječe bivališče, vendar če si lahko zgradimo nov dom, nam odpre nova izhodišča na pragu novega življenjskega obdobja.

Sredi zelenih travnikov ob vznožju kamniških planin, ki idilično naselje tiščijo k zvoniku vaške cerkve, si je zakonski par želel postaviti hišo, ki bo ravno dovolj velika in hkrati skromna, da bosta v njej živela po svojih pričakovanjih in željah. Otroci so odrasli in stara hiša je postala prevelika. Parcela in lokacija sta navdušili tudi arhitekta, s katerim sta se odločila kreniti na skupno pot. Arhitekt si je v svojem ustvarjalnem načrtovalskem procesu izdelal standardno metodologijo in osnovni pristop, s katerim usmerja in vodi proces nastajanja hiše. Osnovni vred­noti sta spoštovanje – do prostora, naročnika, soljudi – in brezkompromisna odločitev delati dobro. Tako načrtovalski proces postane užitek, skupna pot pa lažja, saj si arhitekt in stranka delita enake vrednote.

Izhajajoč iz svojega polnega in ustvarjalnega življenja, sta imela naročnika zelo jasne želje. Izkušnje so jima narekovale preprosto in lepo pritlično hišo z jasno zasnovo, katere gradnja ne bo nesmiselno draga, bo pa kakovostna, kar zadeva materiale in tehnologijo. Zelo pomemben je bil tudi rok izvedbe, saj sta se želela vseliti že v pol leta.

Odločitev za montažno leseno panelno grad­njo v kombinaciji z lesenimi konstrukcijskimi okvirji je bila kot na dlani. Dolga, s krajše strani dostopna in počasi padajoča parcela je bila svojevrsten izziv. S spoštovanjem do prostora so se odločili, da bo hiša potekala v smeri parcele in s svojo zunanjostjo povzela zgodbo padajočega terena. Tako umeščena se zdi, da se le narahlo dotika travnika, po značilnostih katerega je bila oblikovana. Sleme strehe sledi terenu in se spušča v smeri sever–jug, podobno, kot so v okolici postavljeni kozolci, stari skednji in seniki. Horizontalne lesene letve, ki senčijo v celoti zastekljen južni del hiše, so oblikovane s spominom na late okoliških toplerjev. Mimoidočim malo nenavadna hiša na robu vasi vedno znova vzbuja radovednost. Le kak­šna je znotraj – ali ima tudi tla postrani?

V samo dobrih 150 kvadratnih metrov veliki hiši je uresničen sorazmerno obsežen program, vendar nikjer na račun občutka prostornosti in odprtosti. Dodatna zanimivost je morda to, da v njej kljub 33 metrom dolžine skoraj ni hodnika v klasičnem pomenu besede.

Notranjost je načrtovana jasno in izčiščeno. Iz vstopne veže se pogled odpre vse do skrajnega zastekljenega južnega dela, ki se nežno dotika zelenih travnikov. Višinska razlika je narekovala kaskadno nivelacijo. Na nivoju vhoda je vstopna veža s shranjevalnimi prostori in sanitarijami, ki se nadaljuje v kuhinjo z jedilnico. Na južni strani se prostor dnevne sobe z dvojnimi simetričnimi stopnicami spusti prav do zunanjega terena.

Proti severni strani se zunanji teren in notranji prostor dvigujeta. Pred stopnicami je za vrati shranjevalne omare skrit utiliti, malo naprej še domača pisarna, na dvignjeni del, na skrajnem robu hiše, pa je odmaknjena zakonska spalnica, ki s kopalniškimi prostori zagotavlja dovolj intime in miru.

Vzdolžnemu volumnu je na zahodni strani dodan nizek servisni trakt. V njem so želeni prostori za goste s samostojno kopalnico in savno. Z leseno teraso in pergolo se odpirajo proti jugu in lovijo travniške poglede. Servisni trakt hkrati predstavlja mejo med poljavnim vstopnim delom hiše in zasebnim vrtom.

Volumen notranjega prostora je odprt do slemena, jeklene konstrukcijske vezi so del notranje opreme in so povsod vidne. Ob prehodu med jedilnico in dnevnim prostorom stoji velik betonski kubus, v katerem je nameščen kamin. Zaradi tehnologije gradnje so ga naredili takoj po temeljni plošči in poz­neje okrog njega zgradili lesen skelet. To je od arhitekta in izvajalcev zahtevalo veliko natančnosti in usklajenosti. Hiša je tako rekoč zrasla okrog družinskega ognjišča.

Materiali notranje opreme so naravni, tehnološko dovršeni, vendar ne izstopajoči, in usklajeni v svojih teksturah. Nežni in svetli toni pohištva so domiselno poudarjeni z rdečim dimnikom kamina in mehkimi vzorčastimi preprogami živih barv. Kuhinjski pult pa v sebi skriva marsikatero presenečenje – na primer napo, ki se skrivnostno dvigne iz njega.

Hiša je trajnostno naravnana tudi z načinom rabe energije in pitne vode. Ulovljeno deževnico uporabljajo za sanitarno vodo v gospodinjstvu. V prostoru ni vidnih radiatorjev in drugih grelnih teles. Talno gretje je priklop­ljeno na toplotno črpalko zrak/voda, zaradi rekuperacije pa je v prostoru vedno dovolj svežega zraka. Mislili so tudi na hude čase brez elektrike – osrednji kamin bo ogreval prostore in vodo. Za vsak primer!

Hiša nosi v sebi vrsto vrednot in temeljnih premislekov, ki se nanašajo na naš odnos do grajenega in oblikovanega prostora, a so prehitrim in površnim očem prikriti. S plastenjem misli so naročniki skupaj z arhitektom zares oblikovali prostor za najlepša leta ...
ki so že tu.